Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


14.12.2021

Snežinka in Srebrno zlato

V Drami SNG Maribor bo premierno na ogled komična drama Snežinka sodobnega angleškega dramatika Mika Bartletta v režiji Jureta Novaka. Predstava z značilnim angleškim humorjem v interpretaciji mariborskih igralcev razkriva razkorak v političnih prepričanjih in spopad generacij v sodobni družbi. (Foto: Peter Giodani / SNG Maribor) Srebrno zlato je naslov projekta, v katerem se srečuje več plesnih generacij. Premieri uprizoritve v produkciji Nomad Dance Academy Slovenija bosta v Novi pošti v Robbovi ulici 15 v Ljubljani.


13.12.2021

Lesene igrače skozi čas

Toliko kot človeštvo je stara tudi igra, prav tako igrače. Marsikatera je vsaj v osnovni ideji ostala nespremenjena vse do danes. Razlike so le v materialih in tehniki izdelave. Prve so bile izdelane iz kamna, kosti ali lesa, torej tistega, kar je bilo na voljo. V Domžalah, na Menačenkovi domačiji, si lahko ogledate razstavo, ki prikazuje, kako so se lesene igrače sčasoma spreminjale. Imetnik zbirke je Mohor Demšar, doktor filozofije, učitelj na osnovni šoli, pesnik za otroke in zbiralec igrač, ki so mu bile od nekdaj blizu. Njegov oče je bil mizar in že kot študenta ga je kakšen kos lesa, ki je ostal kje v delavnici, pritegnil k temu, da je najprej tudi sam izdeloval lesene igrače, pozneje pa jih je začel zbirati. Danes njegova zbirka obsega lesene igrače skoraj z vsega sveta.


10.12.2021

Priporočilo: Pavle Učakar

Pavle Učakar je dolgoletni likovni urednik pri Mladinski knjigi, na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejemnik Schwentnerjeve nagrade, ki jo Zbornica založnikov in knjigotržcev podeljuje za prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva. V 40-letni karieri je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, odkrival mlade ilustratorje ter jim pomagal pri promociji knjižnih izdaj. Njegovo priporočilo pa je povezano s poezijo, ki boža dušo.


09.12.2021

Prostor: Kakšno streho potrebujejo legendarne Križanke?

Nina Zagoričnik se je v živo oglasila iz ljubljanskih Križank, kjer že stoji konstrukcija za novo streho nad poletnim gledališčem, ki jo je pred petimi leti uničil aprilski sneg. V legendarni in akustični amfiteater se bodo vrnile številne prireditve, tudi poletni Festival Ljubljana, ki je vmes dobil novo prizorišče na Kongresnem trgu. Prostor, kjer stoji poletno gledališče Križank je iz nekdanjega samostanskega vrta zasnoval arhitekt Anton Bitenc, Plečnikov učenec in kasneje njegov asistent, ki je mojstru risal načrte za Križanke. Nekdanjo streho je leta 1965 zasnoval gradbeni inženir Miloš Marinček in prav te premične strehe, se ni dalo več rekonstruirati. Vzrokov je več. O tem z gostom, arhitektom Petrom Gabrijelčičem, avtorjem nove strehe.


07.12.2021

Čas pozabe & Ludvik Pandur: retrospektiva

V Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj se na likovno-pesniški razstavi Čas pozabe predstavljajo trije prekmurski ustvarjalci in Prešernovi nagrajenci: likovni umetnik Aleksander Červek ter literata Feri Lainšček in Milan Vincetič. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled velika pregledna razstava Ludvik Pandur: retrospektiva. Obsežen umetniški opus priznanega umetnika in nekdanjega profesorja na mariborski Pedagoški fakulteti Ludvika Pandurja je predstavljen z izborom 150-ih del, nastalih v petih desetletjih, na ogled pa so tudi slike iz najnovejšega cikla Prehajanja, umetnikovega odziva na aktualno družbeno dogajanje.


06.12.2021

Gorjanci med Rimom in Bizancem

"Podgorec je šel polhe lovit. Prenočišča si je poiskal na vrhu Gorjancev. Vzel je iz torbe večerjo in ko je odvečerjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, ko ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Čudni glasovi so bobneli, kakor če trkaš na prazen sod. Možje so bili štirje enake velikosti, kakor najvišje smreke." Tako je o velikanih na Gorjancih v svojih bajkah in povestih zapisal pisatelj in zgodovinar Janez Trdina. Te je že v otroških letih rad prebiral dr. Borut Križ, danes arheolog in kustos v Dolenjskem muzeju. Kot pravi, so raziskave arheoloških najdb zadnjih let pokazale, da lahko iz teh bajk izluščimo kar nekaj resnice. Trdina je namreč zbral stoletno ljudsko pripoved, ki se je prenašala z ustnim izročilom vse od pripovedi prvih slovanskih priseljencev na to območje. Ti so kot prišleki prišli v stik z ljudmi, ki so živeli na Gorjancih v takrat kar petih naseljih: Zidani gaber, Gradec nad Mihovim, Trnišča, Kozji hrbet in Prag. In prav življenju teh ljudi, ki so se z ravnin umaknili na hribovite Gorjance v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev med 3. in 6. stoletjem, med zatonom antike in prihodom Slovanov, je namenjena razstava v Dolenjskem muzeju v Novem mestu z naslovom Gorjanci med Rimom in Bizancem.


03.12.2021

Priporočilo: Maša P. Žmitek

December je in december je tudi mesec, ko v Galeriji Vodnikove domačije zaživi Decembrski sejem ilustracije. Ta na ogled in v nakup prinaša najboljše, kar ta hip ponuja slovenska ilustracija. Sejem, ki letos poteka tako na spletu kot v galeriji, je zaživel v sredo in s to temo je povezano tudi priporočilo, ki nam ga je povedala Maša P. Žmitek, vodja Galerije Vodnikove domačije Šiška in ilustratorka.


02.12.2021

Prostor: Piranski dnevi arhitekture

Na pravkar končani 38. mednarodni konferenci Piranski dnevi arhitekture so razglasili prejemnike odličij za najboljše arhitekturne izvedbe, nastale v Srednji Evropi v zadnjih dveh letih. Za nagrade je bilo nominiranih 54 projektov. Mednarodno nagrado Piranesi je prejel projekt telovadnica Saint Gelle´rt v Budimpešti, mednarodni priznanji Piranesi pa krematorij za domače živali Večna lovišča v Drnovem na Češkem in tržnica Ptuj.


01.12.2021

V Bolšoj teatru premiera Mojstra in Margarete v koreografiji Edwarda Cluga

Na novem odru slovitega državnega akademskega gledališča Bolšoj v Moskvi bo premiera baleta v dveh dejanjih Mojster in Margareta v koreografiji umetniškega vodja Baleta SNG-ja Maribor Edwarda Cluga. Do 5. decembra se bodo zvrstile še štiri ponovitve.


30.11.2021

Nika Kovač: Pisma tebi

Sociologinja in antropologinja Nika Kovač, tudi gonilna sila Inštituta 8. marec, je izdala novo knjigo z naslovom Pisma tebi. Pravi, da se je izida knjige nekoliko bala, saj v njej piše o tem, kar se ji dogaja in kaj se ji je dogajalo v preteklosti. Namen izdaje je odgovarjati na vprašanja, ki odzvanjajo v glavah vseh nas, odgovori pa so - bodimo pridni, potrudimo se, moramo skrbeti zase. Ona v te zdravoraumske resnice ne verjame in v knjigi skuša pokazati drugo plat. Po Pogumnih puncah, njenem prvencu, v katerem opisuje domače in svetovne pionirke in pogumnice, je v tej zadnji knjigi pogumna punca prav Nika Kovač. Ob njenem kratkem obisku v Sloveniji, saj Nika letos študira v New Yorku, jo je pred mikrofon ujela Maja Stepančič.


30.11.2021

Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa

Če poznamo tudi človeško podobo nekega ustvarjalca, lahko njegovo delo razumemo in beremo zelo drugače, pravi literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Urška Perenič, avtorica nove monografije o Josipu Jurčiču. S pisateljem prvega slovenskega romana so se seveda ukvarjali že njeni predhodniki tako za časa njegovega življenja kot po njegovi smrti, a vendar novo delo z naslovom Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa oživi tudi še doslej njegove manj znane plati. S knjigo Urška Perenič bolj kot strokovno javnost nagovarja širše bralce, da pobližje spoznajo življenje, delo in misli Josipa Jurčiča. Knjigo so v letu, ko obeležujemo 140 let od smrti tega velikega Muljavca in 160 let, odkar je, star le 17 let, napisal svojo prvo povest Pripovedko o beli kači, izdali pri založbi Beletrina.


29.11.2021

18. Animateka - v kinodvoranah in na spletu

Ljubljansko-filmsko festivalsko dogajanje se nadaljuje z Mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka. Letošnji, 18., bo med 29. novembrom in 5. decembrom v Kinodvoru, Slovenski kinoteki in Stari mestni elektrarni v različnih sklopih prikazal 344 kratkih in sedem celovečernih animiranih filmov. Na spletnem delu festivala bo na ogled 121 kratkih filmov, med njimi vsi filmi iz tekmovalnih sekcij.


26.11.2021

Priporočilo: Saša Bach, producentka Animateke

Saša Bach je predsednica Društva za izvajanje filmske vzgoje Slon, ki skozi različne dejavnosti programa Slon približa tehnike in proces ustvarjanja animiranega filma čisto vsem, ki jih zanima, kako nastane film. Je tudi producentka mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. In s področjem animiranega filma je povezano tudi njeno priporočilo.


25.11.2021

Prostor: Plečnik (in pika)

Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik


23.11.2021

Picasso: Črka v risbo in tri nova prozna dela slovenskih avtorjev

V izjemno obsežnem opusu Pabla Picassa zavzemajo pomembno poglavje grafike in z njimi povezane knjižne ilustracije. Njegove ilustracije, nastale okoli srede prejšnjega stoletja, vse iz zasebne zbirke v Italiji, so na ogled na razstavi ''Picasso: Črka v risbo'', ki bi morala biti v Moderni galeriji, a so jo spet postavili v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Med svežimi knjižnimi izdajami pa sta tudi romana Romana Rozine in Gorana Gluvića in prvenec Tadeje Krečič Scholten.


22.11.2021

Stanislas Methar, francoski igralec

Francoski filmski in gledališki igralec ter pianist je umetnik slovenskih korenin, tudi avtor knjige Majhni strupi. Rodil se je v Parizu v družini priseljencev iz Slovenije. Med drugim je leta 1998 za vlogo v filmu Kemično čiščenje prejel nagrado cesar za najobetavnejšega igralca.


19.11.2021

Priporočilo: Barbara Marinčič

V tednu, ko knjižnice po vsej Sloveniji praznujejo Teden splošnih knjižnic, smo tudi knjižno priporočilo poiskali v knjižnici. Barbara Marinčič je vodja Knjižnice Prežihov Voranc v Ljubljani in v branje priporoča roman Vsak od nas biva na tem svetu po svoje. Napisal ga je francoski pisatelj in novinar Jean-Paul Dubois.


16.11.2021

14. Slovenski bienale ilustracij: Ilustracija ni zanemarjena ali spregledana likovna zvrst

14. slovenski bienale ilustracije prirejata Cankarjev dom in ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Včeraj je potekalo spletno odprtje, podelili so nagrade, plakete in priznanje Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Prejel ga je ilustrator, slikar, grafik in lutkar Danijel Demšar.


15.11.2021

Halo! Kje si? 30 let mobilne telefonije v Sloveniji

Letos praznujemo tridesetletnico samostojnosti, ob tem pa tudi trideset let, kar smo v Sloveniji dobili prve prenosne telefone. Takrat precej drugačne od današnjih. V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu je na ogled pregledna razstava Halo! Kje si? 30 let mobilne telefonije v Sloveniji, ki prikazuje razvoj mobilnih telefonov od tistih prvih »ceglov« pa do današnjih tankih pametnih telefonov, ob tem pa opozarja tudi na pasti mobilne telefonije.


11.11.2021

Ujeta v svobodi

Ob srečevanjih z drugimi ljudstvi ugotoviš tudi stvari o sebi, ki si jih morda spregledal, pozabil, potlačil, a so pomembne za osebno srečo in sprejemanje samega sebe, pravi Anja Kovačič, novinarka in publicistka, ki jo že od mladih let vodi nemiren popotniški duh. Leto pred korono, ko si nismo še niti predstavljali, kaj bo doletelo svet, se je odpravila na pot po Avstraliji in na tropska pacifiška otočja, kjer jo je na Salomonovih otokih presenetila novica o covidu-19, nenadnih ukrepih in popolnem zaprtju. Namesto sedem dni jih je tam, potem ko sta se zaprla letalski in pomorski promet, preživela 47. O tem piše v potopisnem romanu Ujeta v svobodi, ki je izšel pri založbi Miš. V njem opisuje sebe, svoja čustva in to, kako je sebe sprejemala med potjo po Avstraliji, Fidžiju in Salomonovih otokih.


Stran 25 od 120
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov