Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Edini telefon za otroke in mladostnike v Sloveniji je TOM telefon, ki v okviru Zveze prijateljev mladine Sloveniji deluje že 25 let, danes pa ima enotno evropsko številko 116111. Projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije je v začetku deloval le med tednom, že kar nekaj let pa prav vsak dan med 12. in 20. uro, vanj pa je vključenih 130 prostovoljcev svetovalcev v 8 regijskih centrih. Poslanstvo TOM telefona je nuditi oporo in pomoč otrokom in mladostnikom. Da sta potrebni, pa govorijo številke: leta 2014 je TOM telefon prejel 28.630 klicev, od kar deluje, pa že okoli 700 tisoč. Pri tretjini (okoli 6 tisoč na leto) so opravili svetovalni pogovor, teme, vprašanja otrok pa ostajajo vsa ta leta približno enaka, spreminja se le njihov kontekst. Medvrstniško nasilje se na primer seli tudi na splet, sicer pa mladi največ sprašujejo o ljubezni, odraščanju, odnosih z vrstniki. Večkrat se zgodi, da svetovalci otroku svetujejo, da se obrne po pomoč – da se zaupa staršem, svetovalni delavki na šoli, da gre na policijo ali kakšno drugo uradno inštitucijo, a vseeno ne gre za krizni telefon. Pred 25 leti so se namreč odločali prav o tem – krizni ali splošni telefon. In se odločili za splošnega – saj se je že takrat pokazalo, da si otroci želijo pogovor, želijo dobiti besedo. Pa ne le to. Zdenka Švaljek, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM pri ZPMS:
“Otroci imajo v obdobju odraščanja raznovrstna vprašanja in bi bilo škoda, da bi se omejili le na nasilje ali zlorabe. Morda s splošnimi pogovori o lažjih temah dobijo pozitivno izkušnjo klicanja na telefon in potem, ko je hudo, ko res gre za kakšno hudo nasilje ali zlorabo, lažje pokličejo.”
Največkrat so njihovi klici povezani z ljubeznijo, s spolnostjo, z domom in odnosi s starši ter sorojenci, pa z vrstniki in s šolo, sledijo telesne težave, psihološke težave, odvisnost in zlorabe, na dnu tematik so, na srečo, samomori in socialna stiska. A težav, s katerimi se mladi obračajo na TOM telefon, ne bi smeli rangirati, je prepričana Zdenka Švaljek:
“V obdobju odraščanja lahko nerešena, neuslišana, nesrečna ljubezen potegne za sabo kopico drugih težav, ki se lahko stopnjujejo do slabega učnega uspeha, težav s starši, mladi lahko zaidejo v slabo družbo, lahko iščejo neprimerne vzornike in podobno. Tako, da se nam zdi pomembno, da tudi te za nas odrasle ‘majhne težave’ rešijo dokaj hitro in uspešno.”
Zakaj je dobro, da otrok besedno izrazi svoja razmišljanja, občutenja, stisko, in da dobi občutek, da ga nekdo posluša? Prostovoljec Boštjan, ki kot svetovalec na TOM telefonu dela že 21 let:
“Fino je, da otroka poslušamo, da dobi občutek sprejetosti, da njegova težava ni nekaj, kar bi bilo nerešljivo, grozno, čudno, nenavadno. Sama beseda, sam pogovor pa pomaga otroku, pa tudi starejšim, pri tem, da uredijo svoje misli, da vidijo problem s kakšnega drugega vidika in da si v nadaljevanju strukturirajo rešitev.”
Poleg zaupnosti je ena od pomembnih značilnosti TOM telefona tudi anonimnost – tako klicatelja kot svetovalca. Slednji so sicer “prikrajšani” za to, da bi sledili otrokovemu reševanju težave in izvedeli, kako se je situacija razpletla, imata pa brezimnost in nevidnost prednosti pri otrocih, ki pokličejo na 116111. Velikokrat se je namreč lažje zaupati tujcu, nekomu, ki te ne pozna in te ne vidi. Takšna je tudi izkušnja Urške, prostovoljke na TOM telefonu, ki je pred leti tudi sama poklicala na TOM telefon, kjer so ji pomagali pri resni težavi – anoreksiji.
Zdaj je Urška tudi sama prostovoljka. Kot študentka ene izmed fakultet, kjer morajo študenti opraviti strokovno prakso na tem področju, je takoj pomislila na TOM telefon. Kdaj je težko, priznava, saj moraš hitro najti prave besede. To pa ni lahko, saj smo vsi samo ljudje. Pri svetovanju svojih osebnih podatkov ne izda, deli pa svoje izkušnje, kar je v pogovoru z mladimi še posebej dobrodošlo. Boštjan pravi, da se zgodi – z leti prostovoljnega dela sicer zmeraj manjkrat, da še doma razmišljaš, kaj bi še lahko v nekem pogovoru otroku rekel, kaj si pozabil omeniti ali kako bi lahko bolje kaj povedal na drugačen način. Prav s pogovorom namreč otroka prostovoljci svetovalci usmerijo k pravi ali boljši konkretni rešitvi. Pomen osebnega pogovora in s tem tudi TOM telefona je torej kljub dobi bolj neosebnih telekomunikacijskih sredstev še vedno nenadomestljiv.
868 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Edini telefon za otroke in mladostnike v Sloveniji je TOM telefon, ki v okviru Zveze prijateljev mladine Sloveniji deluje že 25 let, danes pa ima enotno evropsko številko 116111. Projekt Zveze prijateljev mladine Slovenije je v začetku deloval le med tednom, že kar nekaj let pa prav vsak dan med 12. in 20. uro, vanj pa je vključenih 130 prostovoljcev svetovalcev v 8 regijskih centrih. Poslanstvo TOM telefona je nuditi oporo in pomoč otrokom in mladostnikom. Da sta potrebni, pa govorijo številke: leta 2014 je TOM telefon prejel 28.630 klicev, od kar deluje, pa že okoli 700 tisoč. Pri tretjini (okoli 6 tisoč na leto) so opravili svetovalni pogovor, teme, vprašanja otrok pa ostajajo vsa ta leta približno enaka, spreminja se le njihov kontekst. Medvrstniško nasilje se na primer seli tudi na splet, sicer pa mladi največ sprašujejo o ljubezni, odraščanju, odnosih z vrstniki. Večkrat se zgodi, da svetovalci otroku svetujejo, da se obrne po pomoč – da se zaupa staršem, svetovalni delavki na šoli, da gre na policijo ali kakšno drugo uradno inštitucijo, a vseeno ne gre za krizni telefon. Pred 25 leti so se namreč odločali prav o tem – krizni ali splošni telefon. In se odločili za splošnega – saj se je že takrat pokazalo, da si otroci želijo pogovor, želijo dobiti besedo. Pa ne le to. Zdenka Švaljek, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM pri ZPMS:
“Otroci imajo v obdobju odraščanja raznovrstna vprašanja in bi bilo škoda, da bi se omejili le na nasilje ali zlorabe. Morda s splošnimi pogovori o lažjih temah dobijo pozitivno izkušnjo klicanja na telefon in potem, ko je hudo, ko res gre za kakšno hudo nasilje ali zlorabo, lažje pokličejo.”
Največkrat so njihovi klici povezani z ljubeznijo, s spolnostjo, z domom in odnosi s starši ter sorojenci, pa z vrstniki in s šolo, sledijo telesne težave, psihološke težave, odvisnost in zlorabe, na dnu tematik so, na srečo, samomori in socialna stiska. A težav, s katerimi se mladi obračajo na TOM telefon, ne bi smeli rangirati, je prepričana Zdenka Švaljek:
“V obdobju odraščanja lahko nerešena, neuslišana, nesrečna ljubezen potegne za sabo kopico drugih težav, ki se lahko stopnjujejo do slabega učnega uspeha, težav s starši, mladi lahko zaidejo v slabo družbo, lahko iščejo neprimerne vzornike in podobno. Tako, da se nam zdi pomembno, da tudi te za nas odrasle ‘majhne težave’ rešijo dokaj hitro in uspešno.”
Zakaj je dobro, da otrok besedno izrazi svoja razmišljanja, občutenja, stisko, in da dobi občutek, da ga nekdo posluša? Prostovoljec Boštjan, ki kot svetovalec na TOM telefonu dela že 21 let:
“Fino je, da otroka poslušamo, da dobi občutek sprejetosti, da njegova težava ni nekaj, kar bi bilo nerešljivo, grozno, čudno, nenavadno. Sama beseda, sam pogovor pa pomaga otroku, pa tudi starejšim, pri tem, da uredijo svoje misli, da vidijo problem s kakšnega drugega vidika in da si v nadaljevanju strukturirajo rešitev.”
Poleg zaupnosti je ena od pomembnih značilnosti TOM telefona tudi anonimnost – tako klicatelja kot svetovalca. Slednji so sicer “prikrajšani” za to, da bi sledili otrokovemu reševanju težave in izvedeli, kako se je situacija razpletla, imata pa brezimnost in nevidnost prednosti pri otrocih, ki pokličejo na 116111. Velikokrat se je namreč lažje zaupati tujcu, nekomu, ki te ne pozna in te ne vidi. Takšna je tudi izkušnja Urške, prostovoljke na TOM telefonu, ki je pred leti tudi sama poklicala na TOM telefon, kjer so ji pomagali pri resni težavi – anoreksiji.
Zdaj je Urška tudi sama prostovoljka. Kot študentka ene izmed fakultet, kjer morajo študenti opraviti strokovno prakso na tem področju, je takoj pomislila na TOM telefon. Kdaj je težko, priznava, saj moraš hitro najti prave besede. To pa ni lahko, saj smo vsi samo ljudje. Pri svetovanju svojih osebnih podatkov ne izda, deli pa svoje izkušnje, kar je v pogovoru z mladimi še posebej dobrodošlo. Boštjan pravi, da se zgodi – z leti prostovoljnega dela sicer zmeraj manjkrat, da še doma razmišljaš, kaj bi še lahko v nekem pogovoru otroku rekel, kaj si pozabil omeniti ali kako bi lahko bolje kaj povedal na drugačen način. Prav s pogovorom namreč otroka prostovoljci svetovalci usmerijo k pravi ali boljši konkretni rešitvi. Pomen osebnega pogovora in s tem tudi TOM telefona je torej kljub dobi bolj neosebnih telekomunikacijskih sredstev še vedno nenadomestljiv.
V Evropski uniji je bolezen opredeljena za redko, kadar za njo zboli največ 5 oseb na 10.000. Znaki redkih bolezni so lahko navzoči že ob rojstvu ali pa se pojavijo v otroštvu, pri več kot polovici obolelih pa se bolezen začne v odraslem obdobju. 80 odstotkov primerov je genetskega izvora, 75 odstotkov obolelih je otrok. Pogosto so te bolezni neozdravljive. Ob dnevu redkih bolezni, 29. februarju, bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o bulozni epidermolizi. Zanjo so značilne hude kožne spremembe, prizadeti pa so tudi različni organi. V Sloveniji je registriranih 42 obolelih, od tega jih ima 7 težjo obliko te bolezni. Kako bolezen spremeni življenje bolnikom in njihovim svojcem, kako je z zdravljenjem in kakšne raziskave opravljajo, da bi jim pomagali, o tem bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili z gostjama predsednico društva Debra Slovenija in materjo sina s to boleznijo Polono Zakošek ter doktorico biokemije in molekularne biologije iz Medicinskega centra za molekularno biologijo, Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Mirjano Liović, ki se ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.
Pot do starševstva je žal včasih dolgotrajna in zgodi se, da je edina priložnost posvojitev. Vsaka zgodba posvojenega otroka je edinstvena, starši pa se ob tem srečajo s številnimi vprašanji – kako se lahko pripravimo na posvojitev? Kdaj in kako povedati otroku, da je posvojen? Na kakšen način se bo spremenilo življenje, partnerski odnos? Bova zmogla? Gostje oddaje o posvojitvah bodo Nataša Banko, specialistka klinično – psihološkega svetovanja, Katja Gaspari Leben, predstavnica kampanje Spregovorimo o neplodnosti in Luka Klanšek. Knjiga Larimar – za vedno ljubljena pa je lahko v pomoč vsem staršem – posvojiteljem, ki se soočajo z vprašanjem, kako povedati otroku, da je posvojen.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Zakon o izenačevanju možnosti invalidov v 15. členu govori, da je invalidom ne glede na njihovo invalidnost treba omogočiti dostop do kulturnih dobrin in lastno ustvarjalnost. S kakšnimi težavami se srečujejo slepi in slabovidni, ko želijo obiskati muzeje in galerije, kako je s fizičnim dostopom in dostopom do samih vsebin kulturne ponudbe in kako se muzeji in galerije približujejo slepim in slabovidnim obiskovalcem, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
“Poteze, ki jih delamo s pisalom na pisalni površini, odsevajo celotni psihofizični ustroj človeka. Z analizo rokopisa je mogoče odkriti človekov prirojeni temperament in sneti masko priučenega. Omogoča nam odkriti različne nadarjenosti, inteligenco, motivacije, strahove, poklicne sposobnosti, osebno zrelost, vidike medsebojnih odnosov, čustveno odzivnost, ” piše Jožica Leskovar v knjigi Skrivnosti pisave. Z znanjem grafologije želi pomagati drugim na različnih življenjskih prelomnicah, na razpotju in tudi v stiskah. Zakaj se je navdušila nad grafologijo in kako je potekal študij? Zakaj se pisava skozi človekovo življenje spreminja? Kako lahko uporabimo grafološko analizo pri poklicnem usmerjanju, izbiri primernega kandidata za delovno mesto in tudi za svojo osebno analizo? Z Jožico Leskovar se pogovarja Jana Bajželj.
Kakšne vzorce vedenja razvijejo? Kako lahko pomagajo alkoholiku in kaj lahko naredijo za sebe? V studiu bodo trije člani Al-Anona, družinskih skupin za samopomoč svojcem alkoholikov, ki so nestrokovna združenja. Strokovno mnenje pa bo povedala psihiatrinja Janja Milič iz idrijske psihiatrične bolnišnice; pogovor vodi Jana Bajželj.
Kako je, ko se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami? Kako se spopadajo z občutki žalosti, obupa, krivde in strahu, ko je otrok drugačen? In kako zberejo energijo in odločnost, da stopijo na novo, še neznano pot, polno odrekanja in upanja? Sprejeti otroka s posebnimi potrebami je proces, ki zahteva svoj čas, razlaga Nada Polajžer, mama deklice s cerebralno paralizo. Napisala je knjigo Najtišje ure in v njej zapisala, da je v sebi začutila »prošnjo otroka mamici, naj mu pomaga preživeti v tem mrzlem svetu«. Nada Polajžer je mama, ki se je spoprijela s težavnim življenjskim položajem, v njem našla smisel in - to kar je najpomembnejše - ohranila je optimizem. Je prostovoljka, predsednica ptujsko-ormoškega društva Sonček in članica nadzornega odbora Zveze Sonček, ob tem pa kot zunanja sodelavka predava v več šolah za starše. Kakšno je življenje z otrokom s cerebralno paralizo, kako to vpliva na družinsko življenje in na partnerski odnos - o tem se bo Petra Medved z Nado Polajžer pogovarjala v oddaji Med štirimi stenami.
Zgodba Suzane Zagorc in njenega partnerja je zgodba o želji po starševstvu, o prizadevanju in spoznanju, da so poti v življenju včasih bolj zapletene, kot si želimo in predstavljamo. Suzana Zagorc je svojo pot ob soočenju z neplodnostjo in iskanjem uspešne rešitve opisala v knjigi Kaj pa vidva čakata, svojo pot do osebnostne preobrazbe pa bo delila tudi z nami v tokratni oddaji Med 4 stenami.
Družina Bocelli je mešana italijansko – slovenska družina. Zadnja štiri leta živijo v Ljubljani, pred tem so živeli v Firencah. Mama oziroma žena Mojca Žirovnik Bocelli je Slovenka, oče oziroma mož Matteo Bocelli je Italijan. V šali pravita, da vse koristi mešane družine doživi njuna hči, ki jo dobri možje in žene obdarujejo štirikrat – poleg Miklavža, Božička in dedka Mraza, še Befana na svete tri kralje. Mojca pravi, da so božično-novoletni prazniki, odkar je poročena z Matteom, zanjo pomembnejši kot so bili včasih. Tradicionalno jih preživljajo skupaj, ne glede na to, ali so doma ali kje drugje na dopustu.
Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali in jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Znova se je morala naučiti živeti. Svoje iskanje izgubljenih spominov je opisala Andreji Gradišar.
Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Nuša Ilovar je fizično težja invalidka z manj razločnim govorom. Rodila se je s cerebralno paralizo in je priklenjena na voziček. V oddaji je zato ne bomo slišali, njene odgovore na naša vprašanja bo prebrala njena mama Anica Ilovar, o njej pa bodo govorile tudi njene pesmi. Njen radijski portret je pripravil Jurij Popov.
Duševne bolezni še vedno vse prevečkrat ostajajo med štirimi stenami in zamolčane. Nekateri, katerim so duševne bolezni sopotnice že dolga leta, pa o svojem življenju vendarle spregovorijo. Gospa Ivica Trafela živi s shizofrenijo že več kot 30 let. V pogovoru z Lucijo Fatur je spregovorila o sprejemanju in življenju s to boleznijo.
Trboveljčanka Tamara Mrkun je pri 16 letih začela opažati, da težje hodi in da ima slabše ravnotežje. Svoje težave je zaradi sramu leto dni skrivala, a ker so bile vse pogostejše, je odšla k zdravniku. Po dveh letih, v katerih je bila na veliko preiskavah, so ji diagnosticirali redko neozdravljivo bolezen friedrichovo ataksijo. Bolniki s to boleznijo imajo okvarjen gen za frataksin, kar povzroči, da izgubijo reflekse v nogah, imajo slabo ravnotežje, ne morejo več teči, so nestabilni, se spotikajo, sčasoma niso več sposobni hoditi, pojasnjuje doktorica Lea Leonardis z ljubljanskega Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo. Spremljajo pa jo tudi druge težave kot so motnje govora, slabši sluh, težave pri požiranju, sladkorna bolezen, okvare srca.
V oktobru se je začelo strokovno izpopolnjevanje za spremljevalce otrok v osnovnih šolah in za asistente odraslim osebam z motnjami avtističnega spektra. 30 spremljevalcev in osebnih asistentov se bo praktično strokovno izobraževalo tudi na delavnicah. Projekt poteka v sodelovanju z ministrstvom za zdravje in je eden od prvih pomembnih projektov Zveze nevladnih organizacij za avtizem pri odpravljanju velikih pomanjkljivosti na področju prepoznavanja, obravnave, vzgoje in izobraževanja otrok, mladostnikov in odraslih oseb z motnjami avtističnega spektra. O tem, zakaj si Zveza nevladnih organizacij za avtizem Slovenije prizadeva, da bi otroci z motnjami avtističnega spektra dobili stalnega spremljevalca v osnovni šoli, in o izobraževanju spremljevalcev, pa v oddaji Med štirimi stenami. Gostji bosta specialna in rehabilatacijska predagoginja na osnovni šoli doktorja Ljudevita Pivka na Ptuju Barbara Žnidarko, ki je tudi vodja delavnic in projekta strokovnega izpopolnjevanja za spremljevalce otrok z motnjami avtističnega spektra, in Sandra Bohinec Gorjak iz Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije in mama otroka, ki ima to motnjo. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Smrt otroka med porodom ali takoj po njem, umetna prekinitev nosečnosti in spontani splav so pri nas še vedno tabu. Zato so tudi povsem običajni občutki žalosti, jeze, krivde, nemoči in obupa za okolico nerazumljivi. Žalovanje po izgubi pa za okolico manj sprejemljivo. Kaj otežuje žalovanje in katere oblike pomoči koristijo staršem po izgubi? S svojimi mnenji in izkušnjami bodo sodelovali psihologinja Lucija Pavše z Ginekološke klinike Ljubljana, Eva Veršič iz zavoda Psimed ter Katarina Nzobandora in Jani Jeriček iz zavoda Živim. Pripravlja Jana Bajželj.
Vedno več je ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ki doživijo visoko starost. Temu pa mora biti prilagojena njihova oskrba, predvsem pa morajo taki ljudje imeti možnost za poglabljanje in utrjevanje veščin, ki so se jih že naučili, ter priložnost za učenje obvladovanja sprememb, ki jih prinaša življenje. O tem, kako živijo odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, kako so upoštevane njihove želje in potrebe, kakšna je skrb zanje ter kakšne skrbi imajo njihovi starši, smo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
Branje je za marsikaterega otroka lahko zelo naporno, pa ne zaradi tega, ker ga vsebina ne bi zanimala in ker se ne bi dovolj potrudil. Vzrok za težave pri branju je lahko skotopični sindrom. Gre za motnjo pri percepciji barv, kar povzroča popačeno sliko besedila in moten kontrast. Skotopični sindrom je v 80. letih prejšnjega stoletja opredelila Helen Irlen, ki ima tudi svoj inštitut Irlen. Pri nas imajo dvajsetletne izkušnje s testiranjem skotopičnega sindroma, ki je povzročitelj disleksije, strokovnjaki z Univerze za tretje življenjsko obdobje. Zato so ustanovili Inštitut za disleksijo, ki se posveča preučevanju, izobraževanju in obvladovanju učnih težav ter krepitvi talentov oseb z disleksijo. Gostja oddaje Med štirimi stenami bo prof. dr. Ana Krajnc z Inštituta za disleksijo.
Neveljaven email naslov