Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Število prepoznanih žrtev trgovine z ljudmi iz leta v leto narašča, kar je lahko posledica tako zavedanja žrtev o tem kaj trgovina z ljudmi je, kot tudi naporov države, organov pregona in nevladnih organizacij, da bi ta problem zajezili. Vedno nove pojavne oblike trgovine z ljudmi in pomanjkljiva zakonodaja, otežujejo odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj. Nedorečen je tudi sistem izvajanja programov pomoči žrtvam, ti so kratkoročno naravnani in finančno podprti le v času trajanja statusa žrtve. Tudi zato se v večini primerov žrtve trgovine z ljudmi vrnejo v izvorne države, v nekaterih primerih pa jih okoliščine prisilijo v to, da v Sloveniji ostanejo. V tokratni oddaji Med štirimi stenami bomo slišali zgodbo žrtve trgovine z ljudmi. V času, ko na sodišču poteka postopek, obiskuje srednjo šolo, v matično državo se zaradi slabe izkušnje ne želi vrniti več. Oddajo pripravlja Enisa Brizani.
Evo – njeno ime je izmišljeno zaradi zaščite – je oče proti plačilu obljubil v zakon družini iz Slovenije. To je bila tako imenovana dogovorjena ali prisilna poroka, kakršne so del trgovine z ljudmi. Na sodišču zdaj poteka kazenski postopek, Eva pa si po tej slabi izkušnji, ko je njena nova družina ravnala z njo kot s stvarjo in ne s človekom, želi ostati v Sloveniji.
»Tega nisem pričakovala, bila sem presenečena, da lahko nekdo pride, da denar in te kupi, kot da si lutka v trgovini. Pridejo in rečejo, aha, ta mi je všeč, ima lepo postavo, oči, lase – in te kupi. Na žalost je v Makedoniji še vedno veliko tega.«
Eva je zbrala moč in pogum in se temu uprla, v prvih stikih z organi pregona pa je pričakovala več prijaznosti in manj obsojanja. Nevladna organizacija Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi ji je ponudila najprej nastanitev v varni hiši in vso potrebno psiho-socialno pomoč. Eva je vedela, da se ne bo nikoli več vrnila.
»Ko sem se poročila, sem vedela, da če se bo kaj zgodilo, se ne bom več vrnila. Slovenija mi je zelo všeč, sem žrtev in ostala bom tukaj do konca življenja. Stika s starši nimam, včasih zelo pogrešam brata in sestro.«
Na sodišču poteka kazenski postopek, Eva medtem obiskuje prvi letnik srednje šole in skuša nadomestiti izgubljena najstniška leta. V razredu, v katerem je najstarejša, poleg tega pa tujka, njene zgodbe ne poznajo. Sošolci ne bi razumeli, kaj je preživela.
»So me sicer sprejeli, včasih pa se obnašajo čudno. Ne oziram se nanje, tam sem zato, da sledim svojemu cilju, da uresničim svoje želje, ki sem jih pustila na pol poti. Zaupam sebi, pogumna sem in jih bom uresničila. V prihodnosti so pred mano same lepe stvari. Imela bom fanta, službo, delala bom in zaslužila svoj denar, si ustvarila družino. Imela bom vse, kar sem si želela. Če bi izgubila status in s tem finančno podporo, bi bilo zame zelo grozno in bila bi zelo žalostna. Moja želja je ostati in živeti v Sloveniji, zaupam državi, da bo to razumela. Rada pomaga ljudem, ki res potrebujejo pomoč, in jaz jo res potrebujem. Verjamem, da me ne bodo kar tako zapustili.«
Manca Raušl iz Društva Ključ opozarja, da Slovenija od leta 2007 ne namenja nikakršnih sredstev za reintegracijo žrtev trgovanja z ljudmi v slovensko okolje, zato je društvo pri vključevanju žrtev trgovanja z ljudmi v slovensko okolje prepuščeno lastni iznajdljivosti in humanitarnim gestam posameznikov in posameznic, zunanjih sodelavcev, nekaterih podjetij ter izobraževalnih ustanov in delnemu financiranju programa Mestne občine Ljubljana, Oddelka za socialno varstvo. V obstoječem sistemu je edina možnost, da se žrtev trgovine z ljudmi vrne v izvorno državo, kjer ji grozijo vnovično izkoriščanje, zloraba in kršenje človekovih pravic.
»Področje reintegracije mora biti sistemsko urejeno. Pozdravljamo odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je v šolskem letu 2014/2015 prvič omogočilo 19-letni uporabnici Društva Ključ (tuji državljanki) vključitev v redni srednješolski program in njeno namestitev v dijaškem domu. Želimo si, da bo to podlaga za sistemsko ureditev tega problema, saj moramo ranljivim skupinam omogočiti samostojno življenje ter ustaviti krog izkoriščanja in zlorab.«
868 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Število prepoznanih žrtev trgovine z ljudmi iz leta v leto narašča, kar je lahko posledica tako zavedanja žrtev o tem kaj trgovina z ljudmi je, kot tudi naporov države, organov pregona in nevladnih organizacij, da bi ta problem zajezili. Vedno nove pojavne oblike trgovine z ljudmi in pomanjkljiva zakonodaja, otežujejo odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj. Nedorečen je tudi sistem izvajanja programov pomoči žrtvam, ti so kratkoročno naravnani in finančno podprti le v času trajanja statusa žrtve. Tudi zato se v večini primerov žrtve trgovine z ljudmi vrnejo v izvorne države, v nekaterih primerih pa jih okoliščine prisilijo v to, da v Sloveniji ostanejo. V tokratni oddaji Med štirimi stenami bomo slišali zgodbo žrtve trgovine z ljudmi. V času, ko na sodišču poteka postopek, obiskuje srednjo šolo, v matično državo se zaradi slabe izkušnje ne želi vrniti več. Oddajo pripravlja Enisa Brizani.
Evo – njeno ime je izmišljeno zaradi zaščite – je oče proti plačilu obljubil v zakon družini iz Slovenije. To je bila tako imenovana dogovorjena ali prisilna poroka, kakršne so del trgovine z ljudmi. Na sodišču zdaj poteka kazenski postopek, Eva pa si po tej slabi izkušnji, ko je njena nova družina ravnala z njo kot s stvarjo in ne s človekom, želi ostati v Sloveniji.
»Tega nisem pričakovala, bila sem presenečena, da lahko nekdo pride, da denar in te kupi, kot da si lutka v trgovini. Pridejo in rečejo, aha, ta mi je všeč, ima lepo postavo, oči, lase – in te kupi. Na žalost je v Makedoniji še vedno veliko tega.«
Eva je zbrala moč in pogum in se temu uprla, v prvih stikih z organi pregona pa je pričakovala več prijaznosti in manj obsojanja. Nevladna organizacija Društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi ji je ponudila najprej nastanitev v varni hiši in vso potrebno psiho-socialno pomoč. Eva je vedela, da se ne bo nikoli več vrnila.
»Ko sem se poročila, sem vedela, da če se bo kaj zgodilo, se ne bom več vrnila. Slovenija mi je zelo všeč, sem žrtev in ostala bom tukaj do konca življenja. Stika s starši nimam, včasih zelo pogrešam brata in sestro.«
Na sodišču poteka kazenski postopek, Eva medtem obiskuje prvi letnik srednje šole in skuša nadomestiti izgubljena najstniška leta. V razredu, v katerem je najstarejša, poleg tega pa tujka, njene zgodbe ne poznajo. Sošolci ne bi razumeli, kaj je preživela.
»So me sicer sprejeli, včasih pa se obnašajo čudno. Ne oziram se nanje, tam sem zato, da sledim svojemu cilju, da uresničim svoje želje, ki sem jih pustila na pol poti. Zaupam sebi, pogumna sem in jih bom uresničila. V prihodnosti so pred mano same lepe stvari. Imela bom fanta, službo, delala bom in zaslužila svoj denar, si ustvarila družino. Imela bom vse, kar sem si želela. Če bi izgubila status in s tem finančno podporo, bi bilo zame zelo grozno in bila bi zelo žalostna. Moja želja je ostati in živeti v Sloveniji, zaupam državi, da bo to razumela. Rada pomaga ljudem, ki res potrebujejo pomoč, in jaz jo res potrebujem. Verjamem, da me ne bodo kar tako zapustili.«
Manca Raušl iz Društva Ključ opozarja, da Slovenija od leta 2007 ne namenja nikakršnih sredstev za reintegracijo žrtev trgovanja z ljudmi v slovensko okolje, zato je društvo pri vključevanju žrtev trgovanja z ljudmi v slovensko okolje prepuščeno lastni iznajdljivosti in humanitarnim gestam posameznikov in posameznic, zunanjih sodelavcev, nekaterih podjetij ter izobraževalnih ustanov in delnemu financiranju programa Mestne občine Ljubljana, Oddelka za socialno varstvo. V obstoječem sistemu je edina možnost, da se žrtev trgovine z ljudmi vrne v izvorno državo, kjer ji grozijo vnovično izkoriščanje, zloraba in kršenje človekovih pravic.
»Področje reintegracije mora biti sistemsko urejeno. Pozdravljamo odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je v šolskem letu 2014/2015 prvič omogočilo 19-letni uporabnici Društva Ključ (tuji državljanki) vključitev v redni srednješolski program in njeno namestitev v dijaškem domu. Želimo si, da bo to podlaga za sistemsko ureditev tega problema, saj moramo ranljivim skupinam omogočiti samostojno življenje ter ustaviti krog izkoriščanja in zlorab.«
Živimo v močno seksualizirani družbi, v kateri pa se paradoksalno le težko pogovarjamo o spolnosti. Ko otroci pridejo do staršev z vprašanji o spolovilih in spolnih odnosih le redki odgovorijo brez težav, neprijetnega občutka, dilem, kako to narediti, ali celo sramu. Še manj je tistih, ki bi se pogovora o spolnosti lotili samoiniciativno. Zato je mnogokrat primarni vir informacij internet, kjer otroci hitro naletijo na različne pornografske filme in spletne klepetalnice. Videno oblikuje njihova prepričanja o tem, kakšen je "običajen" spolni odnos, kako naj bi se med njim obnašal moški, kako ženska. Lahko dostopne spletne pornografske vsebine povečujejo težave s spolnostjo, več je tudi odvisnosti, opažajo strokovnjaki. O tem v tokratni oddaji Med 4 stenami. Njena avtorica je Andreja Gradišar.
Huntingtonova bolezen je dedna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri živčne celice v možganih sčasoma propadejo. Pri večini ljudi se bolezenski znaki pojavijo v štiridesetih ali petdesetih letih življenja, manjše spremembe pa so mogoče že veliko prej. Bolezen ima tri faze. Bolniki postanejo obupani, ko opazijo, da izgubljajo telesne in miselne sposobnosti, poleg tega pa ne zmorejo več opravljati vsakodnevnih dejavnosti. Ko bolezen napreduje, pogosto ne morejo več govoriti in so priklenjeni na posteljo, zato potrebujejo stalno nego in pomoč druge osebe. Zdravila ni. Kakšno je življenje s Huntingtonovo boleznijo, ki močno prizadene bolnika in njegove svojce, kako se soočiti z njo in kako pomagati bolnikom - o tem, bosta v oddaji Med štirimi stenami govorila oče dveh sinov s to boleznijo in predsednik Društva bolnikov s Huntingtonovo boleznijo in svojcev Rudi Jakovac ter nevrolog doc. dr. Jan Kobal iz nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Imela je idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ja unovčila, kadar je šlo karkoli narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela še sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. To pomlad je bila spet na onkološkem inštitutu. Njena življenjska zgodba je filmska. Ni izmišljena, ampak je resnična. Filmske upodobitve nima, dobila pa je knjižno. Opisala jo je v prvencu Belo se pere na devetdeset.
O smrti, ki je še vedno tabu neradi in težko govorimo. Posebno težko je spregovoriti o smrti otrok umrlih med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. S to tragično življenjsko preizkušnjo sta se soočili tudi Nataša Smolič in Petra Páver ?rek, ustanoviteljica društva Solzíce. Ob izteku meseca ozaveščanja o izgubi otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, smo ju povabili v oddajo Med štirimi stenami.
V tokratni oddaji bomo predstavili program celostne rehabilitacije bolnikov s krvnimi raki. Gre za prvi pilotni program pri nas Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo v partnerstvu z Združenjem hematologov Slovenije ter v sodelovanju z različnimi strokovnjaki s področja celostne rehabilitacije. Kako kar najbolje in najhitreje preprečiti neželene učinke težkega zdravljenja, kako povečati možnosti za ozdravitev, kako izboljšati kakovost življenja?
Po podatkih Svetovne zveze slepih je na svetu približno 253 milijonov slepih in slabovidnih, v Evropi pa jih je, po informacijah Evropske zveze slepih, približno 30 milijonov. V Sloveniji ima hude okvare vida do 10.000 ljudi, resnejše okvare pa celo med 30.000 in 40.000 ljudi, so ocenili v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki povezuje devet medobčinskih društev. Sedem društev praznuje letos 70 let delovanja, med njimi je tudi Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Celje. Kakšne programe izvajajo v društvu, da se slepi in slabovidni lahko čim bolj neodvisno in enakopravno vključujejo v družbo, kakšne težave imajo v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem in zaposlitvijo ter kakšni tehnični pripomočki so jim na voljo za premagovanje vsakdanjih ovir in kako je z dostopom do informacij za slepe in slabovidne, bosta v oddaji Med štirimi stenami razložila predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Celje Edvard Vodeb, ki je oslepel pred 50. leti in doktorica znanosti s področja uporabnega jezikoslovja Mateja Forte, ki slabovidna. Oddajo vodi Petra Medved.
Beno Arnejčič je zagovornik gibanja v vseh razsežnostih telesa, odnosov in psihe. Ker je tek poleg hoje najbolj naravna oblika gibanja, se je v psihološke razsežnosti teka poglobil osebno in strokovno kot doktor znanosti s področja psihologije. Ker je terapevt medicinske hipnoze, ga tek zanima tudi kot hipnotična izkušnja.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Kakšno je življenje v tišini, si slišeči ne predstavljamo. Ljudje z okvaro sluha si želijo boljšega vključevanja v družbo, predvsem pa razumevanja njihove invalidnosti. Med nami živi približno tisoč gluhih, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik. "Z znakovnim jezikom smo vsi vključeni" pa je tudi geslo Mednarodnega tedna gluhih. S kakšnimi težavami se srečujejo gluhi v vsakdanjem življenju, kako je z izobraževanjem, kakšen je svet gluhih in kakšen je za njih svet slišečih ter kako je z njihovim vključevanjem v družbo, bosta razložila gosta tokratne oddaje Med štirimi stenami, ki imata okvaro sluha. V studio ju je povabila Petra Medved.
Ne le v poletnih mesecih, skozi vse leto poročamo o nesrečah, ki doletijo posameznike na cestah, gorah, pri delu in drugod. Med vsemi nesrečami se jih največ zgodi prav v prometu, žal tudi s smrtnim izidom. Statistika sicer beleži zmanjšanje števila nesreč, saj so avtomobili vse bolj varni in tudi cestna infrastruktura se posodablja, žal pa ne beleži zgodb ljudi, ki so se hudo poškodovali in si v dolgem rehabilitacijskem procesu prizadevajo vrniti na običajne življenjske poti. Mnogim to uspe, med njimi pa je posebej zanimiva in navdihujoča zgodba Maje Činku.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
V slovenskih zaporih je trenutno nekaj več kot tisoč oseb. "Obravnava zaprtih oseb mora biti organizirana tako, da zaprte osebe usposablja za življenje na prostosti in jih odvrača od ponavljanja kaznivih dejanj, da bodo po prestani kazni lahko živeli v skladu z veljavnimi pravnimi in moralnimi normami," piše na spletni strani Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij. A podatki kažejo, da je povratnikov v slovenskih zaporih trenutno kar 48 %. Nekaterim od njih zapor dejansko predstavlja bolj stabilno okolje, kot življenje na prostosti, saj imajo v zaporu zagotovljeno streho nad glavo in hrano, kar na prostosti ni nujno. Pa imajo zaporniki na voljo dovolj spodbudno okolje in primerne podporne službe, da lahko že med prestajanjem kazni z novimi znanji, delom in načrtovanjem prihodnosti preprečijo začarani krog zapor-prostost-zapor? O tem v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po 10. uri na Prvem.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Skoraj 20 odstotkov prebivalcev Slovenije vsaj v enem obdobju življenja potrebuje tako imenovano lahko branje, poudarjajo na zavodu Risa - Centru za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje. Lahko branje pospešuje razvoj pismenosti. Gre za prilagoditve ali celo posebno vrsto gradiva, da bi bralec lahko razumel njegovo vsebino. Še posebno pa je pomembno, da imajo dostop do takega gradiva osebe s posebnimi potrebami, ljudje z omejenim znanjem jezika in ljudje, ki slabše berejo. Tako se uresničuje pravica dostopa do informacij za tiste, ki imajo težave pri branju oziroma razumevanju navadnih besedil. Kaj je lahko branje, kako nastajajo besedila in knjige v lahkem branju, kakšne prilagoditve so potrebne in kako pomembno je lahko branje za ljudi z motnjo v duševnem razvoju - o tem smo se pogovarjali v aprilski oddaji Med štirimi stenami. Oddajo je pripravila Petra Medved, danes pa jo boste danes slišali ponovno.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Miastenija gravis je redka, kronična in neozdravljiva avtoimunska bolezen, ki prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Zanjo je značilna spreminjajoča se in različna stopnja šibkosti in utrudljivosti skeletnih mišic telesa. Prizadene lahko katero koli hotno mišico, najpogosteje pa so prizadete tiste, ki nadzirajo gibanje zrkel in vek, mimiko in požiranje. Huda oblika bolezni lahko prizadene tudi dihalne mišice. Zdravila ni, lajšajo se le simptomi. Kako bolezen vpliva na delo obolelih, njihovo družabno življenje in rekreacijo, bomo govorili v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
V juliju in avgustu smo za vas pripravili ponovitev najbolj odmevnih oddaj Med štirimi stenami. Tokrat boste lahko slišali oddajo, ki smo jo pripravili ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu, 2. aprilu. Avtizem se v medicinskem smislu obravnava kot kompleksna razvojna nevrološka motnja, pri kateri se možgani razvijajo in delujejo na drugačen način. Kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju, kako je s šolanjem in zaposlitvijo? Kako na avtizem vplivajo pridružene težave v duševnem zdravju in kakšna pridobitev je prvi Center za mladostnike in odrasle z avtizmom v Domžalah - o tem v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.
Neveljaven email naslov