Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


07.05.2021

Priporočilo: Andrej Šter

Katero knjigo v branje priporoča vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve?


06.05.2021

Prostor 24: Urbani trg

Vabljeni na arhitekturni sprehod po Trgu republike, ki je doživel številne preobrazbe, po Trgu Evrope, ki bo združil italijansko in slovensko Gorico ter po Trgu mladinskih in delovnih brigad, ki doživlja zeleno preobrazbo. Gosti oddaje so župan Mestne občine Nova Gorica in arhitekti Boštjan Vuga, Miloš Kosec in Rok Žnidaršič.


04.05.2021

V Galerijo ZDSLU in Studio Umetnostne galerije Maribor

V Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani do 15. maja predstavljajo svoja dela letošnji nagrajenci Riharda Jakopiča: Milena Usenik in Franc Novinc, ki bosta nagrado prejela za življenjsko delo, in Silvester Plotajs Sicoe, prejemnik Jakopičeve nagrade 2021. V Studiu Umetnostne galerije Maribor priznani mariborski slikar, grafik in restavrator Stojan Grauf z razstavo, ki jo je naslovil Zemlja ni človekova last, človek je last Zemlje, opominja na naravne lepote v našem okolju, ki pa jih vse bolj uničujemo.


03.05.2021

Letos mineva 140 let od smrti Josipa Jurčiča

Letos mineva 140 let od smrti Josipa Jurčiča, umrl je 3. maja leta 1881, letošnje leto pa je razglašeno za Jurčičevo leto. Ob tem letos mineva tudi 160 let, odkar je napisal svojo prvo povest Pripovedko o beli kači, star je bil le 17 let, s katero je začel svojo pisateljsko pot, ki ga je uvrstila med najvidnejše slovenske književnike. Je avtor prvega slovenskega romana Deseti brat, pa tudi prvega slovenskega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah. Čeprav je umrl razmeroma mlad, pri 37. letih za tuberkulozo, je imel za sabo velik opus in njegova smrt je takrat med Slovenci precej odmevala. Njegov pogreb je bil takrat prvi tak večji in kot pravi literarna zgodovinarka in profesorica z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, doktorica Urška Perenič, bi mu lahko rekli kar narodna manifestacija.


29.04.2021

"La Doctora" Branislava Sušnik

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled razstava, posvečena življenju in delu slovenske znanstvenice Branislave Sušnik v Paragvaju, hkrati pa pripoveduje zgodbo o tamkajšnjih staroselskih skupnostih. Vzdevek "La Doctora" so ji nadeli paragvajski staroselci. Med njimi se je počutila bolj domače kot v nacionalni državi. Antropologinja je veliko prispevala k oblikovanju narodne identitete Paragvaja, za kar je bila leta 1996 od paragvajskega predsednika tudi nagrajena z nazivom častne državljanke. Skozi njeno življenje nas popelje antropologinja dr. Marija Mojca Terčelj s Fakulete za humanistične študije Koper.


27.04.2021

Pred premiero radijske igre "Rumi in kapitan"

Zgodba o Rumi in kapitanu avtorice Saše Pavček je najprej izšla v knjigi kot slikanica, zdaj pa je dobila nadaljevanje še v obliki radijske igre. Gre za otroško Odisejo, v kateri se psička Rumi poda na plovbo s kapitanom, upokojenim ekonomistom, malo sitnim in jezljivim Adrijanom, a prava kapitanka je v resnici ona. Premiera radijske igre, ki jo je uglasbil Jerko Novak, bo v nedeljo, 2. maja, ob 8.05 na Prvem programu Radia Slovenija.


26.04.2021

Ženske o ženskah in Rdeče / Roza - Razmišljanje o bravi

Mednarodna potujoča razstava ''Ženske o ženskah'' gostuje v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini. Razstava, ki je nastala v okviru mednarodnega projekta Rise of women s številnimi aktivnostmi, je posvečena ženski v kulturi zahodnega Balkana. V Galeriji P74 v Ljubljani pa razstava z naslovom "Rdeče / Roza - Razmišljanje o barvi'' predstavlja dve stari-novi deli Mladena Stilinovića: ambient rdeče in ambient roza.


23.04.2021

Priporočilo: Irena Matko Lukan

Irena Matko Lukan je urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga, soorganizatorka in sovodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, sourednica zbornikov in priročnikov. Študijsko se ukvarja s pomenom branja in pripovedovanja v povezavi z otrokovimi psihosocialnimi potrebami. V priporočilu je Irena Matko Lukan združila več različnih predlogov za otroke, mlade in za bolj ali manj odrasle.


22.04.2021

Prostor 23: Kako lahko nastajajo velike stvari za male vasi

"Velike stvari za male vasi" je projekt prostorskega razvoja gorenjske vasi Ovsiše, kjer živi 200 prebivalcev.


20.04.2021

V ljubljansko Galerijo ŠKUC in mariborsko KiBelo

Tri umetnice in kuratorka na razstavi This Situation Has Developed Over a Long Time v ljubljanski Galeriji Škuc razmišljajo o nastanku razstave v prepletu z življenjem. V mariborskem razstavišču KiBela se z multimedjsko instalacijo Sub Persona II o varovanju gozdov predstavlja umetniški dvojec Plateau Residu, doma na Dolenjskem, kjer vrednote, ki jih zagovarja v svojih projektih, tudi živi.


19.04.2021

Humor rešuje potrtost sveta

Žabci so komična stripovska zbirka mlade ilustratorke Dore Kaštrun, ki je nedavno izšla pri založbi VigeVageKnjige. Na dobrih stotih straneh se žabca, glavna junaka stripov, ukvarjata z družbenimi problematikami, ki bodejo v oči, a jih radi spregledamo in ne obravnavamo zavestno. Žabca se težav lotevata iz hudomušnega zornega kota, ki jima pomaga, da v zaskrbljujočih situacijah ostaneta pozitivna.


16.04.2021

Priporočilo: Nejc Krevs

Nejc Krevs je radijski in televizijski novinar in voditelj, poročevalec in pisec, pa tudi košarkar in estet. Svoja razmišljanja, intervjuje in eseje občasno objavlja v revijalnih izdajah. Od leta 2015 je sodelavec oddaje Radio Ga Ga na našem 1. programu. Nejc Krevs je marca izdal knjižni prvenec z naslovom Besedna artilerija. V njem je izbor kratkih kratkih kolumn, ki jih je med letoma 2015 in 2020 prebiral v oddaji Radio Ga Ga.


15.04.2021

Prostor 22: V kakšnih stanovanjih bivamo med epidemijo?

Stanovanjski fond je zelo star in dotrajan. Zaradi tega se veliko ljudi srečuje s težavami, kot so vlaga, slaba izolacija, pomanjkanje naravne svetlobe. V času, ko se pričakuje, da bo dom prevzel vse druge funkcije in vse druge prostore, ki jih v življenju uporabljamo, stanovanjske razmere postajajo bolj naporne, lahko tudi škodljive. Maša Hawlina, članica Inštituta za študije stanovanj in prostora (Zadrugator), opozarja na slabo reguliranost in nasičenost najemniškega trga.


14.04.2021

Goran Vojnović: o romanu Đorđič se vrača

Eden najbolj uspešnih slovenskih romanov tega tisočletja roman Čefurji raus!, za katerega je njegov avtor Goran Vojnovič dobil nagrado Prešernovega sklada in kresnika za najboljši roman leta, je ta teden dobil nadaljevanje. Roman Đorđič se vrača se nadaljuje približno deset let po tem, ko se je prvi roman končal. Miha Švalj je Gorana Vojnoviča poklical in ga med drugim vprašal, ali ta roman morda kolateralna škoda oziroma ena od redkih pozitivnih posledic tega 'korona leta'…


13.04.2021

Kapitan Gatnik in Pasji mož

Prigode superjunaka Kapitana Gatnika v knjižni seriji ameriškega pisatelja in ilustratorja Dava Pilkeyja so osvojile številne generacije otrok in postale svetovna uspešnica. Po svetu je bilo prodanih več kot 80 milijonov izvodov knjig te serije, pri nas pa je bilo od leta 2003 prodanih skoraj 60.000 izvodov knjig o Kapitanu Gatniku. Prevedene so v 39 jezikov. Prvič po osemnajstih letih, odkar romane o Kapitanu Gatniku lahko prebiramo v slovenščini, je založba Mladinska knjiga izdala barvno različico Pilkeyjeve serije.


12.04.2021

dr.Deja Crnović: Politizirajmo politiko

Politika je postala medijski spektakel, s katerim se prikazuje le njeno površje, politika z vsebino pa se večinoma še vedno ali vse bolj dogaja za zaprtimi vrati. O depolitizirani politiki in o uprizarjanju moškosti in ženskosti v politiki se je Tatjana Pirc pogovarjala s sociologinjo, raziskovalko, publicistko in novinarko Dejo Crnović, avtorico knjige Politika kot medijski performans, ki je pred dnevi izšla pri založbi ZRC:


09.04.2021

Priporočilo: Črtomir Frelih

Če ste, kot pravimo, na Facebooku, pa ne spremljate akademskega slikarja in grafika Črtomirja Freliha, naj bo to naše priporočilo. Njegove lisice, ki ga kot motiv spremljajo že dlje časa, nam včasih nastavijo ogledalo, predvsem pa zabavajo, včasih tudi zelo po bohinjsko in na zelo domiseln način. Kaj pa nam v branje priporoča njihov avtor?


08.04.2021

Prostor 21: Zakaj je april mesec krajinske arhitekture?

Aprila že 14. obeležujemo Mesec krajinske arhitekture. Letošnja tema je umeščanje infrastrukture za koriščenje obnovljivih virov energij v prostor. Bo družba drugače začela načrtovati naselja? Vsi potrebujemo kakovostnejša stanovanja z balkonom, doma pa pogoje za delo, še vedno pa potrebujemo skupne prostore.


06.04.2021

Knjižne novosti za različne starosti

Ob letošnjem Mednarodnem dnevu knjig za otroke ima med novimi knjigami, ki jih je izdala založba Mladinska knjiga, prav posebno mesto slikanica o življenju velikega danskega pravljičarja z naslovom ''Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena''. Na povabilo švicarske založbe jo je ilustrirala slovenska ilustratorka Maja Kastelic. ''Sam, sama'' in ''Bilo je nekoč na deželi'' sta deli pisateljice za otroke in mladino Cvetke Sokolov za otroke, ki želijo kaj narediti sami, ter s primerjavami med življenjem nekoč in zdaj. Amor in strašne stvari pa je sedma knjiga priljubljene serije Trio Golaznikus Andreja E. Skubica. V zabavne dogodivščine treh prijateljev se vplete Amor ...


05.04.2021

Zgodba pogumnih Primork

Zadnje delo zgodovinarke Nadje Terčon, ‘Sava in Jolanda, prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji’, je ob nedavnem izidu naletelo na izjemno zanimanje javnosti in odziv v medijih. Zgodba pogumnih Primork, ladijskih častnic in prijateljic, Save Kaluža in Jolande Gruden, je namreč danes enako navdihujoča kot je bila pred 70-leti, ko sta na tovorni ladji Hrvatska skupaj pripluli v New York in zbudili zanimanje očividcev in medijev. Nekaj poudarkov iz obširnega in slikovno bogatega dela, ki ga je izdal piranski Pomorski muzej, nam bo predstavila avtorica Nadja Terčon. K pogovoru jo je povabila Lea Širok, ki se je tudi pri hčerkah, Tamari Kaluža in Alenki Mažer pozanimala, kako se spominjata svojih mam, pionirk ženskega pomorstva pri nas.


Stran 32 od 120
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov