Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
''Na moje oči: Zgodbe iz Iraka'' je naslov razstave, ki jo bodo danes odprli v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Razstava je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, predstavlja pa podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
Podoba današnjega življenja v Iraku kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi
Razstava Na moje oči: Zgodbe iz Iraka je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, od danes do 3. marca pa bo gostovala v v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Postavitev, ki je nastala na pobudo DOX-a in nomadskega umetniškega studia za dokumentarne projekte DARST’, predstavlja podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
”Na razstavi smo hoteli prikazati običajne, vsakdanje podobe. Zato se ne osredotočamo samo na vojno. Tam je vojna, ves čas je navzoča. Ne moreš se ji izogniti, če je v zadnjih petnajstih letih nasilno umrlo toliko sto tisoč ljudi, toda vojna je ozadje, pred katerim teče življenje. In zato smo izbrali dela, ki so močna, dobro izdelana, ki imajo etiko, predanost, so dolgotrajna dela – npr. poglavje ”Adam Karim – Tihotapci” predstavlja avtorjevo šestletno delo v zelo težkih razmerah, v katerih nihče drug ni imel dostopa,” pravi fotograf, urednik, ustvarjalec projekta in kurator Stefano Carini.
Razstavo Na moje oči: Zgodbe iz Iraka so v Jakopičevi galeriji pripravili v sodelovanju s praškim centrom sodobnih umetnosti DOX, z nomadskim umetniškim studiem za dokumentarne projekte DARST in italijanskim kulturnim inštitutom, ki v svojih prostorih gosti spremljevalno razstavo Ženska, luna, kača Stefana Carinija.
''Na moje oči: Zgodbe iz Iraka'' je naslov razstave, ki jo bodo danes odprli v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Razstava je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, predstavlja pa podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
Podoba današnjega življenja v Iraku kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi
Razstava Na moje oči: Zgodbe iz Iraka je bila konec leta 2017 premierno predstavljena v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi, od danes do 3. marca pa bo gostovala v v Jakopičevi galeriji v Ljubljani. Postavitev, ki je nastala na pobudo DOX-a in nomadskega umetniškega studia za dokumentarne projekte DARST’, predstavlja podobo današnjega življenja v Iraku, kot jo vidijo skozi objektiv iraški fotografi – natančneje: fotografske zgodbe predstavljajo predstavniki mlajše generacije: Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Dodane so jim zgodbe iz fotografskega arhiva Twana Abdullaha, čigar delo sega v obdobje med letoma 1974 in 1992, ter videnja dveh italijanskih fotografov, ki sta živela in delala v Iraku – Daria Bosia in Stefana Carinija.
”Na razstavi smo hoteli prikazati običajne, vsakdanje podobe. Zato se ne osredotočamo samo na vojno. Tam je vojna, ves čas je navzoča. Ne moreš se ji izogniti, če je v zadnjih petnajstih letih nasilno umrlo toliko sto tisoč ljudi, toda vojna je ozadje, pred katerim teče življenje. In zato smo izbrali dela, ki so močna, dobro izdelana, ki imajo etiko, predanost, so dolgotrajna dela – npr. poglavje ”Adam Karim – Tihotapci” predstavlja avtorjevo šestletno delo v zelo težkih razmerah, v katerih nihče drug ni imel dostopa,” pravi fotograf, urednik, ustvarjalec projekta in kurator Stefano Carini.
Razstavo Na moje oči: Zgodbe iz Iraka so v Jakopičevi galeriji pripravili v sodelovanju s praškim centrom sodobnih umetnosti DOX, z nomadskim umetniškim studiem za dokumentarne projekte DARST in italijanskim kulturnim inštitutom, ki v svojih prostorih gosti spremljevalno razstavo Ženska, luna, kača Stefana Carinija.
Ko se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija na Ukrajino, je bil prvi gost v studiu Vala 202, ki je dogajanje postavil v kontekst bil zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.
Idejo za branje ima Nika Gabrovšek, producentka in programska svetovalka Klovnbufa, mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa. Letošnji festival, ki bo že 16. po vrsti, se bo začel ta ponedeljek s celodnevnim programom na Kongresnem trgu in v parku Zvezda v Ljubljani. Od 9-ih do 21-ih bodo tam na sporedu cirkuške predstave in delavnice za mlade in stare, na katerih boste lahko naučili veščin žongliranja, ravnotežja in zračnih disciplin. To bo šele začetek festivala, ki bo vse do 25. junija na različnih prizoriščih v Ljubljani ponudil pisane dogodke.
Kompleks Križank je ena osrednjih arhitekturnih znamenitosti ter kulturnih prizorišč naše prestolnice. Takšne, kot jih poznamo danes, so dokoncno prenovili in odprli 10. junija 1955. Prenova Križank je bila Plečnikovo zadnje delo, samo ureditev prostora pa so kasneje dograjevali tudi drugi arhitekti.
Kino Otok - Isola Cinema je eden najbolj trdoživih filmskih festivalov. Poteka v Izoli, a ker je lahko vsako mesto tudi otok, se festivalu s projekcijami letos pridružujejo še štirje otoški sateliti art kinematografi v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu. Skupaj je v program uvrščenih 120 filmov.
Opozarjamo na knjigo in razstavo dveh dokumentarističnih fotografov. Knjigo Istanbul: Obrazi svobode, ki jo predstavlja fotografinja Manca Juvan. In razstavo Kot tu in onkraj, ki jo pripravlja fotograf Borut Krajnc.
V tokratnih Kulturnicah Nina Zagoričnik predstavlja letošnje prejemnike Plečnikove nagrade, medalj in študentskih štipendij, ki so jih maja razglasili na vrtu Plečnikove hiše v Ljubljani. Plečnikovo nagrado so prejeli Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta iz ARP studia za projekt šolske knjižnice na Osnovni šoli Vič. Medalje pa so šle v roke ustvarjalcev projekta enote Čebelica v Vrtcu Kočevje, projekta Krater – tipologija mestne divjine in projekta slovenskega paviljona na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021 z naslovom "Skupno v skupnosti: 70 let zadružnih domov kot družbene infrastrukture".
Cenzura je izčrpna in večno aktualna tema. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najbolj zanimivih in dinamičnih. Ob odprtju razstave Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne v Narodni in univerzitetni knjižnici se bomo vprašali, kako so cenzurirali slovenske avtorje od Linharta do Cankarja, pa tudi, kateri pisatelj je s pisanjem v zapor spravil največ svojih urednikov.
S podelitvijo zlatih palm se izteka še zadnji, enajsti dan, najbolj prestižnega filmskega festivala v francoskem Cannesu. Kako se bo odločila žirija med mojstri kot so Wim Wenders, Wes Anderson, Ken Loach, Nuri Bilge Ceylan, Aki Kaurismaki ali med režiserkami kot sta Aliče Rohrwacher ali mnogo mlajša Remata Toulaye Sy iz Tunizije, edina s prvencem v glavnem tekmovalnem programu. Najbrž težko, razmišlja Nina Zagoričnik, ki se oglaša iz Cannesa.
V senci nekaterih dreves se začenja 19. Knjižnica pod krošnjami. Koordinatorka in vodja Gaja Naja Rojec v branje priporoča delo Janet Frame z naslovom Vstopate v človeško srce.
V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo.
Narobe obrnjen pisoar na podstavku, performans hoje v ravni črti, instalacija iz odpadnih materialov in slika, polita z barvo. Pa antični tempelj, renesančna freska, baročni kip in realistični portret. Kateri produkti človekovega kreativnega uma nosijo umetniško vrednost in kdo o tem odloča? Obstaja jasna in trdna meja med umetnostjo in obrtjo ali po drugi strani med umetnostjo in provokacijo? Je nek predmet, ki prestopi galerijski prag, samodejno umetniško delo? Lahko umetna inteligenca ustvarja umetnost?
Piran je znova filmsko prizorišče. V teh dneh snemajo mladinski film Tartinijev ključ v režiji Vincija Voguea Anžlovarja. Zgodba je nastala po knjižni predlogi Romana Kukoviča, ki jo recenzije opisujejo kot "Ko Poletje v školjki sreča DaVincijevo šifro". V mladinski kriminalki, kjer se dogodki zapletajo v kotičkih obmorskega starega mesta, se srečujeta dobro in zlo, socialna neenakost, obenem pa se med junaki tkejo trdne vezi prijateljstva, sodelovanja ter prvih ljubezni.
Če sanjarite o francoskem rogljičku in kavi ter ob tem dodate še film, se je treba odpraviti na Azurno obalo. Jutranjo razglednico s svetovno znanega filmskega festivala v Cannesu je poslala Nina Zagoričnik.
Docent doktor Igor Žunkovič poučuje na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja z dramatiko, kulturno zgodovino in sodobno literarno teorijo. Je avtor knjige Evolucija in literatura ter prevajalec knjig Kako se literatura igra z možgani Paula Armstronga in O izvoru zgodb Briana Boyda. Kljub širokemu opusu in zanimanju pa se rad vedno znova vrača k izbranemu klasiku, ki vam ga tokrat priporoča v branje. Igor Žunkovič, ki se raziskovalno veliko ukvarja z deli Gregorja Strniše, v branje priporoča njegovo dramo Driada.
Nina Zagoričnik neposredno ob otvoritvi slovenskega pavilijona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu.
Največji in najprestižnejši med festivali bo letos za en dan krajši, a še vedno z istim številom devetnajstih filmov v glavnem tekmovalnem programu. Kot se za gostiteljico spodobi, ima Francija največ filmov in koprodukcij v vseh programih festivala, med njimi pa ni niti enega iz Rusije ali Ukrajine. Razlog je znan, ni pa znano, zakaj se selektorji tudi letos niso odločili za poslane slovenske filme.
Nad Novo Gorico ob slovenko-italijanski meji so leta 1978 postavili napis iz kamnov NAŠ TITO, ki vse od takrat sproža polemike. Kamne so večkrat premikali, napis uničili ali spremenili. Tako je na pobočju Sabotina že pisalo NAŠ MIR, SLO, celo NAŠ FIDO.
Gradbišča so prostori, kjer za ograjo skupaj sobivajo ljudje različnih profilov: gradbeni delavci, projektanti, investitorji, vodje gradbišč in mnogi drugi. Delajo v vseh letnih časih na vročem soncu, snegu ali v deževnem vremenu. Ali sploh še kje obstaja kakšno mesto brez gradbišč? Najbrž ne, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki s svojim timom sodelavcev spremlja potek dela na šestih različnih gradbiščih po Sloveniji. Vsako od njih nosi zgodbo že od prej, pri vseh primerih gre za prenovo in ne za novo gradnjo objektov.
Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Miha Čelar, scenarist in režiser filma v branje priporoča knjigo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.
V Kinodvoru bo nocoj premiera dokumentarnega filma IZGINJANJE. Avtorica Andrina Mračnikar, koroška režiserka in scenaristka v filmu raziskuje, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja v njeni južnokoroški domovini. "Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno", pravi režiserka.
Neveljaven email naslov