Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Lokalnem času gremo tokrat na Koroško, pod vznožje Uršlje Gore. Tam namreč že stoletja na plano priteče prav posebna voda, za katero velja, da je zdravilna. Ali je kaj na tem, je raziskovala naša dopisnica za Koroško, Metka Pirc. V radijskem jutru jo je o tem več povprašala Mojca Delač.
Rimski vrelec je ena od koroških znamenitosti, ki skupaj z bližnjim Ivarčkim jezerom pritegne največ pozornosti. Če je Ivarčko jezero najnižje ležeče alpsko jezero v Sloveniji, so na Rimski vrelec že stoletja ljudje prihajali zaradi mineralne vode, bogate z železom.
Ministrstvo za zdravje jo je pred skoraj 50. leti opredelilo za naravno zdravilno sredstvo pod določenimi pogoji. Polna je ogljikovega dioksida in železa. To vodo so pred nedavnim preverjali tudi v Geološkem zavodu Slovenije.
»Mi kot Geološki zavod smo ocenjevali sestavo vode, o zdravilnosti sodijo zdravniki. Ugotovili smo, da je njena sestava takšna kot je bila. Še vedno ostaja značilna visoka koncentracija železa, nekaj ima mangana. In ravno zaradi železa je dobila 1975 odločbo, da je to lahko naravno zdravilno sredstvo, torej da je to zdravilna voda,« je ob odprtju Rimskega vrelca povedala dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije. Ogljikov dioksid zmanjša gostoto vode in povzroči, da priteče na površje brez črpalk.
Po vrsto letih raznih poskusov oživljanja Rimskega vrelca sta območje kupila in uredila Ravenčanka Marjana Kaker, ki v Avstraliji prodaja eksploziva, in Branko Dervodel. Že so uredili območje, odprli novo kavarno in uredili nov dostop do izvira, kjer si lahko obiskovalci še vedno brezplačno točijo vodo. Zaradi trenutnih tehničnih zapletov se sicer sprehodijo nekaj deset metrov stran, do nekdanjega starega točilnega mesta.
Nekdaj so vodo priporočali za vse vrste tegob: zdravje živčnih bolezni, slabokrvnosti, bolezni prebavil, mehurja in ledvic, grla in dihal, tudi neješčosti. Pil naj bi jo sam cesar Franc Jožef. Bili so dobri promotorji, tako da to vodo so prodajali celo v dunajskih lekarnah, na steklenicah je bil prepoznavni cvet planike.
»Začetki Rimskega vrelca kot letovišča se začnejo v drugi polovici 19. stoletja. Tista prava prelomnica je 1877, ko so zgradili prvo večjo letoviško stavbo. Ob tem je bila pomembna tudi kisla voda, ki so jo tržili kot ustekleničeno vodo. Veljala je za najboljšo v monarhiji, lastniki so bili dobri promotorji in je bila res zelo priljubljena,« je povedal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja Tadej Pungartnik. Gostje so nekdaj prihajali iz višjih slojev – plemiči, zdravniki, industrialci.
V Geološkem zavodu Slovenije so v okviru čezmejnega projekta Karavat preučevali območje 14 občin s slovenske in avstrijske strani. Rimski vrelec je največji delujoči izvir na tem območju. Kot je dejala dr. Rman, so na slovenski strani popisali še štiri druge lokacije, več mineralnih izvirov je tudi na avstrijski strani, predvsem v občini Železna Kapla.
»Karavat se ukvarja z vodami v Geoparku Karavanke, na območju 14 občin na slovenski in avstrijski strani. Namen je bil, da po več desetletjih pogledamo, kakšno je stanje voda,« je pojasnila. Izdelali so strategijo za upravljanje z viri, ki je predvsem osnova turističnega razvoja območja.
Je hkrati usmeritev, kako upravljati z viri čezmejne pitne vode. Kot pravi Rman, se na tem območju nahaja vodonosnik Pece, voda se razteka na obe strani meje. »Kar naredimo na eni strani meje, vpliva na kakovost vode na drugi. Hkrati so v sušnem poletju ravni vode nekoliko upadle, a kot pravi, je te vode dovolj.
237 epizod
Nastavimo na lokalni čas in dopisnike po Sloveniji vprašamo koliko je ura v njihovem kraju.
V Lokalnem času gremo tokrat na Koroško, pod vznožje Uršlje Gore. Tam namreč že stoletja na plano priteče prav posebna voda, za katero velja, da je zdravilna. Ali je kaj na tem, je raziskovala naša dopisnica za Koroško, Metka Pirc. V radijskem jutru jo je o tem več povprašala Mojca Delač.
Rimski vrelec je ena od koroških znamenitosti, ki skupaj z bližnjim Ivarčkim jezerom pritegne največ pozornosti. Če je Ivarčko jezero najnižje ležeče alpsko jezero v Sloveniji, so na Rimski vrelec že stoletja ljudje prihajali zaradi mineralne vode, bogate z železom.
Ministrstvo za zdravje jo je pred skoraj 50. leti opredelilo za naravno zdravilno sredstvo pod določenimi pogoji. Polna je ogljikovega dioksida in železa. To vodo so pred nedavnim preverjali tudi v Geološkem zavodu Slovenije.
»Mi kot Geološki zavod smo ocenjevali sestavo vode, o zdravilnosti sodijo zdravniki. Ugotovili smo, da je njena sestava takšna kot je bila. Še vedno ostaja značilna visoka koncentracija železa, nekaj ima mangana. In ravno zaradi železa je dobila 1975 odločbo, da je to lahko naravno zdravilno sredstvo, torej da je to zdravilna voda,« je ob odprtju Rimskega vrelca povedala dr. Nina Rman iz Geološkega zavoda Slovenije. Ogljikov dioksid zmanjša gostoto vode in povzroči, da priteče na površje brez črpalk.
Po vrsto letih raznih poskusov oživljanja Rimskega vrelca sta območje kupila in uredila Ravenčanka Marjana Kaker, ki v Avstraliji prodaja eksploziva, in Branko Dervodel. Že so uredili območje, odprli novo kavarno in uredili nov dostop do izvira, kjer si lahko obiskovalci še vedno brezplačno točijo vodo. Zaradi trenutnih tehničnih zapletov se sicer sprehodijo nekaj deset metrov stran, do nekdanjega starega točilnega mesta.
Nekdaj so vodo priporočali za vse vrste tegob: zdravje živčnih bolezni, slabokrvnosti, bolezni prebavil, mehurja in ledvic, grla in dihal, tudi neješčosti. Pil naj bi jo sam cesar Franc Jožef. Bili so dobri promotorji, tako da to vodo so prodajali celo v dunajskih lekarnah, na steklenicah je bil prepoznavni cvet planike.
»Začetki Rimskega vrelca kot letovišča se začnejo v drugi polovici 19. stoletja. Tista prava prelomnica je 1877, ko so zgradili prvo večjo letoviško stavbo. Ob tem je bila pomembna tudi kisla voda, ki so jo tržili kot ustekleničeno vodo. Veljala je za najboljšo v monarhiji, lastniki so bili dobri promotorji in je bila res zelo priljubljena,« je povedal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja Tadej Pungartnik. Gostje so nekdaj prihajali iz višjih slojev – plemiči, zdravniki, industrialci.
V Geološkem zavodu Slovenije so v okviru čezmejnega projekta Karavat preučevali območje 14 občin s slovenske in avstrijske strani. Rimski vrelec je največji delujoči izvir na tem območju. Kot je dejala dr. Rman, so na slovenski strani popisali še štiri druge lokacije, več mineralnih izvirov je tudi na avstrijski strani, predvsem v občini Železna Kapla.
»Karavat se ukvarja z vodami v Geoparku Karavanke, na območju 14 občin na slovenski in avstrijski strani. Namen je bil, da po več desetletjih pogledamo, kakšno je stanje voda,« je pojasnila. Izdelali so strategijo za upravljanje z viri, ki je predvsem osnova turističnega razvoja območja.
Je hkrati usmeritev, kako upravljati z viri čezmejne pitne vode. Kot pravi Rman, se na tem območju nahaja vodonosnik Pece, voda se razteka na obe strani meje. »Kar naredimo na eni strani meje, vpliva na kakovost vode na drugi. Hkrati so v sušnem poletju ravni vode nekoliko upadle, a kot pravi, je te vode dovolj.
V Poljanah v Poljanski dolini so se na območju nekdanje mogočne baročne cerkve Svetega Martina končala obsežna arheološka izkopavanja, kjer so odkrili najdbe iz treh različnih obdobij, ki so se prepletala na tem arheološkem najdišču: barok, gotika in romanika. Raziskani temelji nekdanje baročne cerkve Sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko, starejši gotski temelji cerkve s tlakom in sledovi romanske cerkve so izjemen kulturni spomenik. O tem v tokratnem Lokalnem času z Aljano Jocif.
Z dolenjskim dopisnikom Jožetom Žuro smo tokrat obiskali Mirno Peč. V poslopju stare osnovne šole deluje muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, ki je z obiskom v štirih letih delovanja presegel vsa pričakovanja, v letu dni bodo obnovili del poslopja in postavili še stalno Pavčkovo zbirko in s tem privabili nove skupine obiskovalcev. V osnovni šoli Toneta Pavčka pa spomin na velikega rojaka negujejo z dvema projektoma v katera so vključili učence iz vse Slovenije. Kraj pa se ponaša še z nekaterimi rojaki.
O aktualnem stanju v slovenskem zdravstvu, zlasti v glavnem mestu, veliko govorimo. V tokratnem druženju v Lokalnem času pa smo zavili nazaj in pokukali v razvoj zgodovine zdravstva v Ljubljani. Na jutranji obisk v radijski studio je prišel naš ljubljanski dopisnik Peter Močnik.
V tokratni epizodi nas je Lidija Kosi odpeljala po poteh Pomurske kulinarične dediščine. Se izročilo prenaša na mlajše generacije? Kako je z zdravim prehranjevanjem v severovzhodnem delu Slovenije? In kakšna je žalostna usoda plavajočega mlina na reki Muri v Ižakovcih?
V tokratni epizodi nas je Lidija Kosi odpeljala po poteh Pomurske kulinarične dediščine. Se izročilo prenaša na mlajše generacije? Kako je z zdravim prehranjevanjem v severovzhodnem delu Slovenije? In kakšna je žalostna usoda plavajočega mlina na reki Muri v Ižakovcih?
V tokratni epizodi nas je Lidija Kosi odpeljala po poteh Pomurske kulinarične dediščine. Se izročilo prenaša na mlajše generacije? Kako je z zdravim prehranjevanjem v severovzhodnem delu Slovenije? In kakšna je žalostna usoda plavajočega mlina na reki Muri v Ižakovcih?
Koprski potniški terminal je v preteklem tednu doživel vplutje prav posebnih ladij. V razstavišču Pomorskega muzeja Monfort v Portorožu so z razstavo obeležili 75 let Pomorske policije. 15. oktobra piranska občina praznuje svoj praznik, 30 let pa bo na Krasu obeležil Zavod za gasilno in reševalno službo Sežana. Več in podrobneje pa Tjaša Lotrič, ki se nam je oglasila iz koprskega radijskega studia.
Na Prvem smo prekrižarili območje, ki ga pokriva naš notranjsko-kočevski dopisnik Marko Škrlj. Najprej smo se pomudili v Kočevju, kjer se začenja 10. Festival lesa, nato smo obiskali Dobrepolje, kjer otroci vrtca uživajo pri delu na lastnem vrtičku, hkrati pa tam urejajo še enega za vse generacije, ob koncu pa smo napovedali še jutrišnje odprtje prenovljenega Doma na Slivnici.
Tokrat bomo predstavili Zreče, majhen turistični kraj pod pobočji Pohorja. V zadnjih desetletjih se je vsestransko razvijal, pred slabima dvema letoma pa je dosegel še zadnji pogoj, da tudi uradno postane mesto, to je tri tisoč prebivalcev. V kraj, ki je od Celja oddaljen 20 kilometrov ali pol ure vožnje z avtomobilom, se več ljudi priseli kot odseli. Stopnja nezaposlenosti je precej pod državnim povprečjem. V Lokalni čas se nam tokrat oglaša celjski dopisnik Matija Mastnak.
Danes zaznamujemo Dan brez avtomobila in v Lokalnem času bomo zastavili vprašali, ali se v manjšem mestu da živeti brez avtomobila in ostati mobilen? Za promet si bomo vzeli (lokalni) čas ob 6.45 na Prvem! Pripravlja: Nina Brus.
S ptujsko dopisnico Gabrijelo Milošič o aktualni letini ter zgodovini vinarstva v pokrajini, ki se ponaša z že skoraj osem stoletij dolgo tradicijo pridelovanja in negovanja vin v kleteh. Red minoritov je namreč leta 1239 z ustanovitvijo samostana na Ptuju hkrati zgradil vinsko klet.
Tokrat izstopamo v Zasavju, točneje v Trbovljah, kjer so se že pred poldrugim desetletjem zapisali novomedijski kulturi - prepletu umetnosti z znanostjo in tehnologijo. Novomedijski kulturni utrip Trbovelj bomo izmerili skupaj z naša zasavsko dopisnico Karmen Štrancar Rajevec
V Mariboru danes odpirajo posebno razstavo, na kateri se po dolgem času spet predstavlja kovaški mojster Miha Krištof, čigar umetnine najdemo tudi v Rimu. Njegovo delavnico bi lahko slikovito poimenovali kovačija akademija. Zakaj, razkrivamo v Lokalnem času. Na Meranovem, ki sodi v okviru Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, se spominjajo 200-letnice prihoda nadvojvode Janeza Habsburškega, začetnika sodobnega načina gojenja vinske trte, pod Pohorje. Včeraj so predstavili knjižico z naslovom: »Sorte vinske trte, gojene pred 200 leti na Štajerskem«.
Danes se začne posebno enomesečno dogajanje kulinaričnih večerov v okviru ustaljenega festivala Okusi Posavja. Vinski večeri, ulični festival, številni gostinci, vinarji – posavski utrip v enem.
V turistični del Gorenjske gremo. Tako se namreč neuradno imenuje njen zgornji ali severni del. Od koder pa letošnje poletje, tudi na naših radijskih valovih, bolj kot o zadovoljstvu ob rekordni številkah, poročamo o težavah omenjenih rekordov in veliki zaskrbljenosti turističnih delavcev, ki se sprašujejo kam vse to pelje?
Marko Škrlj je tokrat ujel notranjski lokalni čas. Ta teče v ritmu speleologije, pa tudi poletnih dejavnosti, kot je kampiranje. Z radijskim mikrofonom je obiskal znanstvenico, dr. Nadjo Zupan Hajna, ustavil pa se je tudi v vasici Vrh pri Babni Polici. Kako tam teče avgustovski čas in zakaj ne manjka obiskovalcev? Izveste v pogovoru!
Od aktualnega stanja vodotokov na mariborskem koncu do 33. Poletnega lutkovnega pristana. Kozarec svežine poletnega dogajanja nam bo iz mariborskega studia v četrtkovo dobro jutro privoščil Stane Kocutar.
Največji požar v zgodovini Slovenije je bil osrednja zgodba v drugi polovici julija. Da so informacije o dogajanju na terenu prišle do nas, so poskrbeli novinarske kolegice in kolegi. Karin Zorn Čebokli iz novogoriškega studia nam bo v tokratni epizodi Lokalnega časa razkrila, kako teče čas, ko poročaš s tako zahtevnega terena. Kako je s povezavami, pridobivanjem informacij, delom v izrednih razmerah in katere zgodbe so se je najbolj dotaknile.
Pred dobrim stoletjem so v beltinskem parku na množičnem shodu razglasili združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, že več kot pol stoletja pa v istem parku prirejajo mednarodni folklorni festival. Zaradi epidemičnih razmer so z organizacijo jubilejnega 50. čakali dve leti, a ravno danes se s fotografsko razstavo v beltinskem gradu začenja v vsem svojem sijaju. Ob okrogli obletnici festivala, na katerem se je do zdaj predstavilo skoraj 200 folklornih skupin od blizu in daleč, v Beltincih so namreč poleg Slovencev zaplesali in zapeli še gostje iz 22. držav, so organizatorji izdali tudi knjigo ali bolje rečeno album fotografij. Sicer folklorna skupina v Beltincih deluje že od leta 1938, ponaša pa se tudi z Evropsko nagrado za izvirnost.
V nedeljo se bo v Celju začela gasilska olimpijada. O največjem tovrstnem dogodku v samostojni Sloveniji smo v Lokalnem času govorili prejšnji teden. Tokrat pa gasilsko zgodbo nadaljujemo z začetkom gasilstva pri nas, težavami slovenskega gasilskega muzeja v Metliki in da bodo belokranjsko gasilstvo na olimpijadi zastopale članice prostovoljnega društva iz Semiča. Podrobnosti predstavlja dopisnik za Dolenjsko in Belo krajino Jože Žura.
Neveljaven email naslov