Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Gostja Nine Zagoričnik, ki razmišlja o mestih v prihodnosti, je krajinska arhitektka Ana Kučan
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
“Parki so javne mestne površine, v katerih smo lahko najbolj sami, najdlje se lahko umaknemo od mestnega vrveža, lahko pa smo tudi skupaj. Zdaj, ko je to – biti skupaj – prepovedano, se to še posebej občuti. Mislim, da nima prav nobenega smisla, da bi zaradi pandemije zdaj začeli zelo drugače oblikovati javne parke, tako da bi očitno omogočali osamitve in ločevanje, ali samo stik z naravo, to bi bil napačen korak, skregan z njihovo dvojno naravo.”
Ne verjame, da bodo parkovne površine v prihodnosti imele novo vlogo, samo bolj opazno je postalo to, da so krajine, zlasti mestne krajine, neke vrste javni servis, javni sistem, in da so, tako kot zdravstvo in šolstvo, za skupinsko odpornost nepogrešljive. Pandemija je to dejstvo samo podarila. Kar je bilo samoumevno, skoraj nevidno, je zdaj stopilo v središče.”
“Živimo v dobi, v kateri naravo določa in obvladuje človek, torej jo mora človek tudi odgovorno oblikovati in ohranjati. Narave v klasičnem filozofskem smislu sploh ni več. ‘Dobre narave’ ni več mogoče obvarovati pred ‘slabim človeškim vplivom’. Prav zato je kompleksnost, združevanje narave in kulture, ki leži v srži krajinske arhitekture, neka možnost.”
“Če je svet naš vrt, potem je jasno, da ga moramo obdelovati. Obdelovati pa pomeni skrbeti za to, kar obdeluješ, ljubeče skrbeti, in pomeni misliti naprej, načrtovati. Pri tem pa, kot v svojem razmišljanju za knjigo o vrtovih, katere urejanje prav zdaj končujem, poudari Mladen Dolar, gre za kolektivni podvig. V tem smislu, kot pravi, tudi ne potrebujemo drugačnega javnega prostora, temveč ‘prostor drugačne javnosti’, in, to je zdaj še očitneje, ‘drugačno kolektivnost’.”
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Gostja Nine Zagoričnik, ki razmišlja o mestih v prihodnosti, je krajinska arhitektka Ana Kučan
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
“Parki so javne mestne površine, v katerih smo lahko najbolj sami, najdlje se lahko umaknemo od mestnega vrveža, lahko pa smo tudi skupaj. Zdaj, ko je to – biti skupaj – prepovedano, se to še posebej občuti. Mislim, da nima prav nobenega smisla, da bi zaradi pandemije zdaj začeli zelo drugače oblikovati javne parke, tako da bi očitno omogočali osamitve in ločevanje, ali samo stik z naravo, to bi bil napačen korak, skregan z njihovo dvojno naravo.”
Ne verjame, da bodo parkovne površine v prihodnosti imele novo vlogo, samo bolj opazno je postalo to, da so krajine, zlasti mestne krajine, neke vrste javni servis, javni sistem, in da so, tako kot zdravstvo in šolstvo, za skupinsko odpornost nepogrešljive. Pandemija je to dejstvo samo podarila. Kar je bilo samoumevno, skoraj nevidno, je zdaj stopilo v središče.”
“Živimo v dobi, v kateri naravo določa in obvladuje človek, torej jo mora človek tudi odgovorno oblikovati in ohranjati. Narave v klasičnem filozofskem smislu sploh ni več. ‘Dobre narave’ ni več mogoče obvarovati pred ‘slabim človeškim vplivom’. Prav zato je kompleksnost, združevanje narave in kulture, ki leži v srži krajinske arhitekture, neka možnost.”
“Če je svet naš vrt, potem je jasno, da ga moramo obdelovati. Obdelovati pa pomeni skrbeti za to, kar obdeluješ, ljubeče skrbeti, in pomeni misliti naprej, načrtovati. Pri tem pa, kot v svojem razmišljanju za knjigo o vrtovih, katere urejanje prav zdaj končujem, poudari Mladen Dolar, gre za kolektivni podvig. V tem smislu, kot pravi, tudi ne potrebujemo drugačnega javnega prostora, temveč ‘prostor drugačne javnosti’, in, to je zdaj še očitneje, ‘drugačno kolektivnost’.”
Jasmina Cibic je svetovno priznana slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Prejela je eno najpomembnejših britanskih nagrad za umetnost, Jarmanovo nagrado, ki jo podeljujejo najboljšim inovativnim filmskim ustvarjalcem. Na gigantskem sejmu umetnosti FRIEZE jo v sivi in deževni angleški prestolnici jo pred mikrofon vabi Nina Zagoričnik.
V Sloveniji je transplantacijska dejavnost izjemno dobro razvita in na karti svetovnih transplantacijskih centrov smo zelo visoko, prav tako je Slovenija ena od osmih držav, vključenih v organizacijo Eurotransplant. Od leta 2012, z izjemo zadnjih dveh let, imamo na milijon prebivalcev največje število presaditev srca, v zadnjih letih so iz nič razvili program presaditve pljuč, imamo odličen program presaditve ledvic in jeter. Transplantacijske dejavnosti pa ni brez donatorske. V začetku oktobra je bilo na čakalnem sezamu za presaditev organov 155 bolnikov, za srce 61, za ledvico 78, jetra 14. Število čakajočih na organe se povečuje, za srce je čakalna doba 240 dni, za urgentne presaditve 55. Ker je darovanje organov še vedno tabujska tema, je temu, da bi se o tem več govorilo in da bi ljudi spodbudilo k opredelitvi, namenjena fotografska razstava "Moja brazgotina, moje življenje". Ta je za zdaj na ogled v lobiju ljubljanskega Kliničnega centra, a se bo selila po različnih mestih in razstavnih prostorih po Sloveniji.
Robi Šabec je literarni kritik, novinar, pisatelj, pa tudi avtor didaktičnih slikanic za otroke, ki se je s kulturo začel ukvarjati, ko je pod okriljem Kluba idrijskih študentov organiziral različne kulturne dogodke. Pred leti se je kot soavtor podpisal pod dokumentarni film o idrijski punk skupini Kuzle, po njegovi ideji in scenariju pa je nastal tudi novi dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča.
Od leta 2008 do danes je Avgust Demšar izdal 11 kriminalnih romanov iz cikla Primeri inšpektorja Vrenka, s čimer je postal najbrž najuspešnejši slovenski pisec žanrske literature pri nas. Najbrž le zato, ker imata Demšar in Vrenko hudo konkurenco v Tadeju Golobu in njegovemu Tarasu Birsi. Romani Avgusta Demšarja so do zdaj izšli kot zvočne knjige, lani pa smo si lahko na Televiziji Slovenija ogledali prvo ekranizacijo njegovih prvih štirih romanov. In ne samo, da je to postala najbolj uspešna in gledana igrana serija na nacionalki v tem tisočletju, prav zdaj snemajo drugo sezono te serije. Danes pa bo na našem Prvem radijska premiera prve od štirih nanizank radijske igrane serije, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija.
Meta Hočevar je arhitektka in scenografka, avtorica cele vrste gledaliških predstav v Sloveniji in tujini. Letos je izšel njen literarni prvenec Drobnarije, čudoviti okruški iz njenega življenja in časa.
Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.
Hiše naših dedov je naslov projekta, ki povezuje 13 starih hiš na Zgornjem Gorenjskem. Predstavitev je včeraj potekala na Pocarjevi domačiji v Zgornji Radovni nad Mojstrano. Domačija je prejela nagrado Europa Nostra, ki jo Evropska unija podeluje za izjemne dosežke na področju kulturne dediščine v Evropi. O starosti hiše veliko povedo ohranjene listine, najstarejša nosi letnico 1605. Leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo uredil v muzej, ki je danes odprt za javnost.
Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.
Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.
Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa.
V Ljubljani se je danes z umetniškim programom začel letošnji mednarodni festival Sonica. Festival eksperimentalne elektronske glasbe in zvočnih umentnosti s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi oblikami, bo že štirinajstič pretresal sodobne smernice na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe. Na petih festivalskih prizoriščih v Ljubljani se bodo do sobote, 24. septembra, vrstili zvočni dogodki, instalacije, avdio-vizualni performansi, koncerti, DJ-seti in konferenca. Sodelovalo bo več kot 20 tujih in domačih umetnikov.
S svojim velikanskim opusom se je zapisal med največje slovenske igralce. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih. Je neizbrisljivo vtkan v slovensko gledališko in filmsko krajino. Star je bil 80 let.
V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.
Nocoj se v SNG Drama začenja Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev, beograjske, zagrebške in ljubljanske, ki sta jih po drami Cement nemškega dramatika Heinerja Mullerja zasnovala režiser Sebastjan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Vsaka od uprizoritev tematizira drug vidik te drame, vse tri pa je na oder postavil Sebastijan Horvat.
Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.
V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju povojne generacije Ivanu Štreklju, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete. Pomemben del razstave so donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku je izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner. Z njo, s koordinatorico projekta Aleksandro Rijavec in z avtorico razstave mag. Matejo Breščak se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Kantavtor Andrej Šifrer že petinštirideset let skrbi, da Slovenci zastrižemo z ušesi, ko nas opozori na pomembne stvari. Velja za legendo med slovenskimi glasbeniki, saj je avtor številnih ponarodelih skladb. Na devetnajstih ploščah se je nabralo veliko skladb, ki so že ponarodele, kar je za vsakega ustvarjalca največja nagrada. V današnjem poletnem namigu bo ob orisu osebnega poletnega razpoloženja delil tudi dva namiga za širjenje obzorij duha.
Tokrat pogledujemo proti otoku Lido, kjer festivalski vrvež, kot pravi Nina Zagoričnik, ne poneha. Do konca Beneške Mostre so v glavnem tekmovalnem programu preostali še štirje filmi in kopica v vzporednih programih.
Neveljaven email naslov