Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Le nekaj ur pred sobotnim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture (EPK) so bile mariborske ulice prazne in nič ni kazalo, da smo se pripeljali v središče največjega kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji. Ljudi pač ni bilo. Majhne, nevsiljive umetniške intervencije, kot je bil denimo prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja ali odkritje lesene skulpture Dragice Čadež (vse kot male uverture v večerno dogajanje) , so ostale ne le nevsiljive, temveč neopažene. In tarča precej začudenih tujih novinarjev.
Namreč, njim so popoldne ostale vsaj fotografije in posnetki, nam pa vprašanje ali je naša kultura res tako na psu, oziroma, kaj nas dela tako apatične, da raje ždimo doma pred televizijskimi zasloni, kot pa se udeležimo tako pomembnega dogodka?
Kljub vsemu pa je 200 akreditiranih novinarjev s cele Evrope in pričakovanje večernega slavja na prenovljenem Trgu Leona Štuklja, kamor se je steklo kar nekaj proračunskih denarcev, navdajal vse, ki smo prišli posnet reportažo z upanjem, da bomo odprli okna …
Tadej Toš, Polona Juh in Marko Mandič so z mislimi Milana Jesiha in Toneta Pavčka ter drugih velikih Slovencev vlekli rdečo nit slavnostnega odprtja EPK-ja, ki se je odvil pod režisersko taktirko Mateja Filpčiča. Zavrtimo skupaj človeka v sebi, ker to rabimo, ker je to – v teh kriznih časih – naša edina naslonitev oziroma upanje.
___________________________________________________________________________
Vabljeni k ogledu otvoritvene prireditve Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ki jo je na Prvem programu prenašala Televizija Slovenija.
___________________________________________________________________________
Od himne in svečanosti … do nostalgije in žura
Kriza, zmanjšan proračun, odstopi, preveliki honorarji, domnevna korupcija, nepotizem … to so okoliščine, s katerimi se je soočal EPK in ki jih bo moral reševati tudi v prihodnje. A sobotni večer na prenovljenem Trgu Leona Štuklja je dal možnost za kratek odmik. Maja Keuc je otvorila večer s slovensko himno, Rok Golob z orkestrom je dal prireditvi ritem, sopranistka Martina Zadro svečanost, Akademska folklorna skupina Študent in Akadamski pevski zbor Maribor domačnost, Tomi Meglič pa udarnost in nostalgijo. Po zaključku uradne prireditve, kjer so bili številni ugledni gostje skupnih in nasprotnih stališč in nazorov, pa je nastopila še skupina DAN D, ki je ponudila žur.
Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda, je nekoč dejal pisatelj Luis Adamič. Na njegovo misel je spomnil tudi predsednik Danilo Türk. In to je misel, ki bi nas morala motivirati. Pa nas bo? Bomo zaradi nadvse pomembnega statusa Evropske prestolnice kulture, ki si jo v letošnjem letu delimo s Portugalsko, znali globlje, tehtneje in pogosteje razmišljati o kulturi, ji dajati več prostora, predvsem pa – bomo znali biti bolj kulturni?
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628915705603″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Le nekaj ur pred sobotnim slavnostnim odprtjem Evropske prestolnice kulture (EPK) so bile mariborske ulice prazne in nič ni kazalo, da smo se pripeljali v središče največjega kulturnega dogajanja v samostojni Sloveniji. Ljudi pač ni bilo. Majhne, nevsiljive umetniške intervencije, kot je bil denimo prižig velikih svetlobnih napisov z naslovi del Draga Jančarja ali odkritje lesene skulpture Dragice Čadež (vse kot male uverture v večerno dogajanje) , so ostale ne le nevsiljive, temveč neopažene. In tarča precej začudenih tujih novinarjev.
Namreč, njim so popoldne ostale vsaj fotografije in posnetki, nam pa vprašanje ali je naša kultura res tako na psu, oziroma, kaj nas dela tako apatične, da raje ždimo doma pred televizijskimi zasloni, kot pa se udeležimo tako pomembnega dogodka?
Kljub vsemu pa je 200 akreditiranih novinarjev s cele Evrope in pričakovanje večernega slavja na prenovljenem Trgu Leona Štuklja, kamor se je steklo kar nekaj proračunskih denarcev, navdajal vse, ki smo prišli posnet reportažo z upanjem, da bomo odprli okna …
Tadej Toš, Polona Juh in Marko Mandič so z mislimi Milana Jesiha in Toneta Pavčka ter drugih velikih Slovencev vlekli rdečo nit slavnostnega odprtja EPK-ja, ki se je odvil pod režisersko taktirko Mateja Filpčiča. Zavrtimo skupaj človeka v sebi, ker to rabimo, ker je to – v teh kriznih časih – naša edina naslonitev oziroma upanje.
___________________________________________________________________________
Vabljeni k ogledu otvoritvene prireditve Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ki jo je na Prvem programu prenašala Televizija Slovenija.
___________________________________________________________________________
Od himne in svečanosti … do nostalgije in žura
Kriza, zmanjšan proračun, odstopi, preveliki honorarji, domnevna korupcija, nepotizem … to so okoliščine, s katerimi se je soočal EPK in ki jih bo moral reševati tudi v prihodnje. A sobotni večer na prenovljenem Trgu Leona Štuklja je dal možnost za kratek odmik. Maja Keuc je otvorila večer s slovensko himno, Rok Golob z orkestrom je dal prireditvi ritem, sopranistka Martina Zadro svečanost, Akademska folklorna skupina Študent in Akadamski pevski zbor Maribor domačnost, Tomi Meglič pa udarnost in nostalgijo. Po zaključku uradne prireditve, kjer so bili številni ugledni gostje skupnih in nasprotnih stališč in nazorov, pa je nastopila še skupina DAN D, ki je ponudila žur.
Kultura je najmočnejša industrija slovenskega naroda, je nekoč dejal pisatelj Luis Adamič. Na njegovo misel je spomnil tudi predsednik Danilo Türk. In to je misel, ki bi nas morala motivirati. Pa nas bo? Bomo zaradi nadvse pomembnega statusa Evropske prestolnice kulture, ki si jo v letošnjem letu delimo s Portugalsko, znali globlje, tehtneje in pogosteje razmišljati o kulturi, ji dajati več prostora, predvsem pa – bomo znali biti bolj kulturni?
[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628915705603″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]
Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.
V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.
"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."
V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.
V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?
Gentrifikacija. Beseda, ki jo v zadnjih tednih pogosto slišimo. Gentrificirati, piše v Franu, pomeni s pozidavo, prenovo spreminjati pretežno bivalne mestne predele z lokalnim prebivalstvom v predele s turistično storitveno pomembnostjo višjega razreda. Zakaj se, zlasti ob omembi prenovljenega Centra Rog, večkrat omenja gentrifikacijo, ne pa, na primer revitalizacijo? Razmišljajo arhitekti Miloš Kosec, Boris Bežan in Andraž Keršič.
Spomin sveta se imenuje Unescov register, namenjen pa je predstavitvi pisne in dokumentarne dediščine, ki jo hranijo kulturne in druge ustanove z vsega sveta. Trenutno je na seznamu vpisanih 494 enot pisne in dokumentarne dediščine svetovnega formata. Leta 2020 pa je bil pod okriljem Nacionalne komisije za Unesco ustanovljen tudi naš Nacionalni odbor Spomin sveta. Njegova naloga je bila, da med slovensko dokumentarno dediščino izbere deset enot, ki so jih na nacionalno listo uvrstili dve leti pozneje. In teh deset najimenitnejših dokumentov, ki pričajo o slovenstvu in slovenskem narodu, je zdaj na ogled na razstavi Spomin Slovenije v Narodnem muzeju Slovenije.
V Ljubljani se odpira Center Rog, kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam. Objekt ima v pritličju devet proizvodnih laboratorijev, med drugim tekstilnega, steklarskega in lesarskega. Pet bivalnih delovnih prostorov v najvišjem nadstropju bo namenjenih bivanju in delu tujih gostov s ciljnih področij Centra Rog. Sogovornika: - Renata Zamida, vodja Centra Rog - Uroš Topič, mladi ustvarjalec in vodja enega od laboratorijev
Kriplov zagovor je avtobiografska predstava, ob kateri tudi tisti, ki so deklerativno brez predsodkov, trčijo ob kakšne svoje nezavedne predsodke. Igralec Simon Šerbinek se v predstavi čustveno in miselno razgali ter z veliko mero samoironije družbeno kritično naslovi vprašanje različnih invalidnosti, pa tudi norosti in samomora.
V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani je do 29. oktobra odprta razstava ilustratorja Uroša Hrovata. Knjige z njegovimi ilustracijami so osemkrat prejele naslov “Moja najljubša knjiga”, nekajkrat je bil med nominiranci za nagrado “Desetnica”, od leta 2003, ko je začel delovati internetni bibliografski sistem Cobiss pa se med likovnimi ustvarjalci ves čas nahaja na prvem mestu po izposoji v slovenskih knjižnicah.
Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar je dober primer tega. Z njim smo se na Frankfurtskem knjižnem sejmu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku v svetu, pa tudi o govoru Slavoja Žižka.
Se spomnite, kaj vse ste danes prebrali? Ali v časopisu ali na družbenih omrežjih beremo in sprejemamo na tisoče informacije vsak dan, vprašanje pa je – kako beremo? Največrat gre za hitro in površinsko branje, vendar ko pride do knjig ali preostalih daljših, kompleksnejših besedil, nam hitro pade zbranost, branje pa postane prej muka kot užitek.
Leto 2023 zaznamujejo kar tri za mestni kino Kinodvor v Ljubljani pomembne obletnice: stoletnica kina na Kolodvorski, dvajsetletnica artkina in petnajstletnica Javnega zavoda Kinodvor.
Leto 2023 je razglašeno tudi za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO potekajo intenzivne priprave za otvoritev razstave o njegovih ključnih delih. Kdo je bil v bistvu Edvard Ravnikar kot arhitekt, filozof, umetnik in pedagog?
Kruh ima na Slovenskem bogato kulturno dediščino in znanje. Pisni viri ga omenjajo v drugi polovici 9. in v prvi polovici 13. stoletja, sama beseda kruh pa je bila prvič zapisana sredi 16. stoletja, je v novi obsežni monografiji o dediščini kruha zapisal etnolog doktor Janez Bogataj. Ob branju knjige, ki je izšla pri založbi Hart z naslovom Dober kot kruh, spoznamo krušne posebnosti in različnosti na Slovenskem, vrste kruha ter šege in poklice, povezane z njim. Na primer, posebna poklicna skupina so bili nekdaj prestarji, ki so doma kuhali in pekli sladke in slane preste in jih nosili na prodaj po hišah. Janez Bogataj pa je v knjigo vključil tudi krušni slovar in kot pravi sam, zapečene ljudske modrosti.
V slovenske kinematografe prihaja celovečerni mladinski film Šepet metulja. Pred premiero smo se o sporočilu filma, izzivih med snemanjem in najlepših trenutkih ustvarjanja pogovarjali z režiserjem Alenom Pavšarjem, igralcema Laro Kolar in Elyesom Sambo ter glavnim igralcem Alijem Ogrizkom. Ali Ogrizek je 16-letni dijak z avtizmom, ki se je v igralski vlogi preizkusil prvič.
V Avditoriju se odvija glavnina festivalskega dogajanja. Nina Zagoričnik v pogovoru s producentko filma Šterkijada Petro Vidmar ter režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, tokrat v vlogi programskega vodje izobraževalnega programa festivala za razvoj celovečernega in dokumentarnega filma.
Kdo sestavlja mlad kvartet dveh violin, flavte in klavirja Con Anima? Akademsko izobražene glasbenice, flavtistka Špela Flajšker, violinistki Sandi Baitokova in Katja Dadič, ter pianistka Vita Kovše. Nekonvencionalna zasedba je nastala na pobudo profesorja na Akademiji za glasbo. Pogovarjamo se o odnosu ljudi do klasične glasbe, zanimivih odrskih in zaodrskih zgodbah, udeležimo se celo ene izmed njihovih jutranjih vaj.
V Portoroškem avditoriju se začenja 26. festival slovenskega filma. Otvoritveni film je Šterkijada, režiserja in scenarista Igorja Šterka, ki se med 15. celovečerci poteguje za nagrado vesna. Letos je prijavljenih 135 filmov različnih dolžin in žanrov, na festivalu jih bodo zavrteli 94, v tekmovalnem programu pa 53.
Odprte hiše Slovenije (OHS) je slovenski arhitekturni festival, ki javnosti omogoči brezplačen ogled notranjosti javnih in zasebnih zgradb.
Neveljaven email naslov