Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
''Na moje oči: Zgodbe iz Iraka'' je naslov razstave, ki jo bodo danes odprli v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Razstava je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, predstavlja pa podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
Podoba današnjega življenja v Iraku kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi
Razstava Na moje oči: Zgodbe iz Iraka je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, od danes do 3. marca pa bo gostovala v v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Postavitev, ki je nastala na pobudo DOX-a in nomadskega umetniškega studia za dokumentarne projekte DARST’, predstavlja podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
”Na razstavi smo hoteli prikazati običajne, vsakdanje podobe. Zato se ne osredotočamo samo na vojno. Tam je vojna, ves čas je navzoča. Ne moreš se ji izogniti, če je v zadnjih petnajstih letih nasilno umrlo toliko sto tisoč ljudi, toda vojna je ozadje, pred katerim teče življenje. In zato smo izbrali dela, ki so močna, dobro izdelana, ki imajo etiko, predanost, so dolgotrajna dela – npr. poglavje ”Adam Karim – Tihotapci” predstavlja avtorjevo šestletno delo v zelo težkih razmerah, v katerih nihče drug ni imel dostopa,” pravi fotograf, urednik, ustvarjalec projekta in kurator Stefano Carini.
Razstavo Na moje oči: Zgodbe iz Iraka so v Jakopičevi galeriji pripravili v sodelovanju s praškim centrom sodobnih umetnosti DOX, z nomadskim umetniškim studiem za dokumentarne projekte DARST in italijanskim kulturnim inštitutom, ki v svojih prostorih gosti spremljevalno razstavo Ženska, luna, kača Stefana Carinija.
''Na moje oči: Zgodbe iz Iraka'' je naslov razstave, ki jo bodo danes odprli v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Razstava je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, predstavlja pa podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
Podoba današnjega življenja v Iraku kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi
Razstava Na moje oči: Zgodbe iz Iraka je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, od danes do 3. marca pa bo gostovala v v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Postavitev, ki je nastala na pobudo DOX-a in nomadskega umetniškega studia za dokumentarne projekte DARST’, predstavlja podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
”Na razstavi smo hoteli prikazati običajne, vsakdanje podobe. Zato se ne osredotočamo samo na vojno. Tam je vojna, ves čas je navzoča. Ne moreš se ji izogniti, če je v zadnjih petnajstih letih nasilno umrlo toliko sto tisoč ljudi, toda vojna je ozadje, pred katerim teče življenje. In zato smo izbrali dela, ki so močna, dobro izdelana, ki imajo etiko, predanost, so dolgotrajna dela – npr. poglavje ”Adam Karim – Tihotapci” predstavlja avtorjevo šestletno delo v zelo težkih razmerah, v katerih nihče drug ni imel dostopa,” pravi fotograf, urednik, ustvarjalec projekta in kurator Stefano Carini.
Razstavo Na moje oči: Zgodbe iz Iraka so v Jakopičevi galeriji pripravili v sodelovanju s praškim centrom sodobnih umetnosti DOX, z nomadskim umetniškim studiem za dokumentarne projekte DARST in italijanskim kulturnim inštitutom, ki v svojih prostorih gosti spremljevalno razstavo Ženska, luna, kača Stefana Carinija.
Letošnji Film pod zvezdami bo danes na ljubljanskem grajskem dvorišču odprl slovenski film Jezdeca režiserja Dominika Menceja, ki je bil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu razglašen za najboljši film festivala po izboru občinstva. Sicer pa letošnji kino pod zvezdami do 5. avgusta prinaša še več filmskih uspešnic in pet premier. Program, ki ga Kinodvor vsako poletje pripravi z Mestno občino Ljubljana in Javnim zavodom Ljubljanski grad, bo letos v znamenju treh jubilejev: 100-letnice kinodvorane na Kolodvorski, 20-letnice art kina in 15-letnice mestnega kina. Sogovornici: - Janja Rozman, Javni zavod Ljubljanski Grad - Aliki Kalagasidu, Kinodvor
Decembra leta 2021 je Slovenski etnografski muzej pridobil obsežen fotografski arhiv kulturne dediščine Egipta in zahodnega Sredozemlja. Arhiv sta muzeju podarila zakonca Ingrid in Günther Hölbl iz Avstrije. Na razstavi je prikazan izbor fotografij egipčanskih svetišč in grobnic, ki se nahajajo ob reki Nil, na rečnih otokih in v puščavskih oazah.
Glasbenik samouk, ki se je odpovedal študiju in se posvetil glasbi. Poletja preživlja (tudi) na ulici. Novomeščan mimoidoče zabava s svojo kitaro, glasom in avtorsko glasbo. Preizkusil se je tudi pred uličnim občinstvom v Münchnu, ki je, kot pravi, veliko bolj odprto kot tisto v slovenski prestolnici.
Na ljubljanskem gradu je na ogled razstava Jadrana Lazića, jugoslovanskega paparaca in fotografa. Na rdeči preprogi, kot se razstava imenuje, prikazuje fotografije slavnih v 70. in 80. prejšnjega stoletja iz Jugoslavije, Hollywooda in vsega vmes.
Roberta Petana poznamo predvsem kot glasbenika s svojevrstnim smislom za humor. Koncertira bodisi sam bodisi v duetu Maja in Robi ali z zasedbo The Rafters, spremljamo ga lahko v oddaji Kaj dogaja na prvem programu Televizije Slovenije, z glasbenimi stvaritvami se odziva tudi na aktualno družbeno dogajanje. Ob nastopu na Lentu je Sari Zmrzlak zaupal priporočilo za branje in poslušanje.
Odločitev za prenovo SNG Drama Ljubljana na obstoječi lokaciji ni bila sprejeta na hitro ali brez temeljitega premisleka. S pomočjo številnih projektnih nalog in zasnov se je projekt oblikoval več desetletij. Prenova je dobila zeleno luč. Svoje delo bodo najprej opravili arheologi, predhodna izkopavanja se bodo začela poleti, prihodnjo jesen pa obnovitvena dela.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Če je bilo kdaj na ulicah naše prestolnice mogoče videti veliko zvezd s cest, je bilo to prejšnji teden, med mednarodnim festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica. Barviti nastopi, žongliranje, petje in ples so privabili številne radovedne otroke, mlade in nekoliko manj mlade, da se kulturno nahranijo tudi zunaj vsem znanih gledaliških ustanov. Ulica je postala oder, mimoidoči pa občinstvo.
Uvodni večer bo v ljubljanskih Križankah, preostale dni pa se bodo glasbeni nastopi vrstili na odrih v Parku Sveta Evrope in štirih dvoranah Cankarjevega doma. Osrednja zvezda festivala bo Britanec Benjamin Clementine, pianist, vokalist in tekstopisec, ki pri ustvarjanju svoje glasbe prepleta staro in novo klasično glasbo, kabaret, rok ali muzikal. Benjamin Clementine je tudi vse bolj uveljavljeni filmski igralec. Letos bo na džezovskem festivalu svoje skladbe predstavil skupaj s Slovenskim godalnim seksetom. Letošnjo izvedbo festivala kurirajo trije programski vodje Bogdan Benigar, Dre A. Hočevar in Borja Močnik, ki se bo posvetil predvsem programu na zunanjih prizoriščih.
Festival poteka ves teden na več lokacijah po Kostanjevici na Krki in združuje gledališče, glasbo, film, literaturo, vizualno umetnost in delavnice z okroglo mizo. Vse aktivnosti v okviru festivala so za udeležence brezplačne in tako dostopne vsem.
Kino Bled je kolektiv mladih filmofilov, ki so se odločili, da je čas, da v domačem kraju pripravijo festival, ki bo popestril kulturno dogajanje in v mesto prinesel nekaj filmskega utripa, ki ga je Bled nekoč že imel. Letos jim je to uspelo že petič po vrsti. Eden od ustanoviteljev Kina Bled je tudi Matevž Polajnar, ki pa ni le ljubitelj filmov, ampak tudi knjig.
Parki se ne rojeva kar tako čez noč in če se že, vedno zajemajo manjše ali večje območje, so krajinsko urejeni za določen namen ali zavarovani zaradi izjemnih oz. kulturnih vrednot. Zgodovina parkov je neverjetna dolga in bogata, začetki sodobnih mestnih parkov pa segajo v 18.stoletje in so se razvili najprej v Angliji. In tudi danes, še tako majhna na novo urejena parkovna površina - kot je Park slovenske himne v Kranju – lahko predstavlja nekaj izjemnega.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Tokratna zvezda s ceste je Kolumbijec Camilo, ki ga lahko na ljubljanskih ulicah srečate kot glasbenika, včasih pa tudi kot klovna.
Pred začetkom tretjega festivala delavskega filma Kamerat, s katerim v Hrastniku dajejo novo življenje zapuščenim rudniškim prostorom, pogledamo, kakšna bo bera letošnjih delavskih filmov, pogovarjamo se tudi s 97-letnim kinooperaterjem, ki je kar 75 let v različnih državah in pod različnimi režimi vrtel filme v Hrastniku.
Ste bili kdaj na gledališki predstavi, ki se vas je povsem dotaknila in se je živo spominjate? Morda ste ujeli kak performans ali happening. Se vam je kdaj zgodilo, da so nastopajoči želeli prepričati publiko v sodelovanje in ravno vi ste se kar naenkrat znašli na odru med asistiranjem igralcu? Kaj je danes glavni namen gledališča in v čem se bistveno razlikuje od filma?
V Logatcu se začenja že 10. poletni glasbeni festival Cantabile, ki bo gostil 8 vrhunskih glasbenih dogodkov ter prepoznavne glasbene ustvarjalce iz različnih koncev Slovenije in Izraela. Kaj pa v branje priporoča dirigent orkestra Cantabile in umetniški vodja festivala Marjan Grdadolnik?
'Arhitektura je umetnost, neposredno določa naš skupni in zasebni prostor zaznamuje okolje in naš vsakdan,' so zapisali člani žirije Plečnikovih nagrad 2023, ki so avtorjem enote Čebelica Vrtca Kočevje, podelili Plečnikovo medaljo. Na eni strani kot industrijska stavba, na drugi kot odprti čebelnjak predstavlja otroško mesto v malem za 350 otrok. Vrtec je nova stavba, sestavljena iz več med seboj ločenih delov: otroško igrišče, notranja atrija, strešni vrt, vstopni trg za otroke s spremstvom, vstopni trg za zaposlene in povsem ločeno gospodarsko dvorišče. S Plečnikovo medaljo nagrajeni Vrtec Kočevje, enota Čebelica, ter zgodba o kočevskem lesu z gostoma Ano Kreč in Juretom Hrovatom.
Poletna noč je vsakoletni tradicionalni gala koncert, ki predstavlja bogato dediščino slovenske zabavnoglasbene zakladnice v izvedbi velikega revijskega orkestra. Tokrat bo posvečen izjemnemu avtorskemu opusu kantavtorja Tomaža Domicelja, ki je marca letos praznoval 75 let. Z razlogom je letošnja Poletna noč dobila tudi naziv po eni izmed njegovih najbolj prepoznavnih pesmi, Srečen dan. Pred koncertom se je z njim pogovarjal Tomaž Purkart.
Ples je ena od najstarejših umetniških zvrsti. Prek ritualnih začetkov, šablonskih oblik in klasičnih koreografij je prešel do koreografiranega plesa brez koreografije, ekspresivnega plesa, plesa na tišino ter celo plesa brez giba. A kakorkoli pogledamo, vedno velja, da ples pripoveduje zgodbo. Kako pa te zgodbe slišati in razumeti?
Če vas pot na morje pelje na, ali mimo Cresa, si lahko v tamkajšnjem muzeju do konca julija ogledate razstavo, posvečeno tovarni za predelavo rib Plavica, ki jo je muzej pripravil v sodelovanju z ZRC SAZU. Zgodovino tovarn ribjih konzerv, in to, kako so vplivale na družbo, že nekaj let raziskuje kulturologinja dr. Iva Kosmos, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU, ki je tudi ena od soavtoric knjige Zgodbe iz konzerve o zgodovini predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu. Kaj pa Iva Kosmos priporoča v branje? Za roman Ujemi zajca obstaja izjemno zanimanje, prevodi se vrstijo, Lano Bastašić pa razglašajo za Eleno Ferrante Balkana.
Klovna ne bo? Brez skrbi. Klovn ni odšel nikamor, samo omislil si je svoj domači šotor in nekaj časa od daleč opazoval Svet. Mesto za vragolije mu je posodil Klovnbuf – 16. mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa. Kako stati na rokah in hoditi? Kako žonglirati z nogami in kako postaviti pravi cirkuški šotor? Imamo pri nas sploh cirkuški podmladek in kakšne so razmere za mlade cirkusante?
Neveljaven email naslov