Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zgodnja obravnava otrok z Downovim sindromom

14.12.2015

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami bomo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju, kakšno je življenje s takim otrokom ter kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava daje oporo vsej družini, ko je najbolj v stiski – to je takrat, ko je družina seznanjena z diagnozo o Downovem sindromu, pripoveduje predsednica Društva Downov sindrom Slovenija profesorica doktorica Alenka Šelih:

Zgodnja obravnava je poseben program, namenjen otroku s posebnimi potrebami in njegovi družini. Začel naj bi se uresničevati takoj, ko je ta potreba ugotovljena. Pri otrocih z Downovim sindromom je to najpozneje ob porodu, zato je zanje in za njihove družine posebej pomembno, da se ta program začne čim prej po rojstvu. To je multidisciplinarna, celovita obravnava, kjer ne gre le za morebitno medicinsko pomoč, čeprav seveda gre tudi za to, ampak so potrebni tudi drugi strokovnjaki, drugi strokovni profili, predvsem pa je pomembno, da dobi podporo družina v celoti in ne samo otrok.

Zgodnja obravnava se razlikuje glede na to, kaj otrok s posebnimi potrebami in njegova družina potrebujeta, razlaga Alenka Šelih:

Otrok z Downovim sindromom potrebuje spodbudo na različnih področjih. Potrebuje zdravstveno oskrbo ter spodbude na področjih grobe motorike (gibanja rok in nog) in fine motorike. Potrebuje kognitivne spodbude in spodbude za razvoj govora. Njegovi starši potrebujejo marsikdaj podporo in nasvet, kako ravnati s takim otrokom, da čeprav imajo otroka s posebnimi potrebami lahko živijo normalno življenje. Biti morajo večkrat razbremenjeni, večkrat potrebujejo nasvet in podporo. Oboje skupaj pa predstavlja zgodnjo obravnavo.

Da ima otrok Downov sindrom, večina staršev izve kmalu po rojstvu. Ker so takoj soočeni s tem, da imajo drugačnega otroka, potrebujejo podporo in pomoč čim prej po porodu. Aleksandra Majič Skrbinšek je mama deklice z Downovim sindromom.

Pri meni je bilo tako, da nisem pričakovala otroka z Downovim sindromom, zato je bil prvi občutek šok, potem pa se sprašuješ različne stvari. Sprašuješ se, ali si mogoče kaj narobe naredil. Ko ugotoviš, da ne, potem žaluješ. Nekaj časa traja žalovanje za otrokom, ki si ga pričakoval in ga nisi dobil.

Aleksandra Majič Skrbinšek govori tudi o tem, kdaj starši potrebujejo največ podpore:

Starši največ pomoči in podpore potrebujemo takoj na začetku, že v porodnišnici. V tistih prvih urah nimamo nikogar, nam po navadi ponudijo pomirjevala. Razložijo nam zdravstvene težave, ki jih takrat otrok ima, ne vemo pa nič, kaj to pomeni za naše življenje. Te podpore res ni.

O tem, kaj starši pogrešajo, Aleksandra Majič Skrbinšek razlaga:

Eno je, da sploh prideš do strokovnjakov, ki bi ti pomagali pri tem, da ustrezno podpreš razvoj otroka. Potem ko ti to uspe, je treba te strokovnjake povezati. Nekateri delajo v razvojnih ambulantah v okviru zdravstvenih ustanov, drugi so v vrtcih. V okviru nevladnega sektorja se izvajajo različne obravnave, ki skušajo zapolnit tisto, kar manjka v okviru sistema. Tisto, kar manjka meni kot staršu, je koordinacija vsega tega. To vlogo prevzamemo starši, poskušamo povezovati različne strokovnjake, vendar starši za to vlogo nikakor nismo primerni. Imamo premalo znanja in preveč čustev, rezultat tega pa je potem frustracija na vseh straneh. Starši ne vemo, na koga naj se obrnemo en strokovnjak predlaga, naj delamo to, drugi reče, ne, to ni prav, raje takole delajte z otrokom, mi pa ne vemo, komu zaupati.

Vedno je treba iskati novo znanje, razlaga doktorica Branka D. Jurišič in dodaja, da je treba z otrokom živeti, se igrati in ga spodbujati.

Sodobna zgodnja obravnava je usmerjena v družino, ne zgolj v otroka. Če namreč podpremo družino, če družino okrepimo, potem bo zmožna podpreti svojega otroka.

Starši želijo, da ima tak otrok čim več obravnav pri različnih terapevtih. Prepričani so namreč, da bo tako za otroka najbolje. Doktorica Branka D. Jurišič pa na to odgovarja takole:

Zelo pogosto v našem sistemu zdravstva pediater napiše napotnico za obravnavo pri logopedu, pri fizioterapevtu, pri specialnem pedagogu – odvisno od tima, katere strokovnjake ima. Prevečkrat se zgodi, da starši vozijo te otroke na različne obravnave v zdravstveni dom, potem pa še popoldne na različne druge obravnave, ki so na voljo drugje, bodisi na terapevtsko jahanje bodisi na plavanje, konec koncev tudi na zgodnjo obravnavo v okviru Društva Downov sindrom Slovenija. Prepričani so, da če bodo sešteli ure vseh teh obravnav, bo potem učinek večji. Raziskave pa kažejo, da je učinek manjši, ker je otrok naveličan, ker so te obravnave izolirane in ker moramo pravzaprav s svojimi dejavnostmi vedeti, na kaj želimo vplivati. Učinek zgodnje obravnave se ne meri s sposobnostjo otroka, kako mu je zrastel inteligenčni količnik, ampak s kakovostjo življenja družine.

Ana Perdih je mama deklice z Downovim sindromom. Pravi, da na terapije ni hodila le njuna hčerka, temveč tudi onadva z možem. O življenju s takšnim otrokom pripoveduje:

Življenje je ravno tako kot življenje z drugimi otroki. Ker se imamo radi, jo imamo radi. Življenje družine teče drugače, ker imamo več obravnav, več terapij – tako so urniki bolj zasedeni, ampak kar zadeva razpoloženje v družini, se mi pa zdi, da ni velike razlike.

In kaj je bilo za Ano Perdih najtežje?

Naučiti se, da ne razmišljaš za 20 let vnaprej, da živiš za danes. Da ugotoviš, kaj lahko otroku zdaj daš, pri čem mu zdaj pomagaš, in da pomagaš samemu sebi razbijati strahove pred tem, kaj te čaka v prihodnosti, saj ne veš, kaj te čaka. In se naučiti, da pravzaprav ne veš, kaj te čaka tudi pri otroku, ki nima neke motnje ali pa posebnosti in da pravzaprav živimo za danes. Katji se trudimo dajati tisto, kar ona danes potrebuje pri svojem razvoju.

Ivana Šoster, predsednica komisije za zgodnjo obravnavo pri Zvezi sožitje, razlaga, da nekateri starši teže pridejo do zgodnje obravnave.

Za zgodnjo obravnavo veliko staršev sploh ne ve. Če je starš izobražen, če ima srečo, da sreča prave ljudi na pravem mestu, potem izve za zgodnjo obravnavo. Če pa so starši z obrobja redkeje izvejo za zgodnjo obravnavo, poleg tega pa tudi, če izvejo, težje pridejo do teh centrov, ker je to povezano s prevozom in s časom, če so v službi ali če delajo na kmetiji – ti otroci so velikokrat na stranskem tiru. Pri Sožitju se enkrat na leto za teden dni dobimo z mladimi starši z družinami. Zgodi se tudi, da katera družina reče, da prvič sliši za zgodnjo obravnavo, čeprav se to dogaja vedno redkeje. Vendar potreba po celoviti zgodnji obravnavi je – celovita zgodnja obravnava, plansko načrtovana za individualnega otroka s kakršno koli prirojeno motnjo. To je zelo dobra naložba tudi za državo. Če bo človek maksimalno razvil svoje sposobnosti, bo gotovo manjše breme v odrasli dobi za državo, kot pa, če ga bomo pustili, da se bo razvil, koliko bo okolje dopuščalo. Kot predsednica komisije pri Zvezi Sožitje želim doseči – poleg zgodnje obravnave -, da bi zakonsko prišla v sam zakonodajni proces, da bi končno enkrat zagledal luč sveta zakon, ki bi predvideval, kakšna naj bo zgodnja obravnava, kdo naj bi bil generalni koordinator te zgodnje obravnave, in da bi si končno podala roke vsa tri ministrstva: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Zgodnja obravnava pomaga otroku z Downovim sindromom razvijati njegove sposobnosti že od zgodnjega otroštva tako, da lažje premaguje razvojne zaostanke ter zmanjšuje razlike, ki ga ločijo od njegovih vrstnikov.

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Zgodnja obravnava otrok z Downovim sindromom

14.12.2015

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami bomo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju, kakšno je življenje s takim otrokom ter kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Zgodnja obravnava daje oporo vsej družini, ko je najbolj v stiski – to je takrat, ko je družina seznanjena z diagnozo o Downovem sindromu, pripoveduje predsednica Društva Downov sindrom Slovenija profesorica doktorica Alenka Šelih:

Zgodnja obravnava je poseben program, namenjen otroku s posebnimi potrebami in njegovi družini. Začel naj bi se uresničevati takoj, ko je ta potreba ugotovljena. Pri otrocih z Downovim sindromom je to najpozneje ob porodu, zato je zanje in za njihove družine posebej pomembno, da se ta program začne čim prej po rojstvu. To je multidisciplinarna, celovita obravnava, kjer ne gre le za morebitno medicinsko pomoč, čeprav seveda gre tudi za to, ampak so potrebni tudi drugi strokovnjaki, drugi strokovni profili, predvsem pa je pomembno, da dobi podporo družina v celoti in ne samo otrok.

Zgodnja obravnava se razlikuje glede na to, kaj otrok s posebnimi potrebami in njegova družina potrebujeta, razlaga Alenka Šelih:

Otrok z Downovim sindromom potrebuje spodbudo na različnih področjih. Potrebuje zdravstveno oskrbo ter spodbude na področjih grobe motorike (gibanja rok in nog) in fine motorike. Potrebuje kognitivne spodbude in spodbude za razvoj govora. Njegovi starši potrebujejo marsikdaj podporo in nasvet, kako ravnati s takim otrokom, da čeprav imajo otroka s posebnimi potrebami lahko živijo normalno življenje. Biti morajo večkrat razbremenjeni, večkrat potrebujejo nasvet in podporo. Oboje skupaj pa predstavlja zgodnjo obravnavo.

Da ima otrok Downov sindrom, večina staršev izve kmalu po rojstvu. Ker so takoj soočeni s tem, da imajo drugačnega otroka, potrebujejo podporo in pomoč čim prej po porodu. Aleksandra Majič Skrbinšek je mama deklice z Downovim sindromom.

Pri meni je bilo tako, da nisem pričakovala otroka z Downovim sindromom, zato je bil prvi občutek šok, potem pa se sprašuješ različne stvari. Sprašuješ se, ali si mogoče kaj narobe naredil. Ko ugotoviš, da ne, potem žaluješ. Nekaj časa traja žalovanje za otrokom, ki si ga pričakoval in ga nisi dobil.

Aleksandra Majič Skrbinšek govori tudi o tem, kdaj starši potrebujejo največ podpore:

Starši največ pomoči in podpore potrebujemo takoj na začetku, že v porodnišnici. V tistih prvih urah nimamo nikogar, nam po navadi ponudijo pomirjevala. Razložijo nam zdravstvene težave, ki jih takrat otrok ima, ne vemo pa nič, kaj to pomeni za naše življenje. Te podpore res ni.

O tem, kaj starši pogrešajo, Aleksandra Majič Skrbinšek razlaga:

Eno je, da sploh prideš do strokovnjakov, ki bi ti pomagali pri tem, da ustrezno podpreš razvoj otroka. Potem ko ti to uspe, je treba te strokovnjake povezati. Nekateri delajo v razvojnih ambulantah v okviru zdravstvenih ustanov, drugi so v vrtcih. V okviru nevladnega sektorja se izvajajo različne obravnave, ki skušajo zapolnit tisto, kar manjka v okviru sistema. Tisto, kar manjka meni kot staršu, je koordinacija vsega tega. To vlogo prevzamemo starši, poskušamo povezovati različne strokovnjake, vendar starši za to vlogo nikakor nismo primerni. Imamo premalo znanja in preveč čustev, rezultat tega pa je potem frustracija na vseh straneh. Starši ne vemo, na koga naj se obrnemo en strokovnjak predlaga, naj delamo to, drugi reče, ne, to ni prav, raje takole delajte z otrokom, mi pa ne vemo, komu zaupati.

Vedno je treba iskati novo znanje, razlaga doktorica Branka D. Jurišič in dodaja, da je treba z otrokom živeti, se igrati in ga spodbujati.

Sodobna zgodnja obravnava je usmerjena v družino, ne zgolj v otroka. Če namreč podpremo družino, če družino okrepimo, potem bo zmožna podpreti svojega otroka.

Starši želijo, da ima tak otrok čim več obravnav pri različnih terapevtih. Prepričani so namreč, da bo tako za otroka najbolje. Doktorica Branka D. Jurišič pa na to odgovarja takole:

Zelo pogosto v našem sistemu zdravstva pediater napiše napotnico za obravnavo pri logopedu, pri fizioterapevtu, pri specialnem pedagogu – odvisno od tima, katere strokovnjake ima. Prevečkrat se zgodi, da starši vozijo te otroke na različne obravnave v zdravstveni dom, potem pa še popoldne na različne druge obravnave, ki so na voljo drugje, bodisi na terapevtsko jahanje bodisi na plavanje, konec koncev tudi na zgodnjo obravnavo v okviru Društva Downov sindrom Slovenija. Prepričani so, da če bodo sešteli ure vseh teh obravnav, bo potem učinek večji. Raziskave pa kažejo, da je učinek manjši, ker je otrok naveličan, ker so te obravnave izolirane in ker moramo pravzaprav s svojimi dejavnostmi vedeti, na kaj želimo vplivati. Učinek zgodnje obravnave se ne meri s sposobnostjo otroka, kako mu je zrastel inteligenčni količnik, ampak s kakovostjo življenja družine.

Ana Perdih je mama deklice z Downovim sindromom. Pravi, da na terapije ni hodila le njuna hčerka, temveč tudi onadva z možem. O življenju s takšnim otrokom pripoveduje:

Življenje je ravno tako kot življenje z drugimi otroki. Ker se imamo radi, jo imamo radi. Življenje družine teče drugače, ker imamo več obravnav, več terapij – tako so urniki bolj zasedeni, ampak kar zadeva razpoloženje v družini, se mi pa zdi, da ni velike razlike.

In kaj je bilo za Ano Perdih najtežje?

Naučiti se, da ne razmišljaš za 20 let vnaprej, da živiš za danes. Da ugotoviš, kaj lahko otroku zdaj daš, pri čem mu zdaj pomagaš, in da pomagaš samemu sebi razbijati strahove pred tem, kaj te čaka v prihodnosti, saj ne veš, kaj te čaka. In se naučiti, da pravzaprav ne veš, kaj te čaka tudi pri otroku, ki nima neke motnje ali pa posebnosti in da pravzaprav živimo za danes. Katji se trudimo dajati tisto, kar ona danes potrebuje pri svojem razvoju.

Ivana Šoster, predsednica komisije za zgodnjo obravnavo pri Zvezi sožitje, razlaga, da nekateri starši teže pridejo do zgodnje obravnave.

Za zgodnjo obravnavo veliko staršev sploh ne ve. Če je starš izobražen, če ima srečo, da sreča prave ljudi na pravem mestu, potem izve za zgodnjo obravnavo. Če pa so starši z obrobja redkeje izvejo za zgodnjo obravnavo, poleg tega pa tudi, če izvejo, težje pridejo do teh centrov, ker je to povezano s prevozom in s časom, če so v službi ali če delajo na kmetiji – ti otroci so velikokrat na stranskem tiru. Pri Sožitju se enkrat na leto za teden dni dobimo z mladimi starši z družinami. Zgodi se tudi, da katera družina reče, da prvič sliši za zgodnjo obravnavo, čeprav se to dogaja vedno redkeje. Vendar potreba po celoviti zgodnji obravnavi je – celovita zgodnja obravnava, plansko načrtovana za individualnega otroka s kakršno koli prirojeno motnjo. To je zelo dobra naložba tudi za državo. Če bo človek maksimalno razvil svoje sposobnosti, bo gotovo manjše breme v odrasli dobi za državo, kot pa, če ga bomo pustili, da se bo razvil, koliko bo okolje dopuščalo. Kot predsednica komisije pri Zvezi Sožitje želim doseči – poleg zgodnje obravnave -, da bi zakonsko prišla v sam zakonodajni proces, da bi končno enkrat zagledal luč sveta zakon, ki bi predvideval, kakšna naj bo zgodnja obravnava, kdo naj bi bil generalni koordinator te zgodnje obravnave, in da bi si končno podala roke vsa tri ministrstva: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Zgodnja obravnava pomaga otroku z Downovim sindromom razvijati njegove sposobnosti že od zgodnjega otroštva tako, da lažje premaguje razvojne zaostanke ter zmanjšuje razlike, ki ga ločijo od njegovih vrstnikov.

 


18.07.2016

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


11.07.2016

Življenje z otrokom s cerebralno paralizo

Kako je, ko se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami? Kako se spopadajo z občutki žalosti, obupa, krivde in strahu, ko je otrok drugačen? In kako zberejo energijo in odločnost, da stopijo na novo, še neznano pot, polno odrekanja in upanja? Kakšno je življenje z otrokom s cerebralno paralizo, kako to vpliva na družinsko življenje in na partnerski odnos – o tem v oddaji Med štirimi stenami z gostjo Nado Polajžer, ki se je spoprijela s težavnim življenjskim položajem, v njem našla smisel in – to kar je najpomembnejše – ohranila je optimizem.


04.07.2016

Izzivi in priložnosti gluhih

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.


27.06.2016

Pljučna hipertenzija

Pljučna hipertenzija je redka bolezen, za katero oboleva 25 milijonov ljudi na svetu. Prav zaradi njene redkosti in tudi zaradi nespecifičnih simptomov jo je težje diagnosticirati. Nekaj manj kot 100 bolnikov s pljučno hipertenzijo se združuje v Društvu za pljučno hipertenzijo Slovenije. Tam si izmenjujejo izkušnje, skrbijo pa tudi za to, da bi ta bolezen postala bolj prepoznavna tako za stroko kot tudi za laike. Da bi o bolezni in težavah, s katerimi se v vsakdanjem življenju soočajo bolniki s pljučno hipertenzijo, ki so v glavnem mladi, izvedeli več, smo o tem spregovorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Cirila Štuber.


20.06.2016

Stiske staršev otrok z rakom

Diagnoza rak človeka pretrese, še toliko bolj, če zboli otrok. Lani je pri nas za to boleznijo zbolelo 74 otrok. Starši, ki so se sami znašli v stiski, najbolje vedo, kako se počuti človek v tej boleči situaciji. Društvo Jonatan Prijatelj, kjer so združeni starši mladostnikov z različnimi oblikami raka, je nastalo prav zato, da bi staršem, katerih otroci so zboleli za rakom nudilo pomoč, spodbudo, razumevanje in upanje. S kakšnimi stiskami se spopadajo starši otrok z rakom, bo iz svojih izkušenj v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala gostja predsednica tega društva Tatjana Kruder. V oddaji bomo slišali tudi zgodbo mame Jasne Korbar in pogovor s prof. dr. Janezom Jazbecem, predstojnikom kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo, o tem, kateri so najpogostejši raki pri otrocih in kako je z zdravljenjem. Oddajo pripravlja Petra Medved.


13.06.2016

Mali ljudje

Majhnost oziroma pritlikavost se lahko razvije zaradi več kot 200 različnih vzrokov, med katerimi so genski dejavniki, motnje v embrionalnem razvoju, tumorji v centralnem živčnem sistemu, poškodbe glave med porodom, avtoimunske bolezni. Najpogostejša bolezen, posledica katere je nižja rast, je ahondroplazija. Ima jo ena od med 26 in 40 tisoč osebami, kaže pa se v krajših in bolj čvrstih udih ter nekoliko izbočenem čelu, pri čemer sta trup in glava normalno velika. Kljub napredku v znanosti več kot 50 odstotkov primerov manjše rasti še vedno ostaja nepojasnjenih. Majhnost, ne glede na to, kakšen je vzrok zanjo, zahteva nekoliko drugačen življenjski slog. Mali ljudje pa se morajo poleg tega velikokrat soočiti tudi s predsodki drugih, kar se med drugim odraža v težjem iskanju službe. Več o življenju malih ljudi nam bo v oddaji Med štirimi stenami povedala 46-letna Nataša Osredkar. Ne preslišite nas v ponedeljek po 10. uri na Prvem.


06.06.2016

Slepota

Prvi teden v mesecu juniju Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije obeležuje teden slepih. Zato bomo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami gostili 20-letno dijakinjo Anjo Pustak Lajovic, ki obiskuje program prilagojenega poklicno – tehniškega izobraževanja z enakovrednim standardom za poklic ekonomski tehnik na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, in ravnateljico tega zavoda Katjušo Koprivnikar. O življenju mladega človeka s slepoto, prilagojenosti okolja za potrebe slepih, ozaveščenosti videčih, znanju in spretnostih, ki jih slepi pridobijo v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, se bo ob 10.15 v studiu Prvega programa pogovarjala Jana Bajželj.


30.05.2016

Glasbeno ustvarjenje otrok z avtizmom

Avtizem se pri vsakem posamezniku kaže drugače, vendar pa imajo vsi ljudje z avtizmom težave na področju socialne komunikacije in interakcije ter fleksibilnosti mišljenja. Eden izmed načinov, kako se približati otroku z avtizmom, je tudi glasba. Glasbeni mentorji, ki delajo z otroki z avtizmom, opažajo, da ob pomoči glasbenih dejavnosti ti otroci izboljšajo komunikacijo, razumevanje, poveča se njihova zbranost, manj je neprimernega vedenja, sposobni so se prilagoditi različnim situacijam in si tudi pridobiti sposobnost nastopanja. Učiteljica po Willemsovi metodi in ustanoviteljica glasbenega centra DO RE MI Nuša Piber se ob delu s svojimi učenci z avtizmom vedno sprašuje, do kod se lahko razvijejo. »Mogoče do tam, do koder si kot mentorji dovolimo verjeti, zaupati, tvegati in jih voditi!« razmišlja. Glasbeni dosežki navdajajo otroka z avtizmom s ponosom, poveča se mu samozavest, obiskovanje glasbene šole pa zanj pomeni okolje, v katerem se srečuje z drugimi otroki. Glasbeno ustvarjanje otrok z avtizmom bo tema tokratne oddaje Med štirimi stenami. Poleg Nuše Piber bosta svoje razmišljanje v oddaji delila z nami tudi Katjuša in Aleš Arko, mama in oče 14-letnega Jerneja z motnjo avtističnega spektra, ki je član skupine Čudoviti um. Skupina se s predstavo Fantom iz opere v klavirski izvedbi predstavlja po Sloveniji.


23.05.2016

Atlasov sindrom

Ste človek, ki sebe vedno postavi na zadnje mesto? Ste vedno pripravljeni pomagati drugim? Marsikdo ne zna reči ne, ne zna postaviti meje, počuti se tudi odgovoren za čustva drugih. Preobremenjenost, tesnoba, depresija, druge bolezni so lahko posledica tako imenovanega Atlasovega sindroma – gre za vedenje ljudi, ki na svojih ramenih nosijo bremena sveta. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, z nami bo psihologinja in terapevtka Katja Z. Istenič.


16.05.2016

Najpomembnejša je kakovost življenja

Multipla skleroza je avtoimunska bolezen osrednjega  živčnega sistema, pri kateri je  poškodovana zaščitna mielinska ovojnica živčne celice. Zaradi te poškodbe nastajajo okvare, najpogosteje vida in sluha, ravnotežja, spodnjih in zgornjih okončin, prisotna pa je tudi utrujenost ter težave s kognitivnim mišljenjem in inkontinenco. Bolezen ima več žensk kot moških. Po podatkih  Združenja multiple skleroze Slovenije pri nas živi več kot 3.500 oseb s to boleznijo. Vzrok ni znan, tudi zdravila ne poznamo. Kako upočasniti razvoj oviranosti, premagovati strah pred invalidnostjo in pred popolno odvisnostjo od drugih, kako biti dejaven v delovnem okolju, dokler bolezen to dopušča, in kako premagovati vsakdanje stiske ter si organizirati kakovostno življenje, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gosta oddaje bosta bolnika z multiplo sklerozo Natalija, študentka Univerze v Ljubljani, in predsednik grosupeljske podružnice Združenja multiple skleroze Slovenije Uroš Gros. Oddajo pripravlja Petra Medved.


09.05.2016

Zakaj me kritizirajo?

»Kritik nisem znala sprejeti, pogosto so me prizadele. Ne zato, ker se z njimi ne bi strinjala. Temveč zato, ker so izražale natanko tisto, kar sem o sebi mislila sama,« opisuje svoj odnos do kritike Danaja Lorenčič, ki v knjigi Ana v meni razkriva svoje življenje z anoreksijo. Kakšen je njen odnos do kritike danes, ko je anoreksija že njena preteklost? Kaj sprejemamo kot kritiko in česa ne, je odvisno od osebnosti, čustvene ranljivosti in samo vrednotenja. Pomembno je tudi, kakšen odnos imata osebi – tista, ki kritiko sporoča in tista, ki ji je kritika namenjena - in kakšen je namen sporočanja kritike. Kaj je konstruktivno in kaj rušilno, ko govorimo o kritiki, pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny.


02.05.2016

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


25.04.2016

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


18.04.2016

Sporazumevanje z bolnikom z demenco

Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Po podatkih ADI- Alzhheimer Disease International je na svetu je več kot 47 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi 9,9 milijona, v Sloveniji pa približno 32 tisoč. Bolezen posameznika prizadene na vseh področjih življenja. Težave se kažejo v nezmožnosti obvladovanja vsakdanjih dejavnosti, v medsebojnih odnosih v družini in s prijatelji, bolezen povzroča tudi hude vedenjske in osebnostne  spremembe. V oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o tem, kako se sporazumevamo z bolnikom z demenco, kako se odzvati na pogovor ne da bi izzvali čustveno reakcijo bolnika, zakaj in kako nastanejo težave pri sporazumevanju, kateri so pripomočki za ohranjanje in spodbujanje komunikacije, kako lahko prilagojeno bivanjsko okolje lajša komunikacijo in kako se pogovarjati, ko verbalna komunikacija zaradi bolezni ni več mogoča. Gostji oddaje bosta asistentka doktorica Veronika Kragelj, diplomirana psihologinja, specializantka klinične psihologije in Zdenka Ferengja, žena moža z demenco. Oddajo pripravlja Petra Medved.


11.04.2016

Trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu

Nesporazumi, spori in konflikti so tudi v delovnem okolju sestavni del odnosov med zaposlenimi. Vendar je pri tem  pomembno, na kakšen način jih v organizaciji rešujejo.  Kadar gre za sistematični pritisk, in ne za enkratno ravnanje,  lahko govorimo o trpinčenju in nadlegovanju. Žrtve se v svoji koži počutijo nemočne, lahko celo zbolijo. Po drugi strani pa se kdo rad izogne naloženemu delu pod pretvezo, da njegov nadrejeni izvaja trpinčenje. O dilemah trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu, pomoči žrtvam in sodni praski bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami.  Sogovorniki bodo konflikt in mobing svetovalka Pavla Mlinarič, psiholog Boštjan Bajec, odvetnica Tina Šnajder Paunović in Daša Šarkanj, predsednica Zavoda za izobraževanje STOP-MOB, ki pomaga žrtvam mobinga.


04.04.2016

Življenje z otroško paralizo

Otroška paraliza ali poliomielitis je nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo poliovirusi. Z virusom otroške paralize se lahko okužijo necepljeni  otroci in odrasli. Bolezen je ne glede na starost lahko zelo huda in povzroči trajno ohromitev okončin ali zaradi odpovedi dihalnih mišic celo smrt. Poliomielitis se je v endemičnih in epidemičnih razsežnostih v Sloveniji pojavljal vse do leta 1962. V letih 1948 do 1962 je bilo v Evropi nekaj večjih epidemij. Pri nas je v tem času zbolelo več kot tisoč ljudi, zaradi otroške paralize je umrlo 96 bolnikov, veliko več jih je postalo invalidov. Po uvedbi cepljenja leta 1957 se je pojavnost obolenja občutno zmanjšala. Obvezno cepljenje otrok v prvem letu starosti s tremi odmerki cepiva je bilo uvedeno leta 1964. Zadnja epidemija v Sloveniji je bila leta 1978 in od takrat nismo imeli nobenega primera otroške paralize več. Posledice bolezni pa še vedno čutijo ljudje, ki so jo preboleli. O tem, kako je bolezen spremenila njihovo življenje, kakšne posledice je pustila obolelim osebam, kako družba sprejema take osebe in kakšne posebne potrebe imajo ti ljudje, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostoma Olgo Štremfelj in Antonom Gladom iz društva Paras – društva paralitikov Slovenije, ki sta to bolezen prebolela. Oddajo pripravlja Petra Medved.


28.03.2016

Študentska hiša SRCE

V Sloveniji je leta 2014 pod pragom tveganja revščine živelo približno 290 tisoč ljudi, kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Med njimi je bilo največ upokojencev (26 %) in brezposelnih (24 %), najmanj (13 %) pa drugih neaktivnih oseb, med katere uvrščamo gospodinje, osebe, nezmožne za delo, in študente. Ti imajo po ocenah študentske organizacije Slovenije od 400 do 600 evrov stroškov na mesec. Pri plačilu prevoza, prehrane, nastanitve in študijskega gradiva jim velikokrat priskočijo na pomoč starši, z različnimi štipendijami pa tudi država. Težava pa se začne, ko take pomoči ni. Reden študij ob delu, s katerim bi študent zaslužil za pokritje svojih življenjskih stroškov, še posebno če ne biva doma, je namreč skoraj nemogoč. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani se je zato odločila za odprtje Študentske hiše SRCE, v kateri je danes socialno ogroženim študentom na voljo 11 postelj. Več o njenem delovanju ter drugih oblikah brezplačne pomoči ljubljanskim študentom pa v današnji oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.


21.03.2016

O možnostih izobraževanja in poklicnega usposabljanja mladih z Downovim sindromom.

Ob svetovnem dnevu Downovega sindroma se bomo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjali o možnostih izobraževanja in poklicnega usposabljanja mladih z Downovim sindromom. Ali lahko starši otrok z Downovim sindromom uveljavljajo pravico do izbire šole? Katere so ovire na poti do uresničevanja inkluzivnega izobraževanja, kakšne so možnosti, da mladi z Downovim sindromom pridobijo poklic, zaposlitev, ki bi jim omogočila osebnostno rast in priložnost, da izrazijo svoje sposobnosti? So rešitev inkluzivne zaposlitve na rednem trgu dela z možnostjo podpore in prilagoditve delovnega mesta? S kakšnimi težavami se srečujejo starši na poti do osamosvojitve svojega otroka z Downovim sindromom in kako pomembna je razvojna podpora? Odgovore na ta vprašanja bomo iskali z gostjami v studiu. Oddajo je pripravila Petra Medved.


14.03.2016

Podari delovno izkušnjo

Pobuda Zveze prijateljev mladine Koroške, ki se imenuje Podari delovno izkušnjo, je velik korak k pridobivanju delovnih izkušenj oseb s posebnimi potrebami. V projektu se bodo povezali mladi s posebnimi potrebami od 16. leta starosti in brezposelne odrasle osebe s posebnimi potrebami z delodajalci, ki jih bodo za en dan pripravljeni vključiti v svoje delovno okolje in jim podariti delovno izkušnjo. Na ta način bodo osebe s posebnimi potrebami dobile sporočilo, da se lahko enakovredno vključijo na trg dela. Dolgoročno pa bo ta projekt rušil tabuje o tem, da so osebe s posebnimi potrebami nezaposljive, kar bo odprlo možnosti za nova delovna mesta tudi za težje zaposljive.


07.03.2016

Gluhoslepota

Si predstavljate življenje v večni temi in tišini? Tak je vsakdan gluhoslepih. Gre za zelo heterogeno skupino ljudi z različnimi okvarami sluha in vida, ki pa jih nikakor ne gre enačiti z eno ali drugo skupino senzornih invalidov, torej s slepimi ali gluhimi. Imajo drugačne potrebe, srečujejo se z dodatnimi ovirami. Kako je živeti z gluhoslepoto in kako je živeti z gluhoslepo osebo – o tem smo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gostji oddaje sta bili dr. Simona Gerenčer Pegan, sekretarka Društva gluhoslepih Slovenije Dlan, in Lidija Zupanič, mama najstnika z gluhoslepoto. Oddajo je pripravila Andreja Čokl.


Stran 21 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov