Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostor Sečoveljskih solin je rezultat 700 let dela z rokami, prisotnost človeka in narave. Soline so čarobno okolje, ki vsakega prevzame. Šola solinarstva bi z učenjem pridelovanja soli in vpetostjo v lokalno okolje razvijala nove vsebine ter ohranjala nekdanjo kulturno dediščino. Revitalizirati želijo južni del solin, ki je trenutno v zelo slabem stanju.
"Lepoto vidim v sožitju, rezultat je viden v krajini. Problem je vhod v soline, tudi to, da se turizem meša s produkcijo in vstop turizma v čisto jedro solin ni pravo." - prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, Oddelek krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti, mentorica šole solinarstva
Sečoveljske soline so neprecenljiva kulturna dediščina
Sečoveljske soline predstavljajo čarobno okolje, ki marsikoga prevzame. Problem se pojavi, ker vse površine, ki niso negovane, propadajo. Z učenjem pridelovanja soli in vpetostjo v lokalno okolje bi lahko razvijali nove vsebine in ohranjali nekdanjo kulturno dediščino. V razstavišču Monfort, nekdanjem skladišču soli v Portorožu, je razstavljen projekt študentov različnih univerz, ki so sodelovali pri zamisli Šole solinarstva, ki bi služila kot orodje za revitalizacijo Sečoveljskih solin. Projekt so poimenovali Šola solinarstva 2050.
"S šolo solinarstva želimo revitalizirati južni del Sečoveljskih solin, ki je ta hip v zelo slabem stanju. Ohranjeno je samo še eno solno polje. Je pa to še edino tako solno polje na vsem svetu." – Zala Dimc, študentka krajinske arhitekture
Ajda Zupan je študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Pravi, da je tudi sama velikokrat uživala v samoti solin. "Meni je bilo super priti v tisto tišino razpadlih hiš, hkrati pa je en tak neprijeten občutek, ko si tam. Tudi v rudniku vse razpada, prisotna je neprijetna tišina, bilo je kar malo srhljivo."
Prostor Sečoveljskih solin je rezultat 700 let dela z rokami, prisotnosti človeka in narave. Ni prav, da del dediščine propada, treba je ukrepati. Šola bi s časoma razvila vrhunski znanstveni laboratorij, ki bi Sečoveljske soline povezal z mednarodnim prostorom na področju pridelave soli, izobraževanja in znanosti.
"Lepoto vidim v sožitju, rezultat je viden v krajini. Problem predstavlja vhod v soline in tudi to, da se turizem meša s produkcijo. Menim, da ni prav, da turizem lahko vstopa v čisto jedro solin." – prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, Oddelek krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti, mentorica šole solinarstva
Prostor Sečoveljskih solin je rezultat 700 let dela z rokami, prisotnost človeka in narave. Soline so čarobno okolje, ki vsakega prevzame. Šola solinarstva bi z učenjem pridelovanja soli in vpetostjo v lokalno okolje razvijala nove vsebine ter ohranjala nekdanjo kulturno dediščino. Revitalizirati želijo južni del solin, ki je trenutno v zelo slabem stanju.
"Lepoto vidim v sožitju, rezultat je viden v krajini. Problem je vhod v soline, tudi to, da se turizem meša s produkcijo in vstop turizma v čisto jedro solin ni pravo." - prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, Oddelek krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti, mentorica šole solinarstva
Sečoveljske soline so neprecenljiva kulturna dediščina
Sečoveljske soline predstavljajo čarobno okolje, ki marsikoga prevzame. Problem se pojavi, ker vse površine, ki niso negovane, propadajo. Z učenjem pridelovanja soli in vpetostjo v lokalno okolje bi lahko razvijali nove vsebine in ohranjali nekdanjo kulturno dediščino. V razstavišču Monfort, nekdanjem skladišču soli v Portorožu, je razstavljen projekt študentov različnih univerz, ki so sodelovali pri zamisli Šole solinarstva, ki bi služila kot orodje za revitalizacijo Sečoveljskih solin. Projekt so poimenovali Šola solinarstva 2050.
"S šolo solinarstva želimo revitalizirati južni del Sečoveljskih solin, ki je ta hip v zelo slabem stanju. Ohranjeno je samo še eno solno polje. Je pa to še edino tako solno polje na vsem svetu." – Zala Dimc, študentka krajinske arhitekture
Ajda Zupan je študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Pravi, da je tudi sama velikokrat uživala v samoti solin. "Meni je bilo super priti v tisto tišino razpadlih hiš, hkrati pa je en tak neprijeten občutek, ko si tam. Tudi v rudniku vse razpada, prisotna je neprijetna tišina, bilo je kar malo srhljivo."
Prostor Sečoveljskih solin je rezultat 700 let dela z rokami, prisotnosti človeka in narave. Ni prav, da del dediščine propada, treba je ukrepati. Šola bi s časoma razvila vrhunski znanstveni laboratorij, ki bi Sečoveljske soline povezal z mednarodnim prostorom na področju pridelave soli, izobraževanja in znanosti.
"Lepoto vidim v sožitju, rezultat je viden v krajini. Problem predstavlja vhod v soline in tudi to, da se turizem meša s produkcijo. Menim, da ni prav, da turizem lahko vstopa v čisto jedro solin." – prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, Oddelek krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti, mentorica šole solinarstva
Kam vas vabi Roman Uranjek, umetnik, član skupine IRWIN, Novi kolektivizem in NSK?
V normalnih razmerah bi v Škofji Loki potekal Škofjeloški pasijon. A ta je zaradi razmer prestavljen na prihodnje leto, vseeno pa se bomo na današnji veliki četrtek sprehodili – ne sicer v procesiji, ampak skozi zgodovino pasijona, ki je poseben tudi v tem, da pri njegovi izvedbi sodeluje več kot 1000 prostovoljcev in igralcev, ki so za svoje delo leta 2016 dobili posebno priznanje.
Na območju krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski Hrib se nahaja Bloudkov stolp, ki je nastal po načrtih Stanka Bloudka. 70-metrska nekdanja smučarska skakalnica, ki je nekoč privabljala veliko ljudi, je v slabem statičnem stanju. Mestna občina Ljubljana ga je želeli porušiti, a zdaj zgodba dobiva epilog. Gosta: Rok Žnidaršič s Fakultete za arhitekturo ter Miloš Kosec, predavatelj in publicist.
Pogovorjali smo se s švicarskim režiserjem Thomasom Imbachom, ki je sedem let (s svojega okna) snemal dokumentarni film Nemesis.
V Mestnem gledališču ljubljanskem nadaljujejo s spletnimi predvajanji novih uprizoritev sezone 2020/2021 s premiero igre "Le zaljubiti se ne smemo" hrvaškega dramatika Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena. Foto: Peter Giodani / MGL
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
V sekciji intimni in globalni portreti si na 23. festivalu dokumentarnega filma lahko ogledamo tudi film Gunda. Tako je ime pujsi, ki vzgaja in doji svoje potomce. Kot piše ob predstavitvi filma sledi skoraj sanjska prezentacija ležernega vsakdana na neimenovani kmetiji. V filmu ni pripovedovalca, ni dialogov, ni glasbe, ampak nam odpre prostor za opazovanje in poskus doumeti živali, ne, kako gledamo na njih, ampak takšne kot v resnici so. Vprašanja doživljanja, trpljenja, življenja, zavesti živali zelo nagovarjajo nevroznanstvenika dr. Zvezdana Pirtoška. Letos imamo privilegij, da si filme lahko ogledamo kar iz svojega kavča in v tem filmu ne boste videli posnetkov klanja s pojasnjevanjem, kako slabi smo. In to nagovarja močneje.
Lani je Ministrstvo za javno upravo dalo v javno obravnavo osnutek predloga sprememb Zakona o javnem naročanju. Med predlaganimi spremembami je ukinitev obveze arhitekturnih natečajev za javne investicije, ki ki presegajo 2,5 milijonov evrov, prav tako arhitekturne natečaje ukinja tudi za vse gradnje na lokacijah, kjer izvedba natečaja zahteva veljaven urbanističen načrt. Kaj bi pomenila sprememba in zakaj je potrebno možnost natečajev ohraniti, razlagata gosta Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Maruša Zorec, profesorica na Fakulteti za arhitekturo. "Gotovo je nujno, da institut javnega natečaja ostane. To je funkcija, ki omogoča demokratičen izbor za tako kompleksne rešitve, kot je ukvarjanje s prostorom." - Andraž Keršič, član biroja a2o2 arhitekti
O 23. Festivalu dokumentarnega filma smo se pogovarjali s programskim direktorjem Simonom Popkom in direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel.
Na dan otvoritve 23. Festivala dokumentarnega filma, ki ga pripravljajo v Cankarjevem domu in bo prek spletne platforme ponudil 20 celovečernih in nekaj kratkih filmov, bo v posebnem sklopu Posvečeno na ogled opus filmov slovenskega režiserja, letošnjega Prešernovega nagrajenca Matjaža Ivanišina. Del svojih majhnih, a iskrenih in brezčasnih filmskih mojstrovin, nam je predstavil tudi v pogovoru z Nino Zagoričnik.
Projekt Jesenice, ki je na ogled v ljubljanski galeriji Fotografija, združuje umetniške prakse Romana Uranjka, Tihomirja Pinterja in Tadeja Vaukmana. Privlačna sila pa je naslov samostojne razstave avtorice Maruše Meglič, ki ima obliko projekcije v javnem prostoru, na pročelju knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.
O The Beatles in Johnu Lennonu obstaja nešteto knjig, a nobena ni takšna kot ta – tako celovita, tako analitična in hkrati tako osebna, saj obravnava morda najbolj zanimivo in skrivnostno osebo v zgodovini rocka. Ob 40. obletnici njegove smrti se je priznana britanska glasbena biografinja in novinarka Lesley-Ann Jones lotila vznemirljivega raziskovanja, kdo je sploh bil John Lennon.
Na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Celje je na ogled virtualna razstava, ki prikazuje predmete, ki so zaznamovali karantenski čas nekaterih žensk. Gre za prvo dejanje projekta Ženske stopinjiCE, ki raziskuje sledi žensk, ki so bile navzoče in so delovale v Celju, ter odpira vprašanje ženske vloge nekoč in danes. Koordinatorka projekta je kustosinja, etnologinja in kulturna antropologinja Urška Repar, ki danes v branje priporoča naslednje.
''Tavajoči'' je naslov samostojne razstave slikarja Igorja Banfija v razstavišču mariborske KiBele. Slike, ki so del cikla Horizonti, so odraz njegovega občutenja prekmurske pokrajine. Zavzeto razmišljanje o na videz enostavnih, celo samoumevnih stvareh je značilno za arhitekta, kiparja in pedagoga Jožeta Baršija, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela. Njegova razstava ''Učenje in pozabljanje'' je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana.
Leta 1975 je bil v Kranju ustanovljen Klub ljubiteljev glasbe. Čeprav je na ustanovitev vplivalo tudi dogajanje na zahodu, pa klub ni bil usmerjen proti takratnemu političnemu ali družbenemu sistemu. Osnova je bila glasba. Eden izmed KLG-jevskih aktivistov je bil tudi Gojko Bremec, Boris Bogataj, pa je spremljal klubsko delovanje, čeprav ni bil aktiven član, in kot novinar, tudi tednika Mladine, o njem pisal. Gojko Bremec in Boris Bogataj sta ob 45-i obletnici ustanovitve kluba uredila zbornik o KLG, izdala ga je Layerjeva založba, v njem pa so zbrani spomini nekdanjih KLG-jevcev, gostujočih v klubu in drugih, ki so tako ali drugače povezani z njim.
Alen Steržaj, glasbenik in novinar, član skupine Big Foot Mama, priporoča za bližnje bodoče čase...
Pred premiero dokumentarnega filma Idealna mesta o tem, kako so nastala mesta Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanova, Torviscosa in Nova Gorica. Gosta oddaje sta avtor idejne zasnove, režiser in scenarist Amir Muratović in strokovni sodelavec prof. Fedja Košir.
Ob lanski 40. obletnici delovanja svetovno znane in priznane slovenske skupine Laibach je nastala razstava Laibach 4 dekade, ki je na ogled v Trbovljah, rojstnem mestu Laibacha. Razstava v Zasavskem muzeju Trbovlje predstavlja 40-letno zgodovino skupine, sočasno domače in svetovno dogajanje pa tudi izbor najpomembnejših dogodkov in ideologij. Fotografija: Vukašin Šobot / Zasavski muzej Trbovlje
Letošnji mednarodni dan žensk, 8. marec, je po letu epidemije covida-19, ki je spremenila življenje in delo številnih žensk, ki so poleg poklicnih obveznosti nosile tudi glavno breme gospodinjskega dela in šolanja otrok na daljavo, še posebej izpostavil vlogo žensk v tem času. In tej temi je posvečena tudi nova spletna razstava Muzeja novejše zgodovine Celje, na kateri so na ogled predmeti, ki so zaznamovali karantenski čas nekaterih žensk, z naslovom "Biti ženska v času korone."
Neveljaven email naslov