Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik. Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. »Trubarjev KiKs« je pripravila Katja Kranjc.
Pozorno lektorjevo oko bi v prvih dveh slovenskih knjigah Abecedniku in Katekizmu opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes.
470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi dve slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik.
"Katekizem je seveda prva knjiga v slovenščini. S tem, ko je to postala prva knjiga, se je do neke mere jezik kodificiral. To pomeni, da se postavljajo pravila. V katekizmu se pravila ne postavljajo eksplicitno, ampak implicitno – ko to bereš, vidiš, kako bi bilo dobro pisati v slovenščini. Ustvarjanje knjižnega jezika je resnično radikalno kulturno dejanje," razlaga dr. Aleksander Bjelčevič, predavatelj starejše slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. Ko je dr. Kozma Ahačič, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, skupaj s sodelavci Trubarjevi knjigi leta 2008 prestavil v sodobno slovenščino, je opazil sledeče:
"Tako Trubar kot Dalmatin sta polna napak, kot so dve mize, ampak uporabljata tudi dve mizi, skratka, to je samo dokaz, da je v določenih sklonih dvojina že od nekdaj v slovenščini šibka. Zagotovo bi ga lektorirali pri t. i. zanikanem rodilniku: podobno, kot se motimo še danes in rečemo ne vidim mizo, se je tudi Trubar »motil« in večkrat kljub zanikanju uporabljal tožilnik, seveda pa je uporabljal tudi rodilnik ne vidim mize. To so takšne napake, ki se v govorjenem jeziku pojavljajo še danes in so posledica tega, da v vsakdanjem neknjižnem pogovornem jeziku takšne oblike funkcionirajo popolnoma naravno."
Katekizem in Abecednik pa sogovorca še danes močno priporočata v branje: »Ker nas poučita, kako se jezik spreminja skozi stoletja in kako hkrati mnogi jezikovni problemi ostajajo popolnoma enaki,« pravi dr. Kozma Ahačič.
470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik. Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. »Trubarjev KiKs« je pripravila Katja Kranjc.
Pozorno lektorjevo oko bi v prvih dveh slovenskih knjigah Abecedniku in Katekizmu opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes.
470 let je od tega, kar smo Slovenci dobili prvi dve slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Čeprav imata versko vsebino, pa je v središču pozornosti tudi jezik.
"Katekizem je seveda prva knjiga v slovenščini. S tem, ko je to postala prva knjiga, se je do neke mere jezik kodificiral. To pomeni, da se postavljajo pravila. V katekizmu se pravila ne postavljajo eksplicitno, ampak implicitno – ko to bereš, vidiš, kako bi bilo dobro pisati v slovenščini. Ustvarjanje knjižnega jezika je resnično radikalno kulturno dejanje," razlaga dr. Aleksander Bjelčevič, predavatelj starejše slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pred Primožem Trubarjem se je slovenščina le občasno zapisovala, on pa je ustvaril nekakšen visok knjižni jezik. Uporabljal je številne retorične figure – ni pa bil čisto povsod dosleden. Pozorno lektorjevo oko bi opazilo tudi takšne napake, kot jih v jeziku delamo še danes. Ko je dr. Kozma Ahačič, strokovnjak za zgodovino jezikoslovja in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, skupaj s sodelavci Trubarjevi knjigi leta 2008 prestavil v sodobno slovenščino, je opazil sledeče:
"Tako Trubar kot Dalmatin sta polna napak, kot so dve mize, ampak uporabljata tudi dve mizi, skratka, to je samo dokaz, da je v določenih sklonih dvojina že od nekdaj v slovenščini šibka. Zagotovo bi ga lektorirali pri t. i. zanikanem rodilniku: podobno, kot se motimo še danes in rečemo ne vidim mizo, se je tudi Trubar »motil« in večkrat kljub zanikanju uporabljal tožilnik, seveda pa je uporabljal tudi rodilnik ne vidim mize. To so takšne napake, ki se v govorjenem jeziku pojavljajo še danes in so posledica tega, da v vsakdanjem neknjižnem pogovornem jeziku takšne oblike funkcionirajo popolnoma naravno."
Katekizem in Abecednik pa sogovorca še danes močno priporočata v branje: »Ker nas poučita, kako se jezik spreminja skozi stoletja in kako hkrati mnogi jezikovni problemi ostajajo popolnoma enaki,« pravi dr. Kozma Ahačič.
Rubriko o kratki informativni koristni slovenščini danes namenjamo zaimku, »katerega« tako radi uporabljamo. Ste ugotovili, kje v tej povedi je napaka? Če se vam je vse zdelo prav, potem prisluhnite sobotnemu KiKsu, ki ga je pripravila Darja Pograjc.
Vabim te na svoj ali moj rojstni dan? Ker se v teh dneh po priporočilih manj družimo, se lahko spretno izognemo morebiti napačni uporabi zaimkov na vabilih. Še vedno pa zelo radi povemo mnenje. Povedal bom svoje mnenje ali povedal bom moje mnenje? V izogib tej dilemi moramo poznati uporabo povratnih svojilnih zaimkov. Osnovna oblika je »svoj«. Razlaga prof. Marko Stabej, predstojnik Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
»Ali Miheličeva dela dopoldne?« Je takšna uporaba priimka brez imena zdravnice in hkrati podaljševanje z obrazilom –eva – torej “Miheličeva” - slovnični »kiks«? Kako je torej z uporabo priimka brez imena in podaljševanja z obrazili zaradi jasnosti, da gre za žensko, ter kakšna so načelna pravila uporabe oziroma sklanjanja priimkov predvsem ob ženskih, pa tudi moških imenih?
Za jezikoslovce so moška osebna imena zelo pestra in zanimiva kategorija, saj se naše pogovorno sklanjanje imen razlikuje od pregibanja v knjižnem pisanem jeziku. Najbolj izrazit primer so imena, ki se končajo na -o in -a.
Na pustno soboto smo se tudi v KiKs-u ukvarjali s pustnimi krofi, ocvrtimi flancati in jagodno marmelado. Z jezikovnega vidika, seveda. Na kulinaričnih primerih smo prikazali, kako in kdaj uporabljamo kakovostne, vrstne in svojilne pridevnike ter kakšne so razlike med njimi.
Če rečemo »Mlinarjevi« ali »Cene češnje že še jé« ali pa recimo »Ta suhi škafec pušča«, vam je to kaj znano? Približno veste, da ste te besede slišali enkrat v osnovni šoli pri pouku slovnice, ampak ne veste, kako bi jih uporabili? Pri slovničnih težavah lahko pridejo zelo prav, da potem ni dileme, ali recimo reči z otróki ali z otróci. In ker v letošnji zimi nimate kaj početi z sankami, potem s sankami v kot poslušajte rubriko KiKs na Prvem!
Na slovenski kulturni praznik tudi v “kratki informativni koristni slovenščini” ne moremo brez dr. Franceta Prešerna. Dr. Alenka Jelovšek iz Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je skupaj z nami pokukala med verze našega največjega slovenskega pesnika in našla “kiks”, ki ga, kot kaže korpus, precej pogosto delamo še danes.
Prevzeta lastna zemljepisna imena podomačujemo v izgovoru, oblikoslovju in skladenjski rabi. Pišemo pa jih citatno, če je to le možno. Miha Zor, napovedovalec in mentor za govor na Radiu Slovenija razlaga, da pri prevzemanju iz tujega jezika besedo izgovorimo z glasovi, ki so slovenščini najbližje.
V tokratnem KiKs-u obnavljamo slovnična pravila, ki se nanašajo na sklanjanje samostalnikov. Sklanjatve ne predstavljajo težav le tistim, ki se z jezikom ne ukvarjamo podrobno, tudi jezikoslovci občasno namrščijo obrvi in preverijo dvakrat, kaj drži in kaj ne. Kot je mnenja Katarina Minatti, lektorica na Radiu Slovenija, je znanje materinščine v odrasli dobi odvisno od posluha in od tega, v kakšnem okolju smo odraščali kot otroci.
Beseda "več" je zanimiva iz več razlogov. Ali več razlogov? To je eno izmed vprašanj, ki smo jih zastavili prof. dr. Marku Stabeju v sobotnih jutranjih minutah za slovenščino. Še enkrat več izziv za naš jezik. Ali dvakrat več? Pripravlja: Mojca Delač.
Verjetno ste se že kdaj znašli v dilemi, ali bi nekoga tikali ali vikali. Takrat je najbolje, da osebo najprej vikate in potem glede na odziv ravnate naprej. Ena od splošno rabljenih hitrih rešitev, ki je pogosta v zadregi in je slovnično nepravilna, pa je tako imenovano polvikanje oz. polovično vikanje.
Neveljaven email naslov