»V slovenskem okolju je močno uveljavljena tradicija korekture besedil, pri kateri niso popravljene le jezikovne pomanjkljivosti, temveč gre pogosto tudi za slogovno preobrazbo. To velja tudi za prevode. Pri lekturi se izvajajo rutinske zamenjave, ki so kodificirane v podobi instantnih jezikovnih brusov, torej jezikovnih priročnikov s hitrimi napotki za »boljši jezik«, in internih lektorskih pravilnikov, ki jih uporabljajo večje založniške hiše. V primerjavi s položajem pri nas je situacija v drugih okoljih drugačna, načelno pa precej spoštljivejša do avtorja besedila in njegovega sloga.

Zaradi intenzivnosti jezikovne revizije pri nas na podlagi popravljavskih vzorcev nastajajo spremembe v podobi jezikovne norme in v jezikovni zavesti posameznikov. Poleg tega se zaradi intenzivnosti korekcije ustvarja vtis splošne nepismenosti, ki pa ne temelji na nepoznavanju jezikovnega sistema slovenščine, temveč na nepoznavanju njenih skritih ,pravil’,« ugotavlja Damjan Popič, asistent na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, v svojem prispevku za letošnji Seminar slovenskega jezika literature in kulture.

V Jezikovnih pogovorih se bomo z njim pogovarjali o etiki popravljanja prevodov in nastajanju korpusa Lektor, ki bo omogočil empirično analizo lektoriranja.