Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


30.03.2018

Noches de tablao; Gilgalovanje

Novi, peti ciklus večerov Noches de tablao se bo začel danes v gledališču Pocket Teater v Ljubljani s premiero projekta romske glasbe, plesa in poezije s področja Španije, Balkana in Vzhodne Evrope. Nastopili bodo plesalka flamenka Urška Centa, glasbenica in pevka Katja Šulc in kontrabasist Robert Jukič. V Gledališču Glej v Ljubljani bodo danes premierno uprizorili Gilgalovanje. Z novo predstavo bodo obiskovalce povabili daleč v preteklost, saj so na gledališki oder postavili starodavni babilonski Ep o Gilgamešu.


28.03.2018

3. Kinotrip, Praznina spomina

3. mednarodni filmski festival ''Kinotrip'' – mladi za mlade v Kinodvoru v Ljubljani Gledališko kriminalna nadaljevanka v štirih delih ''Praznina spomina'' avtorice Barbare Zemljič v režiji Nine Šorak v Mestnem gledališču ljubljanskem


21.03.2018

Daljave; Knjižni novosti

Poseben poklon poeziji bo danes v različnih prostorih ljubljanskega letališča. Nenavadni zvočno-poetični dogodek so poimenovali Daljave. Oblikovali so ga sodelavci 3. programa Radia Slovenija - programa Ars s partnerji. Cankarjeva založba je prejšnji teden predstavila dve knjigi o dveh sodobnikih, ki pa si ne bi mogla biti bolj različna – knjigo o neumornem raziskovalcu in občudovalcu narave Pavlu Kunaverju, ter knjigo Rdeči Baron, o letalskem asu prve svetovne vojne.


16.03.2018

21. pripovedovalski festival in gledališki premieri

Naša prestolnica bo prihodnje dni tudi v znamenju 21. pripovedovalskega festivala, ki se bo začel ob 20.00 v Cankarjevem domu in bo na različnih prizoriščih v Ljubljani potekal do 24. marca. Prvič bo pripovedovalski festival gostoval tudi v Mariboru. Na odru Stare dvorane Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo ansambel Drame bo 20.00 premierno uprizoril Sofoklejevo tragedijo Ojdip v Kolonu v režiji Diega de Bree. Gre za prvo uprizoritev tega dela v slovenskem gledališkem prostoru. Slovensko stalno gledališče Trst bo ob 20.30 na velikem odru premierno uprizorilo Shakespearjevo komedijo Ukročena trmoglavka. Na pot raziskovanja zapletenih odnosov med partnerjema se je podala mlada ekipa pod vodstvom režiserja Juša A. Zidarja.


14.03.2018

20. FDF in 3 Gogine novosti

Prihodnje dni bo naša prestolnica tudi v znamenju mednarodnega festivala dokumentarnega filma. Prevladujoča tema festivala so vsako leto človekove pravice, pravi direktor Simon Popek, na katere je vezan tekmovalni program, ki ga pripravljajo v sodelovanju z Amnesty International Slovenija. Otvoritveni film 20. Festivala dokumentarnega filma (FDF) je ''Druga stran vsega'' beograjske režiserke Mile Turajlič. Tri nove izdaje novomeške založbe Goga so pesniška zbirka Petra Svetine z naslovom Poročilo o Jasperju Krullu, roman Sarajevski omnibus pisatelja Veliborja Čolića in roman doktorice Svetlane Slapšak z naslovom Istomesečniki.


07.03.2018

Lepotica in zver; ZEK 2018

Na velikem odru SNG Opera in balet Ljubljana bodo jutri premierno uprizorili opero Lepotica in zver ameriškega skladatelja Philipa Glassa. Režija ljubljanske postavitve je tudi operni režijski debi priznanega koreografa in gledališkega režiserja Matjaža Fariča. Vizualni kolektiv ZEK, ki že 18 let nevihtno spreminja področja grafitarstva, street arta, sodobne umetnosti, oblikovanja in še česa, kar se prikrade zraven bistrih idej in sproščenega smisla za humor, predstavlja nova dela na razstavi v galeriji Ravnikar Space Gallery v Ljubljani do 9. aprila.


03.03.2018

Milky Chance

Nemško zasedbo Milky Chance v ZDA uvrščajo v kategorijo alternativnega rocka, v Evropi smo jim prilepili oznako elektro pop, wikipedija pa pravi, da so v resnici folk bend. Clemens Rehbein v resnici piše folk songe, ob kitari in z mislimi pri angleško govorečih kantavtorjih, ki jih je poslušal, ko je bil še mlajši. Ko piše razmišlja v angleščini, ko razmišlja o stvareh o katerih bo pisal, si pomaga z maternim, nemškim jezikom. Sproščenost in ležernost pred vstopom v studio, ko je bilo skoraj nujno ponoviti uspeh debitantskega albuma, so dopolnjevali zahteve, pričakovanja in strahovi. Ker drugi album pomeni, da se moraš prvič spopasti s kupom neznank. Uro in pol dolg koncert v Ljubljani je občinstvo zapuščalo nasmejano, tudi dežurnih očitkov o plastiki ni manjkalo, a Milky Chance je bend, ki želi predvsem, a ne samo zabavati. Si je treba vzeti čas in res prisluhniti songom.


02.03.2018

Premieri v Mariboru; Primorska poje

V Mariboru bosta dve premieri: v SNG Maribor baletni triptih ''Leva desna, leva desna'', v dvorani Union pa v ciklu Choregie nov projekt Carmine Slovenice ''Glasba preživetja''. S koncerti na gradu Dobrovo, v tržaškem Marijinem domu in Kulturnem domu Izola se začenja 49. revija Primorska poje. Na eni največjih in najbolj množičnih manifestacij ljubiteljske kulture v Sloveniji bo do konca aprila v 32 krajih v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem nastopilo 208 pevskih zborov.


28.02.2018

Literature sveta Fabula

»Morda je veliko dobrih razlogov za prepričanje, da se bo neka situacija iztekla dobro, toda pričakovanje, da se bo iztekla dobro zato, ker si optimist, ni med njimi« Tako Terry Eagleton začne prvo poglavje še sveže prevedenega dela Upanje brez optimizma. Profesor Eagleton je eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na nauglednejših svetovnih univerzah in bo eden od osrednjih gostov letošnjega festivala Literature sveta Fabula 2018, ki v fokus postavlja Upanje. Gostja oddaje je umetniška vodja festivala Manca G. Renko.


23.02.2018

Nova branja: #zeleno; Vertigo; Ne-vidno

Nova branja: #zeleno – premiera dramskega omnibusa v Mali drami SNG Ljubljana Vertigo – razstava slik Mojce Zlokarnik v galeriji Kresija Ne-vidno – razstava in performans bolgarskega umetnika Kamena Stoyanova v Kulturncem centru Tobačna 001


21.02.2018

Nonument in Ivan Cankar

Kulturnice predstavljajo projekt Mota muzeja Nonument in izdajo knjige Misliti Cankarja, ki jo je napisal literarni zgodovinar in teoretik dr. Janko Kos.


13.02.2018

Kiparstvo; Arhitektura; radioCona

“Največji kiparski fenomen” je vzdevek, ki ga je sloviti Auguste Rodin nadel najznamenitejšemu hrvaškemu kiparju Ivanu Meštroviću. Njegov izjemni kiparski opus je med sodobniki njegovega časa brez primere, saj so njegova dela zapisana v kolektivni spomin kar treh nekdanjih skupnih držav, svoj pečat pa je pustil tudi po vsej Evropi in v New Yorku. Razstava ''Ivan Meštrović – Telesnost in erotika v kiparstvu'' bo v Galeriji Cankarjevega doma na ogled do 20. maja. ''Kako bi se arhitekturo lahko delalo drugače?'' je eno od osrednjih vprašanj dvodnevnega mednarodnega srečanja Future Architecture v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje - MAO v Ljubljani. radioCona je platforma, ki uporablja prostor radijske frekvence v umetniškem kontekstu. FM frekvence razume kot javni prostor in ga raziskuje prek različnih perspektiv in posredovanj; skozi umetniška dela, publikacije, oddajanje in razstave. Deseta obletnica delovanja platforme radioCona razpira desetletno prizadevanje pri oranju ledine in taljenju ledu frekvenčnega prostora, ki tako postaja dostopnejši produkciji sodobne umetnosti in ponuja publiki možnost senzibiliziranja za poslušanje kompleksnejših zvočnih del.


07.02.2018

KUD Sodobnost; Prostori odsevov

Nove knjižne izdaje domačih in tujih avtorjev KUDa Sodobnost: novi roman enega najbolj prevajanih slovenskih avtorjev Evalda Flisarja z naslovom Zbiralec sanj; Štefan Vevar je avtor prevoda z nemško književno nagrado ovenčanega romana Kruzo Lutza Seilerja; Groznovilca in divja zima Jane Bauer in Caroline Thaw, Kraljična/Pošast priznanega slovenskega otroškega avtorja Slavka Pregla, Zgodbe iz Urugvaja. Prostori odsevov – razstava Paole Korošec bo v Bežigrajski galeriji 2 na ogled do 28. marca.


02.02.2018

Moč usode; Strašni starši

Premieri: - ''Moč usode'' Giuseppeja Verdija v režiji Piera Francesca Maestrinija v mariborski Operi - ''Strašni starši'' Jeana Cocteauja v režiji Alena Jelena v Mestnem gledališču ljubljanskem


31.01.2018

Slovenke za Slovenko

Znate na izust našteti pet slovenskih pisateljic, dramatičark, pesnic? Kaj pa pisateljev dramatikov in pesnikov? Če vam gre zlahka drugo, pri prvem pa se zatika, to morda niti ni stvar vaše načitanosti. Pač pa pomanjkljivost našega šolskega in vzgojnega sistema, družbe kot celote, ki vztraja pri moški dominaciji na številnih, tudi na literarnem področju. Kar je krivično tako do moških kot žensk.


24.01.2018

Don Juan; appointMENT

Premiera Mozartovega Don Juana v režiji Diega de Bree v ljubljanski Operi appointMENT - razstava glasbenih plakatov v galeriji Dobra vaga v Ljubljani je uvodni dogodek 4. festivala MENT Ljubljana


23.01.2018

Nova lirika; Filmi

Nova lirika:: Abdulah Sidran ''Zakaj tonejo Benetke''; Vladimír Holan ''Zid kot avtoportret''; Mario Benedetti ''Drugo nebo'' ter roman Toona Tellegena ''Čriček in temačni občutek'' - nove izdaje založbe Mladinska knjiga Filmi: ''Burden'' v Aksiomini seriji v Kinu Šiška, ''Retrospektiva: Filmi po izboru Siegfrieda Kracauerja/Ob izidu Filmske čitanke'' in ''Režiserji v dialogu: Novi hrvaški kratki'' v Slovenski Kinoteki


19.01.2018

Gledališki premieri in filmski festival

Premiera komedije ''Samomorilec'' Nikolaja Robertoviča Erdmana in Nebojše Pop Tasićav režiji Ivane Djilas v SNG Drama Maribor Krstna uprizoritev priredbe''Visoška kronika'' po romanu Ivana Tavčarja v režiji Jerneja Lorencija v SNG Drama Ljubljana 29. filmski festival v Trstu


Stran 55 od 120
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov