Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Le nekaj ur pred sobotnim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture (EPK) so bile mariborske ulice prazne in nič ni kazalo, da smo se pripeljali v središče največjega kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji. Ljudi pač ni bilo. Majhne, nevsiljive umetniške intervencije, kot je bil denimo prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja ali odkritje lesene skulpture Dragice Čadež (vse kot male uverture v večerno dogajanje) , so ostale ne le nevsiljive, temveč neopažene. In tarča precej začudenih tujih novinarjev.
Namreč, njim so popoldne ostale vsaj fotografije in posnetki, nam pa vprašanje ali je naša kultura res tako na psu, oziroma, kaj nas dela tako apatične, da raje ždimo doma pred televizijskimi zasloni, kot pa se udeležimo tako pomembnega dogodka?
Kljub vsemu pa je 200 akreditiranih novinarjev s cele Evrope in pričakovanje večernega slavja na prenovljenem Trgu Leona Štuklja, kamor se je steklo kar nekaj proračunskih denarcev, navdajal vse, ki smo prišli posnet reportažo z upanjem, da bomo odprli okna …
Tadej Toš, Polona Juh in Marko Mandič so z mislimi Milana Jesiha in Toneta Pavčka ter drugih velikih Slovencev vlekli rdečo nit slavnostnega odprtja EPK-ja, ki se je odvil pod režisersko taktirko Mateja Filpčiča. Zavrtimo skupaj človeka v sebi, ker to rabimo, ker je to – v teh kriznih časih – naša edina naslonitev oziroma upanje.
___________________________________________________________________________
Vabljeni k ogledu otvoritvene prireditve Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ki jo je na Prvem programu prenašala Televizija Slovenija.
___________________________________________________________________________
Od himne in svečanosti … do nostalgije in žura
Kriza, zmanjšan proračun, odstopi, preveliki honorarji, domnevna korupcija, nepotizem … to so okoliščine, s katerimi se je soočal EPK in ki jih bo moral reševati tudi v prihodnje. A sobotni večer na prenovljenem Trgu Leona Štuklja je dal možnost za kratek odmik. Maja Keuc je otvorila večer s slovensko himno, Rok Golob z orkestrom je dal prireditvi ritem, sopranistka Martina Zadro svečanost, Akademska folklorna skupina Študent in Akadamski pevski zbor Maribor domačnost, Tomi Meglič pa udarnost in nostalgijo. Po zaključku uradne prireditve, kjer so bili številni ugledni gostje skupnih in nasprotnih stališč in nazorov, pa je nastopila še skupina DAN D, ki je ponudila žur.
Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda, je nekoč dejal pisatelj Luis Adamič. Na njegovo misel je spomnil tudi predsednik Danilo Türk. In to je misel, ki bi nas morala motivirati. Pa nas bo? Bomo zaradi nadvse pomembnega statusa Evropske prestolnice kulture, ki si jo v letošnjem letu delimo s Portugalsko, znali globlje, tehtneje in pogosteje razmišljati o kulturi, ji dajati več prostora, predvsem pa – bomo znali biti bolj kulturni?
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628915705603″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Le nekaj ur pred sobotnim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture (EPK) so bile mariborske ulice prazne in nič ni kazalo, da smo se pripeljali v središče največjega kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji. Ljudi pač ni bilo. Majhne, nevsiljive umetniške intervencije, kot je bil denimo prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja ali odkritje lesene skulpture Dragice Čadež (vse kot male uverture v večerno dogajanje) , so ostale ne le nevsiljive, temveč neopažene. In tarča precej začudenih tujih novinarjev.
Namreč, njim so popoldne ostale vsaj fotografije in posnetki, nam pa vprašanje ali je naša kultura res tako na psu, oziroma, kaj nas dela tako apatične, da raje ždimo doma pred televizijskimi zasloni, kot pa se udeležimo tako pomembnega dogodka?
Kljub vsemu pa je 200 akreditiranih novinarjev s cele Evrope in pričakovanje večernega slavja na prenovljenem Trgu Leona Štuklja, kamor se je steklo kar nekaj proračunskih denarcev, navdajal vse, ki smo prišli posnet reportažo z upanjem, da bomo odprli okna …
Tadej Toš, Polona Juh in Marko Mandič so z mislimi Milana Jesiha in Toneta Pavčka ter drugih velikih Slovencev vlekli rdečo nit slavnostnega odprtja EPK-ja, ki se je odvil pod režisersko taktirko Mateja Filpčiča. Zavrtimo skupaj človeka v sebi, ker to rabimo, ker je to – v teh kriznih časih – naša edina naslonitev oziroma upanje.
___________________________________________________________________________
Vabljeni k ogledu otvoritvene prireditve Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ki jo je na Prvem programu prenašala Televizija Slovenija.
___________________________________________________________________________
Od himne in svečanosti … do nostalgije in žura
Kriza, zmanjšan proračun, odstopi, preveliki honorarji, domnevna korupcija, nepotizem … to so okoliščine, s katerimi se je soočal EPK in ki jih bo moral reševati tudi v prihodnje. A sobotni večer na prenovljenem Trgu Leona Štuklja je dal možnost za kratek odmik. Maja Keuc je otvorila večer s slovensko himno, Rok Golob z orkestrom je dal prireditvi ritem, sopranistka Martina Zadro svečanost, Akademska folklorna skupina Študent in Akadamski pevski zbor Maribor domačnost, Tomi Meglič pa udarnost in nostalgijo. Po zaključku uradne prireditve, kjer so bili številni ugledni gostje skupnih in nasprotnih stališč in nazorov, pa je nastopila še skupina DAN D, ki je ponudila žur.
Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda, je nekoč dejal pisatelj Luis Adamič. Na njegovo misel je spomnil tudi predsednik Danilo Türk. In to je misel, ki bi nas morala motivirati. Pa nas bo? Bomo zaradi nadvse pomembnega statusa Evropske prestolnice kulture, ki si jo v letošnjem letu delimo s Portugalsko, znali globlje, tehtneje in pogosteje razmišljati o kulturi, ji dajati več prostora, predvsem pa – bomo znali biti bolj kulturni?
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628915705603″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Danes zvečer ob 22.05 bo na tretjem programu Radia Slovenija, na programu Ars, premiera radijske igre z naslovom Pot domov, ki je nastala po besedilu gledališke igre Mihe Mazzinija. Gre za resnično zgodbo 84-letnega dementnega Aloisa Dvorzaca, ki se je iz Kanade, kjer je živel, želel vrniti domov v Slovenijo, se nekako znašel na londonskem letališču, kjer pa ni vedel drugega kot to, da hoče k hčerki v Slovenijo. Tam se z njim nihče ni hotel zares ukvarjati in človečnost je pod težo birokratskih pravil povsem odpovedala.
Do 4. junija je v Galeriji Jakopič v Ljubljani postavljena razstava Valovanje: Vizualni dnevnik vode, ki skozi krovno tematiko vode odstira vprašanja podnebne krize, človeškega bivanja in družbene neenakosti, ter hkrati preizprašuje prakse galerijskih postavitev. Ob razstavi so pripravili tudi kar nekaj z njo povezanih dogodkov, tudi umetniško-plakatno akcijo, v kateri so študenti in dijaki umetniških šol na svoj način z uporabo različnih materialov s temo vode izvedli na oglasnih stebričkih, v okolici Galerije Jakopič.
Slaven Lunar Kosanović je zagrebški umetnik, ki je izšel iz zgodnje hrvaške grafitarske scene in slika, razstavlja in objavlja svoja dela po vsem svetu. V petek so v Umetnosti galeriji Maribor odprli njegovo razstavo z naslovom Recycle or Try. Celotna postavitev je sestavljena iz recikliranih in na novo uporabljenih materialov in tako nosi močno okoljsko sporočilo. Ogledate si jo lahko do 6. maja.
Aleš Mendiževec je ekonomist, filozof in kulturni teoretik. Je tudi urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov knjižni prvenec Naključje in jaz (Filozofija za Louisa Althusserja). V knjigi skuša filozofsko razdelati sama naključja in naš odnos do njih. Morda tudi ni naključje, da je Aleš Mendiževec zavzet bralec. V branje pa nam priporoča dela enega največjih latinsko ameriških avtorjev 20 stoletja Roberta Bolaña. Veliko njegovih delih je izšlo tudi v slovenščini pri založbi Beletrina. Njegov zadnji (zelo zajeten) roman z naslovom 2666 je bil izdan leta 2004, leto po avtorjevi smrti. V slovenskem prevodu pa sta zaenkrat prvi dve knjigi izšli pri Cankarjevi založbi, zbirka Moderni klasiki (leta 2014).
Zadnje tedne smo lahko sredi Kongresnega trga v Ljubljani, visoko med krošnjami, opazovali nenavadna izmišljena bitja in meduze, ki so ob mraku zaživela v živih barvah. Izmislil si jih je umetnik Matej Bizovičar, ki nas vsako leto posebej navduši s svojimi likovnimi, kiparskimi in svetlobnimi instalacijami. Z njim se je v Svetlobnem parku ob Gradaščici srečala Nina Zagoričnik.
Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja?
Kaj pa v branje priporoča varstveni ornitolog z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije?
Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.
Zgodba o svetlobi, muzah, navdihu in umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti.
Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma.
Kar 18 olimpijcev se je rodilo v Mojstrani in na Dovjem, med njimi tudi smučarski skakalec, ki je večkrat dejal, da noben ptič nima perutnic naprej.
Uvodni večer je zaznamovala knjiga Mamin glas, zgodba o koroški Slovenki Elizabeti Sittar, ki jo je napisala njena hči Helga Mračnikar, dolgoletna urednica in prevajalka pri celovški Mohorjevi založbi. Helga Mračnikar je skupaj z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem prevajala Lipuševo knjigo Zmote dijaka Tjaža, s katero se je začel proces priznavanja, da je koroška slovenska literatura tudi del avstrijske književnosti.
Eden izmed najpomembnejših evropskih in svetovnih muzejev letos praznuje svojo 20. obletnico ponovnega odprtja. V ta namen so odprli razstavo Dürer. Munch. Miró. Veliki mojstri grafike. O prihodnosti muzejev, željah obiskovalcev in nujnosti prilagoditve mladim občinstvom se je Katja Stojnić pogovarja z direktorjem Albertine, prof. dr. Klausom Albrechtom Schröderjem.
Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Samouk. Korošec, ki živi v Ljubljani. Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije. Po Mestnih zdaj čivkajo in se derejo Vaške ptice. So Kranjčevo ljubezensko pismo Koroški. Lepotam pokrajine in njenim ljudem, predvsem prednikom, ki so tam bivali med drugo svetovno vojno, v času, v katerega je umeščen večji del risoromana.
Arhitektura inventura je naziv za največjo pregledno razstavo slovenske arhitekture, ki jo že enajstič bienalno organizira Društva arhitektov Ljubljana. Gre za pregled nekaterih kakovostnih prostorskih in arhitekturnih rešitev, ki kažejo, da v zadnjem obdobju nastaja vedno več dobre arhitekture. Razstava je na ogled v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Tam se je s soustvarjalci razstave in kataloga srečala Nina Zagoričnik.
Postojnčan Marko Premrl je bil verjetno bolj poznan kot Marcel Valentini.
Festival gorniškega filma, ki se začne danes in bo trajal do sobote bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17.po vrsti. Festival bo ob 20. uri odprl slovenski film Ena za reko: Zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas bo v spremstvu štirih kajakašev popeljal po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas bo popeljal alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo.
Arhitektka Jerneja Fischer Knap, soustanoviteljica biroja Medprostor, predstavlja nekatere zanimivosti projektov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2023.
Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.
Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov