Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskavo o lažnih novicah in novinarstvu med pandemijo predstavlja dr. Julie Posetti z Mednarodnega centra za novinarje.
Mednarodni center za novinarje ves čas pandemije po svetu spremlja, kako covid-19 spreminja novinarstvo, kje ljudje iščejo novice, kje se pojavlja največ lažnih in zavajajočih novic.
Dr. Julie Posetti je bila dolgoletna novinarka, zdaj pa je raziskovalka osredotočena na motnje, ki se pojavljajo v novinarski profesiji, ter se posveča neodvisnemu kritičnemu novinarstvu po svetu.
Na centru že od marca podrobno spremljajo, kako pandemija koronavirusne bolezni spreminja novinarstvo. V raziskavi, ki poteka še do konca decembra, so pridobili več kot 2000 odzivov novinarjev v sedmih jezikih. Za zdaj so predstavili rezultate raziskave, ki sloni na novinarjih, ki delujejo v angleško govorečem prostoru. Dr. Posseti opozarja, da ne smemo rezultatov posploševati, a vseeno lahko opazimo neke znake. “Izkazalo se je, da je ne glede na nevarnost virusa kar 70 odstotkov sodelujočih opozorilo na psihološke in čustvene motnje kot najtežje vidike pri opravljanju njihovega dela. Dvainosemdeset odstotkov jih je povedalo, da so občutili vsaj eno negativno čustveno ali psihološko posledico zaradi koronavirusne krize.”
Zelo alarmantno se jim zdi, da je približno tretjina sodelujočih opozorila na to, da jim njihova medijska organizacija ni priskrbela nobene zaščitne opreme pri spopadanju z virusom na terenu. Opazili pa so še eno stvar, ki je tudi zelo povezana s psihološko stisko novinarjev.
“Dvajset odstotkov sodelujočih je povedalo, da so bili med prvim valom pandemije spletne grožnje, napadi, zaničevanja in sovražni govor veliko hujši kot sicer.”
“Imamo dokaze, da so politiki in izvoljeni uradniki ključni vir zavajajočih informacij pri 46 odstotkih vprašanih. To je nedvomno del svetovnega trenda političnega demoniziranja novinarjev. Kar se pogosto dogaja v kontekstu širjenja zavajajočih informacij tudi o novinarjih.” Poleg tega so ugotovili, da je 66 odstotkov novinarjev zaznalo, da Facebook nastopa kot ključna platforma pri razširjanju zavajajočih informacij.
“Novinarji imamo težave s Facebookom, ker predstavlja pomembno orodje za komuniciranje z javnostjo, ampak tudi kot platformo, na kateri se širijo zavajajoče informacije.”
Poudarjajo, da je problematičen tudi Twitter, ampak Facebook je bil najspornejši. So pa novinarji opozorili, da so imeli tudi s Facebookom kot podjetjem največ težav, ko so želeli z njim komunicirati, ko so opazili in opozorili na napake in lažne informacije. Največkrat se je zgodilo, da se podjetje sploh ni odzvalo.
Svetovna zdravstvena organizacija je opozorila na resnično grožnjo tako imenovane infodemije, pojava, ko nas na temo epidemije dobesedno zasipavajo kakršne koli informacije z vseh strani. Mediji, družabna omrežja, ulica.
Dr. Julie Posetti je sodelovala pri raziskavi Unseca, pri tem so objavili dve poročili o tem, kako so se vlade odzivale glede zavajajočih informacij. Tako so prišli do pojma disinfodemija. Osredotočili so se na lažne in zavajajoče informacije.
“Zavajajoče informacije lahko ljudi vodijo v napačne odločitve pri ravnanju med epidemijo, kar lahko neposredno vpliva na njihovo zdravje.”
Vse to lahko privede tudi do omejevanja novinarske svobode. Kar polovica novinarjev je namreč dejala, da so njihovi viri bili prestrašeni govoriti z njimi, ker so se bali maščevanja. Politiki ves čas tudi javno obračunavajo z novinarji. Po svetu pa je do zdaj zaradi pandemije posledično ugasnilo že veliko medijev. Dr. Posetti pravi, da lahko to povežemo z gibanjem, nastrojenim proti novinarstvom.
A raziskava prinaša tudi nekaj dobrih novic, kar nam lahko da nekaj upanja.
“A to se ne nanaša samo na novinarje, ampak na vse nas, če želimo živeti v družbi, v kateri obstaja svobodna in zaupanja vredna informacija. Namreč 43 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da jim je javnost sporočila, da se je njihovo zaupanje v njihov medij med pandemijo povečalo. Pridobili pa so tudi poslušalce, gledalce ali bralce, ki želijo z njimi sodelovati, jim svetujejo in z njimi komunicirajo na pozitiven in ohrabrujoč način.”
Kar 61 odstotkov novinarjev pa je sporočilo, da so med pandemijo začutili še večjo pripadnost novinarstvu. To je nekaj, za kar si je treba prizadevati, še poudarja dr. Julie Posetti z Mednarodnega centra za novinarstvo.
V ponedeljek se začenja novinarski Festival Naprej/Forward, ki ga letos prek spleta organizira Društvo novinarjev Slovenije. Dotaknili se bodo tako rekoč vseh tem, omenjenih v tem prispevku, od zavajajočih informacij v povezavi z epidemijo do nevarnosti, ki prežijo na novinarje na terenu in tudi v uredništvih.
231 epizod
Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.
Raziskavo o lažnih novicah in novinarstvu med pandemijo predstavlja dr. Julie Posetti z Mednarodnega centra za novinarje.
Mednarodni center za novinarje ves čas pandemije po svetu spremlja, kako covid-19 spreminja novinarstvo, kje ljudje iščejo novice, kje se pojavlja največ lažnih in zavajajočih novic.
Dr. Julie Posetti je bila dolgoletna novinarka, zdaj pa je raziskovalka osredotočena na motnje, ki se pojavljajo v novinarski profesiji, ter se posveča neodvisnemu kritičnemu novinarstvu po svetu.
Na centru že od marca podrobno spremljajo, kako pandemija koronavirusne bolezni spreminja novinarstvo. V raziskavi, ki poteka še do konca decembra, so pridobili več kot 2000 odzivov novinarjev v sedmih jezikih. Za zdaj so predstavili rezultate raziskave, ki sloni na novinarjih, ki delujejo v angleško govorečem prostoru. Dr. Posseti opozarja, da ne smemo rezultatov posploševati, a vseeno lahko opazimo neke znake. “Izkazalo se je, da je ne glede na nevarnost virusa kar 70 odstotkov sodelujočih opozorilo na psihološke in čustvene motnje kot najtežje vidike pri opravljanju njihovega dela. Dvainosemdeset odstotkov jih je povedalo, da so občutili vsaj eno negativno čustveno ali psihološko posledico zaradi koronavirusne krize.”
Zelo alarmantno se jim zdi, da je približno tretjina sodelujočih opozorila na to, da jim njihova medijska organizacija ni priskrbela nobene zaščitne opreme pri spopadanju z virusom na terenu. Opazili pa so še eno stvar, ki je tudi zelo povezana s psihološko stisko novinarjev.
“Dvajset odstotkov sodelujočih je povedalo, da so bili med prvim valom pandemije spletne grožnje, napadi, zaničevanja in sovražni govor veliko hujši kot sicer.”
“Imamo dokaze, da so politiki in izvoljeni uradniki ključni vir zavajajočih informacij pri 46 odstotkih vprašanih. To je nedvomno del svetovnega trenda političnega demoniziranja novinarjev. Kar se pogosto dogaja v kontekstu širjenja zavajajočih informacij tudi o novinarjih.” Poleg tega so ugotovili, da je 66 odstotkov novinarjev zaznalo, da Facebook nastopa kot ključna platforma pri razširjanju zavajajočih informacij.
“Novinarji imamo težave s Facebookom, ker predstavlja pomembno orodje za komuniciranje z javnostjo, ampak tudi kot platformo, na kateri se širijo zavajajoče informacije.”
Poudarjajo, da je problematičen tudi Twitter, ampak Facebook je bil najspornejši. So pa novinarji opozorili, da so imeli tudi s Facebookom kot podjetjem največ težav, ko so želeli z njim komunicirati, ko so opazili in opozorili na napake in lažne informacije. Največkrat se je zgodilo, da se podjetje sploh ni odzvalo.
Svetovna zdravstvena organizacija je opozorila na resnično grožnjo tako imenovane infodemije, pojava, ko nas na temo epidemije dobesedno zasipavajo kakršne koli informacije z vseh strani. Mediji, družabna omrežja, ulica.
Dr. Julie Posetti je sodelovala pri raziskavi Unseca, pri tem so objavili dve poročili o tem, kako so se vlade odzivale glede zavajajočih informacij. Tako so prišli do pojma disinfodemija. Osredotočili so se na lažne in zavajajoče informacije.
“Zavajajoče informacije lahko ljudi vodijo v napačne odločitve pri ravnanju med epidemijo, kar lahko neposredno vpliva na njihovo zdravje.”
Vse to lahko privede tudi do omejevanja novinarske svobode. Kar polovica novinarjev je namreč dejala, da so njihovi viri bili prestrašeni govoriti z njimi, ker so se bali maščevanja. Politiki ves čas tudi javno obračunavajo z novinarji. Po svetu pa je do zdaj zaradi pandemije posledično ugasnilo že veliko medijev. Dr. Posetti pravi, da lahko to povežemo z gibanjem, nastrojenim proti novinarstvom.
A raziskava prinaša tudi nekaj dobrih novic, kar nam lahko da nekaj upanja.
“A to se ne nanaša samo na novinarje, ampak na vse nas, če želimo živeti v družbi, v kateri obstaja svobodna in zaupanja vredna informacija. Namreč 43 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da jim je javnost sporočila, da se je njihovo zaupanje v njihov medij med pandemijo povečalo. Pridobili pa so tudi poslušalce, gledalce ali bralce, ki želijo z njimi sodelovati, jim svetujejo in z njimi komunicirajo na pozitiven in ohrabrujoč način.”
Kar 61 odstotkov novinarjev pa je sporočilo, da so med pandemijo začutili še večjo pripadnost novinarstvu. To je nekaj, za kar si je treba prizadevati, še poudarja dr. Julie Posetti z Mednarodnega centra za novinarstvo.
V ponedeljek se začenja novinarski Festival Naprej/Forward, ki ga letos prek spleta organizira Društvo novinarjev Slovenije. Dotaknili se bodo tako rekoč vseh tem, omenjenih v tem prispevku, od zavajajočih informacij v povezavi z epidemijo do nevarnosti, ki prežijo na novinarje na terenu in tudi v uredništvih.
Platformo Coronavirus Watch so vzpostavili naši raziskovalci prvega Mednarodnega raziskovalnega centra za umetno inteligenco.
Prvi prototipi slovenskih respiratorjev so “zadihali”! Dr. Jernej Pintar, direktor Tehnološkega parka v Ljubljani, pravi, da je Slovenija na tem področju tako povezana, “kot da se spet osamosvaja. Res je lepo.” Nemogoče je povedati, kdaj bi lahko bila ta naprava uporabljena v praksi. “Zdaj ni časa za rigidno strukturo: ne vemo, ali bomo imeli čez dva tedna nekaj, kar bomo lahko dali bolnikom. Želim si, da bi imeli, želim pa si tudi, da tega ne bi bilo treba nikoli uporabiti.”
Dr. Paolo Terragnoli je zdravnik v prvi vrsti, spregovoril je o težkih trenutkih na intenzivni negi, zakaj je zdravstveni sistem v Lombardiji pred kolapsom in kaj moramo storiti, da se nam ne zgodi italijanski scenarij.
Učiteljica slovenščine na OŠ Frana Malgaja v Šentjurju spregovori o učenju na daljavo, smernicah, ki jih ni, ter kaj je razlika pri učenju od doma in učenju na daljavo.
Tokrat tudi o tem, kdo naj nosi masko in zakaj je njena (nepravilna) uporaba lahko celo nevarna.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka.
Znova smo poklicali uglednega virologa Vincenta Racaniella. Še vedno poudarja, da panika ni potrebna, virus pa bi morali resno jemati že januarja. Prepričan je tudi, da se iz nastalega položaja ne bomo nič naučili.
Ker se pogosto omenja, da moramo pri stikih z ljudmi upoštevati socialno distanco, Matjaž Hanžek opozarja, da je treba pravilno razumeti in uporabljati izraze, ki označujejo družbene in fizične razdalje med ljudmi.
Za širši pogled na trende v političnem prostoru smo poklicali političnega analitika in zgodovinarja Luko Lisjaka Gabrijelčiča, urednika revije Razpotja. Ker naš sogovornik živi in dela v Budimpešti, ga je Jan Grilc vprašal tudi, kakšne so v teh dneh tamkajšnje razmere.
Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, opozarja na napake, iz katerih bi se morali kaj naučiti.
Zahtevni časi terjajo zahtevne premisleke. Ekskluzivni pogovor z enim najpomembnejših filozofov na svetu. Nemogoče stvari so postale vsakdanja realnost. Zdi se kot da smo v vojni s to razliko da nismo in s tem, da je sovražnik neviden in malodane banalen. Dr. Slavoj Žižek o trenutnih razmerah v Sloveniji in svetu. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Nujno je, da vzdržujemo čim manjše število ljudi, ki potrebujejo intenzivno nego, pojasnjuje prof. dr. Tatjana Avšič Županc z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo.
Miha Mazzini o tem, kaj pozitivnega ste v šestih dneh samoizolacije opazili pri Slovencih? Kakšne vedenjske spremembe? So mutirale tudi naše lastnosti?
Dr. David Stopar, profesor mikrobiologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti in raziskovalec, ki se ukvarja s preučevanjem strukture in funkcije biofilmov.
Dr. Katarina Habe razlaga, kako glasba vpliva na ljudi v času (samo)izolacije. Pravi, da zdaj opravlja izvorno, evolucijsko funkcijo uravnavanja čustev, povezovanja ljudi in zdravljenja.
Kako virus deluje, kako se ga ubraniti, kateri ukrepi so nujni, kaj lahko pričakujemo? Verodostojne informacije, konkretna navodila, pojasnila strokovnjakov in nova spoznanja.
Boštjan Benedičič je pred leti zbolel za aplastično anemijo, pred dvema letoma preživel pljučno embolijo, tako mu danes deluje 20 odstotkov pljuč, zato se izjemno boji novega koronavirusa.
Dilema za novinarje je velika. Država se je zaradi virusa ustavila. Ljudi zanima, kaj je z virusom, a hkrati je treba povedati, da virus ni vse. V času kriz je treba odgovornim še posebej gledati pod prste.
Vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu pravi, da so vprašanja, ki jih dobivajo, zelo različna in dodaja, da “dobijo tudi nenavadna vprašanja. Niso pa panična. Ljudje pač naletijo na dileme in takrat nas pokličejo”. Pohvalila je še stroko, ki se “zelo hitro odziva. Naš klicni center posreduje le preverjene informacije”.
Neveljaven email naslov