Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
''Ta nesrečni rod'' – prva slovenska uprizoritev trilogije večkrat nagrajene britanske dramatičarke, režiserke in scenaristke Zinnie Harris v prevodu Tine Mahkota in režiji Ivane Djilas bo nocoj premierno na ogled na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Na sprehod ob Ljubljanici pa popelje na novo odprta fotografska razstava fotoreporterja Bojana Velikonje, ki je na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. V pokrajinskem muzeju Koper so sinoči odprli razstavo Živa krajina Krasa, ki je povzetek čezmejnega projekta iz leta 2015. V njem so sodelovale ustanove in posamezniki iz Slovenije in Italije, vodila pa ga je Univerza na Primorskem. Razstavo, ki je potujočega značaja, so si že ogledali na drugi strani meje.
Bežigrajska galerija 1 v Ljubljani začenja leto z razstavo slikarskih del Milene Gregorčič z naslovom Linije prostora. Razstava Godibodi: Ujeti trenutki v Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu, ki je plod enega vidnejših ustvarjalcev na področju glasbene fotografije v Sloveniji Bojana Stepančiča, je uvertura 11. festivala sodobne avtorske in etno glasbe Godibodi. Stripovska razstava Manuele Fior In Miha Ha: Nenavadna srečanja je del 13. mednarodnega natečaja Živel strip! Živela animacija!, ki je skupni projekt italijanskega združenja Vivacomix in revije Stripburger iz Ljubljane. Razstava, ki jo bodo v Galeriji Kresija v Ljubljani odprli danes ob 19.00, napoveduje letošnji 10. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri.
Hegel oziroma njegova estetika bo rdeča nit v Moderni galeriji v Ljubljani. Tam se bo jutri ob 18-ih začela mednarodna filozofska konferenca v organizaciji mednarodnega heglovskega združenja Aufhebung. V ptujskem mestnem gledališču nocoj pripravljajo peto premiero sezone. Skupaj z Zavodom Margarete Schwarzwald in Cankarjevim domom na oder postavljajo mladinsko detektivko iCankar.
Mlada koroška vizualna umetnica Katja Felle je bila po študiju slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani lani sprejeta na magistrski študij na Inštitut za umetnost v kontekstu Univerze v Berlinu. Tam nadaljuje z izobraževanjem in ustvarjanjem. Svoja nova umetniška dela bo predstavila na razstavah v Ljubljani in Novi Gorici. V Ljubljani bo odprtje njene razstave danes ob 17.00 v Ulični galeriji na Vegovi, kjer se bo predstavila v okviru cikla ''Pazi, sveža grafika!'', ki so ga zasnovali v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Razstava ''Posodobi gobelin'' bo na ogled do 5. februarja. Razstavo ''Katja Felle: Segmenti lomljive realnosti 2'' pa si lahko v Mestni galeriji Nova Gorica ogledate od 12. januarja do 2. februarja.
Prijateljstvo in sobivanje, selitve, potovanja in pustolovščine, lepote narave, pasji in drugi živalski prijatelji, igra, akcije, magija, zabava in romantika so teme zgodb novih izdaj založbe Mladinska knjiga, ki so namenjene tako mladim bralcem kot odraslim. V različnih zbirkah so izšle knjige: ''Šnofijeva druščina 3'' avtorjev Boštjana Gorenca in Mateja De Cecca, ''Pasji mož'' Dava Pilkeya, ''Bron in Sončnica'' Caa Wenxuana, ''Rozi in Musa'' Michaela De Cocka, ''Magične živali'' in ''Kamen modrosti'' J.K. Rowling, ''Zima zima bela'' Maureen Johnson, Lauren Myracle in Johna Greena ter ''Mišburger'' Davida Walliamsa.
Nika Oblak in Primož Novak sta v 15 letih skupnega delovanja raziskovala sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Ob obletnici sta svoja dela zbrala v Mariboru. Na razstavi v UGM Studiu in MMC Kibla se do 13. januarja predstavljata z več kot petnajstimi projekti. Mnogi izmed njih so v Sloveniji predstavljeni prvič, saj avtorja delujeta predvsem v mednarodnem okolju. Ljudje iz Maribora je naslov zbirke kratke proze Toneta Partljiča, ki se je po svojem leta 2014 izdanem romanu Sebastjan in most z literarno besedo spet poklonil svojemu mestu Maribor. Izšla je pri založbi Beletrina. Če je v romanu ob intimni zgodbi inženirja Sebastjana Partljič popisal dramatične dogodke prve svetovne vojne, vezane na štajersko središče, se je v tokratnih zgodbah osredotočil na številne posameznike Maribora, med katerimi najdemo tako znana kot neznana imena. Partljič tako v zbirki nadaljuje svoj renome odličnega literarnega kronista Maribora.
Letos smo zaznamovali tudi 70 let Sekcije za umetnostno zgodovino, predhodnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, kjer so ob Plečnikovem letu izdali tudi monografijo o Plečniku Damjana Prelovška. Prav France Stele je bil nekoč naš vodilni raziskovalec Plečnika, tako kot je danes dr. Damjan Prelovšek, pravi predstojnica umetnostnozgodovinskega inštituta dr. Barbara Murovec, s katero smo se pogovarjali o naši umetnostni dediščini pa tudi o tem, kateri dogodek bi izpostavila v letu 2017.
V Narodnem muzeju Slovenije so slovesno odprli najnovejši del stalne arheološke razstave Železnodobne zgodbe s stičišča svetov. Razstava je časovno umeščena med zgodbe iz starejše prazgodovine in zgodbe iz rimske dobe. Čeprav v srednjeevropski arheologiji velja, da prazgodovina obsega tudi železno dobo, so razstavo zasnovali ločeno od časa kamene, bakrene in bronaste dobe, saj izjemno, obsežno in kakovostno železnodobno arheološko gradivo z ozemlja Slovenije brez dvoma zasluži posebno obravnavo. Ob 125. obletnici rojstva Hermana Potočnika Noordunga, raketnega inženirja in pionirja aeronavtike in kozmonavtike, se koncept kozmifikacije umetnosti in kulturalizacije vesolja nadaljuje v konzorciju treh skupin (zavodov Ljudmila in Projekt Atol ter centra Delak) v novem prostoru Osmo/za v Ljubljani.
Intermedijski umetnik Boštjan Čadež nov avtorski projekt z naslovom PD4 predstavlja v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani. Jutri, 21. decembra, bo 4. Noč kratkih filmov. Na pobudo Slovenskega filmskega centra bodo v sedemnajstih dvoranah Art kino mreže po Sloveniji na ogled kratki filmi. Osrednji dogodek bo v Slovenski kinoteki. Noči kratkih filmov se pridružuje tudi naša televizija. Izbrani kratki filmi bodo na sporedu jutri ob 23. 50 na 2. programu TV Slovenija.
''Stanko Kristl, arhitekt, humanost in prostor'' je naslov razstave, ki jo nocoj odpirajo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO. Razstava nadaljuje serijo monografskih razstav, ki predstavljajo najpomembnejše arhitekte in oblikovalce 20.stoletja v Sloveniji. Gre za prvo celovito predstavitev enega najvidnejših predstavnikov slovenske arhitekture. Slovenska kinoteka je v letu 2017 v različnih zbirkah izdala pet publikacij. To so: ''Filmska čitanka'' Siegfrieda Kracauerja, knjiga ''Jacques Tati'' Michela Chiona, zbornik ''25 let po Jugoslaviji: vidiki pojma postjugoslovanski film'', knjiga ''Dialogi s Filipom'' Filipa Robarja Dorina in Nerine T. Kocjančič ter zbornik ''Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča''.
V Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani bodo premierno uprizorili predstavo ''Pošasti'' avtorice Simone Hamer v režiji Vita Tauferja.Letošnja Grumova nagrajenka Simona Hamer je navdih za dramsko besedilo našla v antiutopiji Williama Goldinga Gospodar muh in jo reinterpretirala skozi konformizem. Četrta premiera letošnje sezone v Gledališču Koper bo premiera otroške gledališke predstave ''Brundagrrrrom!''. Zgodbo o drugačnosti in pogumu je režiral Jaka Ivanc. Mladi likovni ustvarjalci svoja dela predstavljajo na drugem delu razstave Kreativnost mladih, ki bo v Pretorski palači v Kopru na ogled do 7. januarja.
»Za človeka, ki se zaljubi v kamen, muzika večno igra. Neskončna je pesem kamna, ki poje za Sizifa!«
Knjiga avtorice Darinke Kladnik (Ne)znani Slovenci predstavlja sedeminsedemdeset zgodb o življenju in delu (ne)znanih Slovencev, ki so igrali pomembno vlogo v zgodovini slovenskega naroda. Predstavljene so osebnosti s področij znanosti, umetnosti, tehnike, medicine, športa, šolstva, gospodarstva … Mladi vizualni umetnici Hana Jesih in Eva Mlinar predstavljata skupni projekt z naslovom Impresije in podnaslovom Ljubljana/Istanbul. Kolažne ilustracije na izbrane teme, ki sta jih skupaj povezali tudi v avtorsko knjigo, bosta najprej predstavili na razstavi v Galeriji Dobra Vaga v Ljubljani, naslednje leto pa še v Istanbulu.
Nove knjižne izdaje založbe Mladinska knjiga: v Jubilejni zbirki je izšla Umetnost lokostrelstva avtorja Borisa Jukića, v zbirki Kultura delo Uroša Zupana z naslovom Sedeti v temi; novost zbirke Spomini in izpovedi pa je knjiga Hišama Matarja Vrnitev (O iskanju očeta v izgubljeni deželi).
Ob osemdeseti obletnici prvega slovenskega prevoda ene najbolj branih knjig mladinske književnosti ''Hobit'' angleškega pisatelja J. R. R. Tolkiena, bo v Cankarjevem domu danes premiera istoimenske otroške opere. Nastala je na pobudo Glasbene matice Ljubljana, v njej pa nastopa 73 otrok iz njihovega pevskega zbora, starih od 9 do 16 let. Sodeluje še Komorni ansambel Akademije za glasbo v Ljubljani, slovensko izvedbo pa je režirala Nana Milčinski. Priredbo za operni oder je sicer napisal kanadski skladatelj Dean Burry. ''Mes(t)o glasu'' je nov avtorski projekt plesalke, performerke in vokalistke Irene Tomažin Zagoričnik. Nastal je v produkciji Zavoda Emanat in koprodukciji Zavoda Sploh. Premiera bo jutri v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. Na 14. mednarodnem festivalu Animateka si v tem tednu lahko ogledate prav posebni žanr filma - animirani dokumentarec. Film Amirja Muratovića ''Prisluhnimo Londonu'' je eden izmed osmih v celovečerni projekciji krajših animiranih dokumentarcev. V središču filma so zgodbe priseljencev v London, tako slovenskih kot tujih, ki se gledalcu razkrivajo skozi neverjetno serijo fotografij ob pomoči stop-motion animacije. Knjiga ''Tukaj, zate, tam'' je prva antologija Aleša Debeljaka, ki predstavlja vpogled v avtorjevo ustvarjanje. Ob izidu knjige Mladinska knjiga in Vodnikova domačija Šiška danes pripravljata predstavitev z druženjem.
Nova Gorica in Gorica bosta od 1. do 8. decembra znova v znamenju mednarodnega festivala sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Za letošnjo 18. edicijo je kurator izbral temo z naslovom ''Resnično čaroben trenutek'' in k sodelovanju privabil 23 umetnikov iz šestih držav. Premiere: - Kralj Matevžek Prvi režiserke Anje Suša v Lutkovnem gledališču Ljubljana, - komedija Kristoffa Magnussona Moški brlog v režiji Sandyja Lopičića v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. - krstna uprizoritev besedila Krasni novi svet po motivih romana Aldousa Huxleyja v odrski priredbi in režiji Barbare Pie Jenič v Mali Drami SNG Ljubljana (koprodukcija Drame in Senzoriuma), na velikem odru ljubljanske Drame pa krstna uprizoritev nove igre režiserja Mileta Koruna Sveti mož v režiji Matjaža Zupančiča. - sodobna drama Ferdinanda von Schiracha Teror v režijji Eduarda Milerja v Prešernovem gledališču v Kranju.
Na mednarodni pregledni razstavi z naslovom ''SAETA 40 let, 1977–2017'' v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani bodo do 5. januarja 2018 na ogled notacije, risbe, scenografije, fotografije, kolaži, slike, filmi in videi članov skupine SAETA (SkupinaA za EksperimentTalno glaAsbo). Razstavo ''Share.Lab - Forenzika izkoriščanja'' si lahko do 15. decembra ogledate v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani. Knjigo ''Ljubezen, greh in kazen. Podobe in razvoj ljubezenske morale na Slovenskem do 19. stoletja'', ki so jo pri založbi ZRC predstavili prejšnji teden, je napisal Dušan Kos. Obsežna znanstvena monografija obravnava zgodovino čustev, ljubezni, morale in spolnosti. Gre za spremenjeno in združeno besedilo dveh knjig, ki jih je avtor izdal leta 2015 in 2016 pod skupnim imenom Zgodovina morale.
»V vseh skupinah so prijazni in neprijazni ljudje. Ponekod te pričakajo z veseljem, drugje komaj čakajo, da greš,« je pred leti v enem izmed intervjujev dejal fotograf Tihomir Pinter. Rodil se je v Bjelovarju, v družini, kjer so vsi po malem fotografirali, kot uslužbenca nekdanje armade pa ga je pot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pripeljala v Ljubljano, kjer je ostal. In prav v Ljubljani, v Jakopičevi galeriji, bo vse do začetka marca prihodnjega leta na ogled njegova 110-a samostojna razstava, ki pa je posebna. Gre za 150 fotografij, ki sta jih na retrospektivno razstavo uvrstili kustosinji Barbara Savenc in Marija Skočir. Tihomir Pinter poudarja, da gre za razstavo analognih črno-belih fotografij, ki prikazujejo njegovo delo od zadnjega leta pa nazaj vse do njegove prve fotografije. Maria Luise Bemelmans-Videc, Nizozemka slovenskih korenin, ki je bila vrsto let kot predstavnica krščanskodemokratske stranke članica zgornjega doma nizozemskega parlamenta in je avtorica nove izseljenske povesti Iz Slovenije, z upanjem.
Danes se bo v Slovenski kinoteki v Ljubljani začel potujoči monografski filmski festival »Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji«. Festival že osemnajstič organizira Kinoatelje v sodelovanju s filmskimi institucijami čezmejnega prostora med Slovenijo in Italijo. Letošnjega nagrajenca italijanskega režiserja Maria Brento bodo med 24. in 30. novembrom s številnimi projekcijami, simpozijem in strokovno delavnico predstavili v sedmih mestih – to so: Ljubljana, Izola, Špeter Slovenov, Gorica, Videm, Nova Gorica in Trst. V Ljubljani se bo danes začel tudi 9. festival neodvisnega filma Slovenije, ki ga pripravljata društvo MILF in JSKD Javni sklad za kulturne dejavnosti.
Ilustrator, karikaturist, stripar in dobitnik letošnje nagrade Društva novinarjev Slovenije Ciril Horjak – dr. Horovitz je med drugim tudi avtor prvega slovenskega učbenika stripa Najmanjša velika enciklopedija stripa in izobraževalnega Endodontostripa. S časopisom Večer sodeluje od 25. novembra 2006. Takrat je narisal prvo ilustracijo za naslovnico Večerove priloge V soboto. Izbrane Horjakove portretne karikature in naslovnice, ki že vrsto let krasijo Večerovo sobotno prilogo, bodo od danes do 19. januarja na ogled v Sinagogi v Mariboru na pregledni razstavi z naslovom ''Ciril Horjak – dr. Horowitz: Risbe v Soboto''. V ljubljanski galeriji Dobra vaga bo od danes do 16. decembra na ogled likovna razstava Mona: Hokuspokus. Mona je naslov skupinskega projekta in zina. Oba nastajata v Ljubljani in Berlinu, povezujeta pa mlade avtorice in avtorje iz različnih področij, od literarne in likovne umetnosti do kulturološkega raziskovanja in kritiške misli.
Neveljaven email naslov