Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
TURŠKI VPADI - PRVI DEL
Na prehodu iz srednjega v novi vek so se prek naših krajev valil trume turških konjenikiov in ropale po vaseh, požigale, pobijale in zasužnjevale ljudi...
Turški roparji so bili manjši oddelki generalner sultanove vojske, ki je skušala prodreti na Zahod prek južne smeri, prek Benetk in torej tudi Slovenije. Ali pa prek Dunja in tudi tu ji je bilo slovensko ozemlje - na poti.
Sprva so bili kmetje prepuščeni sami sebi, potem, v drugem stoletju pa je bila obramba že boljša....
V zadnjem stoletju srednjega veka se je začelo za naše prednike morda najtežje obdobje v vsej slovenski zgodovini. Poleg kuge, ki se je tudi v 15. stoletju občasno še pojavila in morila ljudi, je kmečko prebivalstvo zaradi slabih letin pestila tudi lakota. Kar je ostalo so jim razgrabili krvoločni turški konjeniki, ki so iznenada vdirali v vasi, ropali, požigali in pobijali ter mnoge odpeljali s seboj v suženjstvo.
Na udaru so bili kmetje, nezaščiteni, neoboroženi in nevešči vojskovanja, medtem ko so se fevdalni gospodje poskrili v utrjenih gradovih. Teh skoraj po pravilu Turki niso napadli, saj so bili za roparske pohode le lahko oboroženi.
Preprosto ljudstvo je v krvavih turških jezdecih videlo ”šibo božjo”. Toda razumnejši in bližje oblasti so vedeli, da se osmanski imperij oplaja z mislijo, da bi zasedel Evropo in razširil islam v krščanski svet. V ospredju sta bili dve smeri: proti Dunaju in proti Benetkam. V obeh primerih je bilo slovensko ozemlje – ovira na poti, pravi zgodovinar zaslužni profesor dr. Ignacij Voje, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti , ki je podrobno preučeval turške vpade in turško prodiranje na zahod.
422 epizod
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
TURŠKI VPADI - PRVI DEL
Na prehodu iz srednjega v novi vek so se prek naših krajev valil trume turških konjenikiov in ropale po vaseh, požigale, pobijale in zasužnjevale ljudi...
Turški roparji so bili manjši oddelki generalner sultanove vojske, ki je skušala prodreti na Zahod prek južne smeri, prek Benetk in torej tudi Slovenije. Ali pa prek Dunja in tudi tu ji je bilo slovensko ozemlje - na poti.
Sprva so bili kmetje prepuščeni sami sebi, potem, v drugem stoletju pa je bila obramba že boljša....
V zadnjem stoletju srednjega veka se je začelo za naše prednike morda najtežje obdobje v vsej slovenski zgodovini. Poleg kuge, ki se je tudi v 15. stoletju občasno še pojavila in morila ljudi, je kmečko prebivalstvo zaradi slabih letin pestila tudi lakota. Kar je ostalo so jim razgrabili krvoločni turški konjeniki, ki so iznenada vdirali v vasi, ropali, požigali in pobijali ter mnoge odpeljali s seboj v suženjstvo.
Na udaru so bili kmetje, nezaščiteni, neoboroženi in nevešči vojskovanja, medtem ko so se fevdalni gospodje poskrili v utrjenih gradovih. Teh skoraj po pravilu Turki niso napadli, saj so bili za roparske pohode le lahko oboroženi.
Preprosto ljudstvo je v krvavih turških jezdecih videlo ”šibo božjo”. Toda razumnejši in bližje oblasti so vedeli, da se osmanski imperij oplaja z mislijo, da bi zasedel Evropo in razširil islam v krščanski svet. V ospredju sta bili dve smeri: proti Dunaju in proti Benetkam. V obeh primerih je bilo slovensko ozemlje – ovira na poti, pravi zgodovinar zaslužni profesor dr. Ignacij Voje, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti , ki je podrobno preučeval turške vpade in turško prodiranje na zahod.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Poskušamo odgovoriti na vprašanje naše narodne, skupne identitete v najširšem pomenu besede. Dotikamo se naše preteklosti, prednikov, njihovih vrednot, čustvovanja, verovanja, mitov in legend, šeg in navad, ki so prerasle v običaje, pa tudi dela, obrti in tehniško-tehnološke kulture. Na vprašanje – kdo smo – pa odgovarjajo tudi sodobnice in sodobniki.
Prihodnji teden se bomo zavedni Slovenci in ljubitelji gora spomnili obletnice rojstva Jakoba Aljaža, slovenskega katoliškega duhovnika in skladatelja, ki je bržkone najbolj zaslužen mož, da so v kritičnem obdobju avstro-ogrske monarhije naše gore ostale - slovenske. Nemško meščanstvo v Ljubljani, Kranju in po drugih mestih je imelo v zadnjih desetletjih habsburškega cesarstva veliko več ekonomske moči kot Slovenci, toda naši predniki so imeli več srčne moči in zagnanosti. Eden najbolj srčnih mož, ki je s svojimi dejanji za venomer utrdil slovenskost naših gora in Triglav kot sveto goro Slovencev, je bil prav dovški župnik Jakob Aljaž.
Na širitev reformacije, ki se je institucionalizirala v Evangeličanski Cerkvi, je Katoliška Cerkev odgovorila s protireformacijo. Ta je sledila Tridentinskemu koncilu, ki je sprejel nekaj reform, a ni spremenil nobene izmed katoliških verskih dogem. S protireformacijo in sočasno rekatolizacijo je poskušala Katoliška Cerkev spet pridobiti ozemlja in ljudi, koder se je prej razširilo reformacijsko gibanje.
S PROTIREFORMACIJO PO EVROPI JE SKUŠALA KATOLIŠKA CERKEV SPET PRIDOBITI OZEMLJA IN VERNIKE, KODER SE JE PREJ ŠIRIL PROTESTANTIZEM. AVTOR ODDAJE JE IVAN MERLJAK
O SVOJIH SPOMINIH NA PIONIRJA SLOVENSKJEGA FILMA, REŽISERJA FRANCETA ŠTIGLICA, GOVORI FILMSKI SNEMALEC IVO BELEC, KI JE S ŠTIGLICEM SODELOVAL V VSEH NJEGOVIH FILMIH, POSNETIH V PRVIH DVEH DESETLETJIH REŽISERJEVEGA DELA.
SLOVENCI SMO BILI V ČASU HABSBURŠKE MONARHIJE RAZDELJENI NA VEČ DEŽEL JE BILO TO OVIRA A PREDNOST?
V PRIPRAVAH NA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE SO SE ZBRALI NEKATERI SLOVNSKI INTELETUALCI, PUBLICISTI, UNIVERTITETNI PROFESORJI, PRAVNIKI... IN SESTAVILI MAJNIŠKO DEKLARACIJO, V KATERI SO ZAPISALI ZAHTEVE O TEM, V KATERI IN KAKŠNI DRŽAVI ŽELIMO SLOVENCI ŽIVETI.
O FILMSKEM REŽISERJU FRANCETU ŠTIGLICU, PIONIRJU SLOVENSKEAG POVOJNEGA IGRANEGA FILMA V ODDAJI GOVORI NJEGOV SIN TUGO ŠTIGLIC, KI JE ŠEL PO OČETOVIH STOPINJAH. NAJPREJ JE KOT 10 LETNI DEČEK NASTOPIL V FILMU DOLINA MIRU, POZNJE JE KOT MLADENIČ SODELOVAL Z OČETOM KOT ASISTENT REŽIJE, NAPOSLED SE JE TUDI SAM ZAPISAL REŽIJI FILMO.
Neveljaven email naslov