Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Premiera lutkovne zazibanke ''Lučka, grah in pero'' avtorice in režiserke Katje Povše na Odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani razstava ''OM produkcija 40 let (1975-2015), Film, video, fotografija, elektrografija'' od 11. marca do 7. Aprila predstavlja prvi retrospektivni pregled delovanja OM produkcije, izrazito avantgardne umetniške produkcije pri nas. 17. Festival dokumentarnega filma v Ljubljani: film Goli mlade hrvaške avtorice Tihe K. Gudac, ki je 6 let snemala in montirala filmski material, da bi povedala prepričljivo zgodbo o svojem dedu, ki je bil eden od številnih političnih zapornikov v zloglasnem kazenskem taborišču na Golem otoku.
Kaj prinaša 17. Festival dokumentarnega filma, kaj se bo dogajalo na avdiovizualnem dogodku Obrazi glasov/Šum Irene tomažin in o razstavi Sava, Donava in Drina.
Premiera baleta Labodje jezero, Slovenskega narodnega gledališča Maribor in razstava o vesolju v Ljubljani.
''Arhivi - zakladnice spomina'' je naslov razstave, ki jo bodo ob 18-ih odprli v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova v Ljubljani. Pregledna razstava slovenske arhivske dediščine je skupen projekt 10ih arhivov – sedmih državnih in treh cerkvenih, ki hranijo gradivo od 9. stoletja do današnjih dni.. Arhivi na ogled postavljajo tisto najdragocenejše, najpomembnejše in najlepše, kar hranijo. ''Zgodovina knjige skozi knjige: Od prvih zapisov do e-knjige'', delo Rodericka Cavea in Sare Ayad, ki je izšlo pri založbi UMco, prinaša pet tisočletij pripovedi o knjigi.
V Kulturnicah tokrat o dveh festivalih: začenjata se 16. mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore in Mali ogledni festival uličnega gledališča. Predstavili pa bomo tudi novo plesno premiero POZOR HUD PLES 2: VRNITEV LEGEND.
V Ljubljani se nadaljuje Fabula in začenja Corners. V četrtem dnevu 12. festivala Literature sveta – Fabula bodo trije dogodki: ''Pišem, torej sem'', ''Kdo zdaj tu laže'' in Finale Proznih mnogobojev. Corners – Turning Europe Inside Out (Obrnimo Evropo od znotraj navzven) je inovativna sodelovalna platforma umetnikov in občinstev z robov Evrope, ki se danes začenja v desetih evropskih mestih: Stockholmu, Donostiji oz./San Sebastiánu, Newcastlu na reki Tyne, Zagrebu, Reki, Beogradu, Gdańsku in Bariju in Ljubljani. Corners v Ljubljani vodi Zavod Exodos.
Festival Literaure sveta - Fabula 2015 Krstna uprizoritev predstave Neki novi tipi v Mestnem gledališču ljubljanskem 46. pevska revija Primorska poje
Literatura: Drame je naslov prve knjige dram Emila Filipčiča, pisatelja, performerja in igralca, ki je zaznamoval slovensko dramatiko konec 20. stoletja. V knjigi je devet izbranih Filipčičevih dram – od Keglerja do Sužnja akcije. Kako postati človek je knjiga Aleša Debeljaka. Pesnik in esejist je objavil osem knjig poezije in štirinajst knjig esejev. Kako postati človek je knjiga, ki je novost v avtorjem ustvarjalnem opusu. Ljubezen skozi zgodovino je delo Katarine Majerhold, filozofinje, ki že dobrih dvajset let raziskuje in se ukvarja s filozofijo čustev. Poleg treh domačih je Cankarjeva založba izdala še prevoda del tujih avtorjev: roman Ginster Siegfrieda Kracauerja, enega najpomembnejših in najproduktivnejših nemških intelektualcev, publicistov, kolumnistov, analitikov in socioloških teoretikov 20. stoletja; in delo nizozemskega zgodovinarja knjige Adriaana van der Weela Spreminjanje naše besedilne zavesti. Film: Avtošola režiserja Janeza Burgerja - premierno v Kinu Komuna v Ljubljani.
Premiere: - Krstna uprizoritev besedila Luke Martina Škofa in Blaža Rejca ''Veš poet svoj dolg?'' v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. - ''24 ur'' avtorice Larise Javernik in režiserke Mateje Kokol - prva premiera v tretji sezoni BiTeatra v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana - ''Vsi junaki zbrani'' avtorice Drage Potočnjak v režiji Branka Potočana v Slovenskem mladinskem gledališču Razstavi: - ''Nenad Malešević: Dokumenti / Uvod v študijo prekinjanja'' v Galeriji Photon v Ljubljani - Spominska razstava del akademskega slikarja Apollonia Zvesta v Galeriji Medija v Zagorju
Koncert Jeana Sibiliusa v Kulturnem domu Domžale, začetek festivala sodobnega plesa Gibanica in nov film Jana Cvitkoviča.
Predstavili smo razstavo fotografij zidnih poslikav Tine Drčar in novosti Beletrine: Prozne mnogoboje in roman Panorama Dušana Šarotarja.
V Ljubljano, natančneje v Mini teater nocoj prihaja 1. Festival strpnosti. Se je pa zgodba za festivalom začela že pred osmimi leti v Zagrebu, takrat pod imenom Festival judovskega filma. O programu in dogajanju na festivalu sta spregovorila direktor Mini teatra Robert Waltl in Nataša Popović, ustanoviteljica zagrebškega festivala.
O prireditvi, Jaz sem voda, v spomin na pesnika Tomaža Šalamuna. Premiera dokumentarnega filma Čas za improvizacijo.
O drugem romanu slovaškega avtorja Pavola Rankova, Matere. Program kratkih filmov študentov AGRFT pod naslovom Novi novi filmi.
Pogovor z Makom Grgićem, ki je v pogovoru predstavil tudi svoj projekt Cinema Verismo.
Pri Cankarjevi založbi so izdali sedmo izdajo pecniške zbirke, manifesta slovenske poezije, Pesmi štirih. V Cankarjevem domu pa je na ogled razstava Signature, Lele B. Njatin in Vita Oražma.
Tokrat o dogodku Bio Fiction, ki prepleta sintezno biologijo, umetnost in družbo, o razstavi "Mama, a bomo zdaj graščaki?" in o pregledni razstava Bojana Gorenca z naslovom "Kako slike prihajajo".
Dve razstavi: Kobetov tarok in Edo Murtić: Highway, 1952 ter 44. Rotterdamski mednarodni filmski festival v Kinodvoru
Neveljaven email naslov