Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za številne (likovne) umetnike je Instagram odskočna deska
Instagram že dolgo ni samo kanal, na katerem objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNN-a zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja, ko so začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa se začenjajo zavedati tudi večje galerije in drugi veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da so tam pravzaprav prisotni že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, naj izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način.
Instagram, ki nagovarja naše čute z vizualnimi dražljaji, je že od svojega začetka deloval kot neskončen fotoalbum. Na njem pogosto opazimo selfieje ali sebke, utrinke s potovanj, slastne in umetelno pripravljene jedi, hišne ljubljenčke, poleg tega pa je to družbeno omrežje postalo tudi orodje za razvoj podjetništva. To je spoznala tudi ilustratorka Alja Horvat, ki je tako prišla do obetavne kariere. Pohvali se lahko s sodelovanjem z domačimi in tujimi znamkami, kot so Barcaffe, Anthropologie, Renault, Urban Outfitters in Vichy. Štiriindvajsetletnica se je lani znašla na lestvici prestižne revije Forbes 30 najvplivnejših, najprepoznavnejših posameznikov s potencialom pod starostjo 30 let, in sicer v kategoriji umetnosti in mode. Prisotnost na Instagramu je dandanes že običajna, pove Alja Horvat: "Ravno zadnjič sem se pogovarjala z eno galeristko, ki je govorila o tem, da so tudi galerije na Instagramu in da tudi galerije iščejo prek Instagrama nove umetnike. Prav tako jih kontaktirajo kupci prek Instagrama, predvsem mlajša generacija. Najprej pogledaš na družbenih omrežjih. Vedno, ko slišim za kakšno podjetje, 'pofejsbukam' ali pogledam na Instagramu. Nekako smo navajeni na to."
"Račun na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela, predvsem zato, ker je IG vizualna platforma." – Alja Horvat
Instagram je tako za njo oziroma njeno kariero postal pomembna odskočna deska. Tako kot tudi za številne druge, ki so se pridružili temu novemu valu samouresničenih instagramovskih umetnikov, ki si utirajo svojo pot v svet umetnosti na spletu. V preteklosti so morali umetniki čakati na galerijo, da je razstavila njihova dela. Če sploh. Tudi dostop do razstave ni bil namenjen vsakomur. Zdaj lahko umetniki na Instagramu pokažejo ljudem, kar koli in kadar koli želijo. Je pa tudi res, da družbena omrežja za nas ustvarjajo mehurčke, v katerih smo s podobno mislečimi, dobivamo sporočila, ki sodijo v naše razmišljanje, slog življenja, hobije, službo … Torej lahko rečemo, da algoritmi za nas poiščejo umetnost, ki naj bi nam bila všeč, ne pa da mi poiščemo umetnost. Antropolog dr. Dan Podjed o tem: "Problem je, ker se dejansko še bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke in ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega. Če recimo pogledate neko umetnino Alje Horvat, vam bosta Facebook ali Instagram seveda ponudila nekaj podobnega, ravno tako Google, in potem se v bistvu vse bolj oži naš interes, naša smer razmišljanja, namesto da bi si širili obzorja. Mislim, da je dobro, da imamo strokovnjake, ki za nas izberejo neke nove zamisli, ki nam pokažejo nekaj, kar ni v našem mehurčku, da nam skratka odpirajo obzorja. Jaz mislim, da je to bistvo kritikov, kuratorjev, tistih, ki nam pokažejo, kaj je pravzaprav lepo, tistih, ki nas vzgajajo, zdaj pa nas vzgajajo umetniki sami direktno prek Instagrama, pravzaprav je Instagram naš vzgojitelj."
Družabna omrežja tudi olajšajo iskanje ciljnega občinstva, meni ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar dr. Noah Charney: "V preteklosti oziroma v času pred družbenimi omrežji bi, če bi imeli kakšno razstavo, poskušali to promovirati na kakršen koli način, vendar bi v bistvu za to imeli na voljo en poskus. Lahko bi se šli gverilsko trženje, objavljali biltene ali pošiljali vabila in še kaj, ker si večina teh ljudi na začetku kariere tako ali tako ne bi mogla privoščiti plačanih oglasov in bi s tem upala, da se bodo ljudje pojavili. Zdaj vam ni treba imeti istih skrbi, lahko preizkusite 50 različnih nizov oglasov in vidite, na katerega se odzovejo ljudje, nato pa opustite tiste, na katere se ljudje ne odzivajo, in poskusite nove. Skratka, eksperimentirate, dokler ne najdete pravega občinstva. Od zunaj tako opazujemo le vaš uspeh, ne vidimo vsega dela, ki za tem stoji. Tako da mislim, da je zavajajoča misel, da samo odprete račun na Instagramu, objavite svoja dela in bum! To je to. V zakulisju se po navadi marsikaj dogaja, moraš biti precej spreten z računalniki in računalniško pismen z namenom, da dobiš veliko sledilcev na družabnem omrežju. Mislim, da moramo dati več zaslug tem ljudem, ki pridobijo sledilce. In pri tem so najspretnejši mladi, zato me pravzaprav ne preseneča, da so tisti v zgodnjih dvajsetih letih veliko boljši kot starejši, ki so preprosto navajeni drugih metod."
A ne moremo se izogniti vprašanju: štejejo več všečki ali strokovno mnenje? Če govorimo o množičnem mediju, potem sploh nima smisla govoriti o strokovnem vrednotenju, meni filozof dr. Lev Kreft: "Ker je to vrednotenje z všečki ravno tisto, čemur je to namenjeno, to je tisto pravo strokovno vrednotenje. Glede tega, kaj je lepo, kaj je estetsko bolj zanimivo ... Kar moramo povedati, je to, da je ta slika, ki jo dobimo, ta podoba prek Instagrama ali drugih medijev vizualno namenjena nekemu lepotnemu vtisu. Po drugi strani pa je govorni, zapisani del, literarni del sporočil, ki se pojavljajo na internetu, popolnoma padel. Tako da komuniciramo bolj s podobami. Pri tej komunikaciji je bolj merilo množica, ki se javi. Nekdo je zadovoljen s tem, da se jih javi sto, drugi potrebuje deset tisoč."
904 epizod
Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.
Za številne (likovne) umetnike je Instagram odskočna deska
Instagram že dolgo ni samo kanal, na katerem objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNN-a zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja, ko so začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa se začenjajo zavedati tudi večje galerije in drugi veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da so tam pravzaprav prisotni že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, naj izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način.
Instagram, ki nagovarja naše čute z vizualnimi dražljaji, je že od svojega začetka deloval kot neskončen fotoalbum. Na njem pogosto opazimo selfieje ali sebke, utrinke s potovanj, slastne in umetelno pripravljene jedi, hišne ljubljenčke, poleg tega pa je to družbeno omrežje postalo tudi orodje za razvoj podjetništva. To je spoznala tudi ilustratorka Alja Horvat, ki je tako prišla do obetavne kariere. Pohvali se lahko s sodelovanjem z domačimi in tujimi znamkami, kot so Barcaffe, Anthropologie, Renault, Urban Outfitters in Vichy. Štiriindvajsetletnica se je lani znašla na lestvici prestižne revije Forbes 30 najvplivnejših, najprepoznavnejših posameznikov s potencialom pod starostjo 30 let, in sicer v kategoriji umetnosti in mode. Prisotnost na Instagramu je dandanes že običajna, pove Alja Horvat: "Ravno zadnjič sem se pogovarjala z eno galeristko, ki je govorila o tem, da so tudi galerije na Instagramu in da tudi galerije iščejo prek Instagrama nove umetnike. Prav tako jih kontaktirajo kupci prek Instagrama, predvsem mlajša generacija. Najprej pogledaš na družbenih omrežjih. Vedno, ko slišim za kakšno podjetje, 'pofejsbukam' ali pogledam na Instagramu. Nekako smo navajeni na to."
"Račun na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela, predvsem zato, ker je IG vizualna platforma." – Alja Horvat
Instagram je tako za njo oziroma njeno kariero postal pomembna odskočna deska. Tako kot tudi za številne druge, ki so se pridružili temu novemu valu samouresničenih instagramovskih umetnikov, ki si utirajo svojo pot v svet umetnosti na spletu. V preteklosti so morali umetniki čakati na galerijo, da je razstavila njihova dela. Če sploh. Tudi dostop do razstave ni bil namenjen vsakomur. Zdaj lahko umetniki na Instagramu pokažejo ljudem, kar koli in kadar koli želijo. Je pa tudi res, da družbena omrežja za nas ustvarjajo mehurčke, v katerih smo s podobno mislečimi, dobivamo sporočila, ki sodijo v naše razmišljanje, slog življenja, hobije, službo … Torej lahko rečemo, da algoritmi za nas poiščejo umetnost, ki naj bi nam bila všeč, ne pa da mi poiščemo umetnost. Antropolog dr. Dan Podjed o tem: "Problem je, ker se dejansko še bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke in ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega. Če recimo pogledate neko umetnino Alje Horvat, vam bosta Facebook ali Instagram seveda ponudila nekaj podobnega, ravno tako Google, in potem se v bistvu vse bolj oži naš interes, naša smer razmišljanja, namesto da bi si širili obzorja. Mislim, da je dobro, da imamo strokovnjake, ki za nas izberejo neke nove zamisli, ki nam pokažejo nekaj, kar ni v našem mehurčku, da nam skratka odpirajo obzorja. Jaz mislim, da je to bistvo kritikov, kuratorjev, tistih, ki nam pokažejo, kaj je pravzaprav lepo, tistih, ki nas vzgajajo, zdaj pa nas vzgajajo umetniki sami direktno prek Instagrama, pravzaprav je Instagram naš vzgojitelj."
Družabna omrežja tudi olajšajo iskanje ciljnega občinstva, meni ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar dr. Noah Charney: "V preteklosti oziroma v času pred družbenimi omrežji bi, če bi imeli kakšno razstavo, poskušali to promovirati na kakršen koli način, vendar bi v bistvu za to imeli na voljo en poskus. Lahko bi se šli gverilsko trženje, objavljali biltene ali pošiljali vabila in še kaj, ker si večina teh ljudi na začetku kariere tako ali tako ne bi mogla privoščiti plačanih oglasov in bi s tem upala, da se bodo ljudje pojavili. Zdaj vam ni treba imeti istih skrbi, lahko preizkusite 50 različnih nizov oglasov in vidite, na katerega se odzovejo ljudje, nato pa opustite tiste, na katere se ljudje ne odzivajo, in poskusite nove. Skratka, eksperimentirate, dokler ne najdete pravega občinstva. Od zunaj tako opazujemo le vaš uspeh, ne vidimo vsega dela, ki za tem stoji. Tako da mislim, da je zavajajoča misel, da samo odprete račun na Instagramu, objavite svoja dela in bum! To je to. V zakulisju se po navadi marsikaj dogaja, moraš biti precej spreten z računalniki in računalniško pismen z namenom, da dobiš veliko sledilcev na družabnem omrežju. Mislim, da moramo dati več zaslug tem ljudem, ki pridobijo sledilce. In pri tem so najspretnejši mladi, zato me pravzaprav ne preseneča, da so tisti v zgodnjih dvajsetih letih veliko boljši kot starejši, ki so preprosto navajeni drugih metod."
A ne moremo se izogniti vprašanju: štejejo več všečki ali strokovno mnenje? Če govorimo o množičnem mediju, potem sploh nima smisla govoriti o strokovnem vrednotenju, meni filozof dr. Lev Kreft: "Ker je to vrednotenje z všečki ravno tisto, čemur je to namenjeno, to je tisto pravo strokovno vrednotenje. Glede tega, kaj je lepo, kaj je estetsko bolj zanimivo ... Kar moramo povedati, je to, da je ta slika, ki jo dobimo, ta podoba prek Instagrama ali drugih medijev vizualno namenjena nekemu lepotnemu vtisu. Po drugi strani pa je govorni, zapisani del, literarni del sporočil, ki se pojavljajo na internetu, popolnoma padel. Tako da komuniciramo bolj s podobami. Pri tej komunikaciji je bolj merilo množica, ki se javi. Nekdo je zadovoljen s tem, da se jih javi sto, drugi potrebuje deset tisoč."
Poslanke in poslanci bodo danes odločali o spremembah družinskega zakonika, ki predvideva za vse pare, raznospolne in istospolne, enake možnosti. Prejšnji teden pa sta se v Ljubljani zvrstila dva shoda, katerih udeleženke in udeleženci nasprotujejo tako izenačenju pravic istospolnih parov in ustavno zagotovljenim reproduktivnim pravicam žensk. O tovrstnih populističnih "anti-gender" gibanjih, ki so transnacionalna in so se v zadnjih letih v Evropi močno okrepila, o njihovih ciljih, posledicah in vplivu na ustroj demokratične družbe, bomo govorili v tokratni Intelekti. Voditeljica Tita Mayer bo gostila prof. dr. Darjo Zaviršek in prof. dr. Romana Kuharja.
Septembra obeležujemo svetovni dan spolnega zdravja, ki je letos potekal pod sloganom »Pogovarjajmo se o užitku«. Svetovna zdravstvena organizacija namreč prepoznava, da je za spolno zdravje in splošno dobro počutje pomembno zadovoljujoče spolno življenje. Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč zahteva pozitiven in spoštljiv pristop k spolnosti in spolnim odnosom in omogoča prijetne in varne seksualne izkušnje, brez prisile, diskriminacije in nasilja. O soglasju, tehnologiji, sekstanju, spletnih zmenkarijah in spolnih praksah mladih v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.
V sodobnem času se soočamo s številnimi problemi, obsežne krize se naglo množijo. Od tega, kako uspešno in na kakšne načine jih bomo naslavljali, bo odvisna kvaliteta življenja v prihodnje.
Skoraj sleherni med nami se je že srečal z vprašanjem, kako je mogoče, da slovenska urbanistična krajina postaja vse bolj vizualno kaotična in da smo brez jasne vizije, kako jo urediti. Sleherni med nami se je pred časom spraševal, kako je mogoče, da v eni od osrednjih kulturnih inštitucij v državi ne prepoznajo umetniških ponaredkov. Morda pa ste se tudi že srečali z vprašanjem, zakaj imamo kot družba velike težave z razumevanjem sodobne umetnosti, zakaj ne ločimo kiča od kakovostnega oblikovanja ter zakaj kot potrošniki pristajamo na vizualno poneumljanje. Kakšna je pri tem vloga šole? Kakšna je likovna podoba učbenikov in delovnih zvezkov, ki so osnovno učno gradivo v slovenskih šolah? So dovolj kakovostno oblikovani? Kako torej že otrokom približati odnos do kakovostnih vizualnih vsebin, kako jih opremiti za prepoznavanje kakovostnega oblikovanja, ilustracije, umetnosti? O vsem tem v tokratni Intelekti, ko jo pripravlja Miha Žorž
Ali tujcem, ki prihajajo živet in delat v Slovenijo, znamo ponuditi ustrezna orodja za učenje, s pomočjo katerih bi hitro, a še vedno kvalitetno osvojili jezik in se tako polno vključili v naš družbeno-kulturni prostor?
V kolikšni meri se svet res deglobalizira, koliko pa globalizacija dobiva samo drugačen ekonomski, politični in ideološki značaj ter kako bi to lahko vplivalo na ustroj svetovnega gospodarstva v vse bolj multipolarnem svetu? Poovitev oddaje z avgusta 2022.
Po konservativnih ocenah vsak deseti človek trpi za anksioznimi motnjami, anksioznost pa sodi med najpogostejše psihološke težave tudi v obdobju šolanja. Tako kot vsako duševno stisko jo je zato dobro čim prej prepoznati in reševati, saj lahko to čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti posamezniku, ki ga doživlja, prinese številne posledice. V Intelekti smo govorili o tesnobi: kdaj strah in občutki tesnobe postanejo težava? Kaj sploh je anksioznost, katere vrste anksioznih motenj poznamo? Zakaj do te motnje prihaja, se pri otrocih in mladih kaže drugače kot pri odraslih? Kakšni so simptomi in kako lahko pomagamo posamezniku, ki jo občuti? Vsa ta znanja prinaša v Avstraliji razvit program Cool Kids, program za premagovanje anksioznosti, ki se že izvaja v Sloveniji. Več o vsem tem sta v Intelekti povedala psihologinja mag. Tadeja Batagelj, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, in klinični psiholog dr. Peter Janjuševič iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, tudi vodja programa CoolKids v Sloveniji.
V času izrazitih podnebnih sprememb, katerih posledice lahko nemočno opazujemo to poletje, pogosteje razmišljamo o razlogih, s katerimi se je človeška vrsta potisnila v to spiralo. Ker posledice občuti vsak od nas in na vsakem koraku, tudi pogosteje razmišljamo o rešitvah, ki bi pripomogle k zmanjšanju ali vsaj omilitvi posledic podnebnih sprememb. Svetovna politika pri zavezah o okoljskem ukrepanju ni enotna, zato so oči javnosti znova in znova uprte v napredni del stroke z vseh področij, ki že desetletja ne samo opozarja, temveč tudi išče rešitve, kako te posledice omiliti, kako na inovativen način vsaj malo zasukati neusmiljeno kolesje trenutnega gospodarskega modela. A ne glede na to, da so največji onesnaževalci veliki gospodarski sistemi, vsak posameznik hote ali nehote prispeva delček k tej uničujoči zgodbi. Ste se kdaj vprašali, kakšen ogljični odtis ima ena sama samcata objava na družabnem omrežju? Nekaj zanimivih ugotovitev, primerov in rešitev bomo zabeležili v tokratni Intelekti.
V današnji oddaji Darja Pograjc raziskuje okoljske vzroke, ki ponekod po svetu že povzročajo velikopotezni politični projekt: seljenje prestolnic. A kaj, ko so ti projekti ponekod usmerjeni v reševanje državnega aparata, medtem ko se izvornim težavam še naprej spretno izogibajo. O okoljskih vzrokih za selitev prestolnic, potencialnih smereh reševanja težav in vplivu problematike na slovenska obalna mesta s klimatologinjo Mojco Dolinar z Agencije RS za okolje in dr. Petrom Kumrom, političnim geografom z Mediteranskega inštituta za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
V zadnjih desetletjih prihaja do prelomnih sprememb v razumevanju starševstva. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je vez med očetom in otrokom enako pomembna ter da so očetje povsem enako pomembni za skrb in dober razvoj otroka kot matere. Slednje v praksi dokazujejo nordijske države, kjer je tudi sicer enakost spolov, po različnih indeksih merjenja, največja na svetu. Tudi v Sloveniji se vloge moških kot očetov počasi spreminjajo. Vedno več očetov se aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Novinarka in voditeljica Tita Mayer je k pogovoru o spremembah sodobnega očetovstva povabila dr. Živo Humer in mag. Mojco Frelih z Mirovnega inštituta.
Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora?
Če pogledamo seznam najuspešnejših filmov v zadnjem desetletju, ki so v kinematografe prinesli največ denarja, kaj hitro opazimo rdečo nit: po večini gre za franšize, ki spadajo k blagovni znamki Marvel, DC Comics, Vojna zvezd in Transformerji. Prvi so ustvarili celotno filmsko vesolje, v katero zvesti oboževalci vstopajo ob ogledu filmov, TV- serij ali stripov. Občutek je, da bodo te franšize večne, a tudi one imajo svoj konec. Tega pa še ni pričakovati v kratkem. O skrivnosti uspeha predvsem Marvelove franšize, o hollywoodski obsedenosti z njimi, o tem, ali franšizna utrujenost res obstaja ali ne, pa v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek.
Šesto veliko izumiraje je med vsemi krizami današnjega časa najpomembnejša in najbolj spregledana.
Ali je IQ precenjen? Kaj o nas sploh lahko pove inteligenčni količnik? Ali inteligentnost podedujemo? Kaj pa čustvena inteligentnost?
Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.
Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.
Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.
Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi
Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.
Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)
Neveljaven email naslov