Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Redke bolezni: bulozna epidermoliza

29.02.2016

V Evropski uniji je bolezen opredeljena za redko, kadar za njo zboli največ 5 oseb na 10.000. Znaki redkih bolezni so lahko navzoči že ob rojstvu ali pa se pojavijo v otroštvu, pri več kot polovici obolelih pa se bolezen začne v odraslem obdobju. 80 odstotkov primerov je genetskega izvora, 75 odstotkov obolelih je otrok. Pogosto so te bolezni neozdravljive. Ob dnevu redkih bolezni, 29. februarju, bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o bulozni epidermolizi. Zanjo so značilne hude kožne spremembe, prizadeti pa so tudi različni organi. V Sloveniji je registriranih 42 obolelih, od tega jih ima 7 težjo obliko te bolezni. Kako bolezen spremeni življenje bolnikom in njihovim svojcem, kako je z zdravljenjem in kakšne raziskave opravljajo, da bi jim pomagali, o tem bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili z gostjama predsednico društva Debra Slovenija in materjo sina s to boleznijo Polono Zakošek ter doktorico biokemije in molekularne biologije iz Medicinskega centra za molekularno biologijo, Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Mirjano Liović, ki se ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.

V Evropski uniji je bolezen opredeljena za redko, kadar za njo zboli največ 5 oseb na 10.000. Znaki redkih bolezni so lahko navzoči že ob rojstvu ali pa se pojavijo v otroštvu, pri več kot polovici obolelih pa se bolezen začne v odraslem obdobju. 80 odstotkov primerov je genetskega izvora, 75 odstotkov obolelih je otrok. Pogosto so te bolezni neozdravljive.

Ob dnevu redkih bolezni, 29. februarju, smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o bulozni epidermolizi. Zanjo so značilne hude kožne spremembe, prizadeti pa so tudi različni organi. V Sloveniji je registriranih 42 obolelih, od tega jih ima 7 težjo obliko te bolezni. Kako bolezen spremeni življenje bolnikom in njihovim svojcem, kako je z zdravljenjem in kakšne raziskave opravljajo, da bi jim pomagali, o tem smo v oddaji Med štirimi stenami govorili z gostjama predsednico društva Debra Slovenija in materjo sina s to boleznijo Polono Zakošek ter doktorico biokemije in molekularne biologije iz Medicinskega centra za molekularno biologijo, Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani  Mirjano Liović, ki se ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.

Polona Zakošek, mama otroka z bulozno epidermolizo,  se spominja, kako je težko ji je bilo, ko so ji ob rojstvu povedali, da ima sin redko neozdravljivo bolezen:

»Že takoj, ko se je Jan rodil, se je pokazalo, da ima hudo poškodbo kože in rekli so mi, da po literaturi predvidevajo, da naj bi to bila bulozna epidermoliza. Da naj se pripravim, da otrok ne bo živel več kot 3 mesece. Lahko si predstavljate, kakšen šok je to za starše, ko izvejo za takšno diagnozo. Jana so nato odpeljali na neonatalni oddelek porodnišnice v Ljubljani, kjer je ležal na vodni postelji, oblečeni s svilo, pod lučko, oblečen le v vatirane plenice, ker niso vedeli, ali ga smejo obleči ali ne.«

Poloni Zakošek so svetovali, da otroka da v ustanovo, ker je nega takšnega bolnika prezahtevna.

»Želela sem si, da bi Jan dovolj jedel, kar pa je bilo spet težko, ker je bila tudi sluznica okvarjena. Spremljala sem grame, ki so rasli in padali.«

Po mesecu bivanja na neonatalnem oddelku, so ju prestavili na otroški oddelek dermatološke klinike. Tam je prosila, da jo priučijo nege, ker se je odločila, da bo otroka odpeljala domov.

Doktorica biokemije in molekularne biologije Mirjana Liović, ki se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.

 »Pri recesivni obliki bulozne epidermolize gre za pomanjkanje proteina,« razlaga dr. Mirjana Liović in pojasni: »Strukturni protein kože je okvarjen na nivoju proteina, zato ima napačno konfiguracijo in svoje funkcije v koži ne more opravljati pravilno. Z bulozno epidermolizo je bilo do zdaj povezanih več kot 12 različnih proteinov, ki imajo predvsem povezovalno vlogo, nekateri so strukturni proteini citoskeleta celic kože, drugi pa so strukturni proteini, ki povezujejo različne plasti kože skupaj.«

Najhujša oblika bulozne epidermolize je distrofična, kjer prihaja že do krčenja sklepov, do krčenja membran ust, do zožanja požiralnika in pa zaraščanja prstov. Pojavijo se rane in mehurji. Ti bolniki se dnevno soočajo z bolečino. Pravilna nega bolnika je izredno pomembna, razlaga Polona Zakošek:

»Zelo pomembno je, kako se ga dotikaš, kaj ima oblečeno, da ne prihaja do trenj, da si pozoren, kje se giblje, da nima takšnih predmetov, da bi se lahko ranil ali poškodoval. Okolje mora biti varno, da ne prihaja do mehurjev in ran.«

Koža bolnikov z bulozno epidermolizo je zelo krhka. Dr. Mirjana Liović:

»Večina nas se ne zaveda, da je koža organ. Koža je največji organ človeškega telesa. Približno 10 % telesne teže zavzema koža. Pri bolnikih z bulozno epidermolizo so različni strukturni proteini okvarjeni in ne morejo opravljati te podporne mehanske funkcije stoodstotno. Koža je sestavljena iz dveh plasti – zgornja plast, to je plast, ki jo mi vidimo, znana je kot epidermis oz. vrhnjica, pod epidermisom pa je dermis oziroma usnjica. Epidermis je večplastno tkivo, ki ga sestavljajo celice in to je plast, ki nas loči od zunanjih dejavnikov. Epidermis in dermis sta med seboj povezana z bazalno membrano, ki je zelo krhka struktura. Sestavljena je iz različnih strukturnih proteinov, ki so med seboj povezani in segajo v zgornjo in spodnjo plast – v epidermis in dermis – in ti dve plasti držijo skupaj. Če pa je katerikoli od teh strukturnih proteinov okvarjen, potem so te plasti med seboj bolj rahlo povezane. Različne mehanske poškodbe, kakor so trenja, kakšen udarec ali kar koli drugega, lahko povzročijo, da pride do razcepa ene plasti od druge ali pa v sklopu same plasti. Pri hujših oblikah bulozne epidermolize je ta nivo razcepa v dermisu, v usnjici, ki je izredno dobro prekrvavljena in to pomeni nastajanje odprtih ran. Pri teh oblikah bulozne epidermolize rane nastajajo po celem telesu in to so zelo, zelo hude oblike te bolezni.«

Velika težava pri teh bolnikih je tudi podhranjenost. Polona Zakošek razloži:

»Prizadeti so tudi ustna sluznica, žrelo, grlo, zožen je požiralnik. Hrane ne morejo žvečiti. Ker ne morejo dovolj odpreti ust, je težje spraviti ščetko v usta, zato je ustna higiena vprašljiva. Po navadi imajo bolniki z distrofično obliko že zlepljen jezik, zato je hranjenje oteženo. Imajo tudi velike izgube železa zaradi krvavenja ran in vse to posledično vpliva na podhranjenost, slabokrvnost in osteoporozo.«

In kako Polona Zakošek doživlja sinovo bolezen, to trpljenje, večno bolečino. Kako jo je spremenila ta bolezen?

»Prva stvar v življenju, ko zveš, da imaš otroka s tako boleznijo je, da se moraš odločiti, ali jo boš sprejel ali ne. To je prva stvar. In ko jo sprejmeš, v bistvu začneš živeti za to. To nekako postane tvoje življenje, niti ne veš, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Vsak dan si povezan s temi bolečinami, ranami, prilagajanjem tempa. Najhujše je mogoče to, ko vidiš, da nekih stvari ne more početi, pa bi jih želel. Še težje pa je, ko odmerjena doza protibolečinskih tablet ne zagrabi. In mu dejansko ne moreš pomagati drugače, kot da si ob njem in da ga tolažiš.«

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Redke bolezni: bulozna epidermoliza

29.02.2016

V Evropski uniji je bolezen opredeljena za redko, kadar za njo zboli največ 5 oseb na 10.000. Znaki redkih bolezni so lahko navzoči že ob rojstvu ali pa se pojavijo v otroštvu, pri več kot polovici obolelih pa se bolezen začne v odraslem obdobju. 80 odstotkov primerov je genetskega izvora, 75 odstotkov obolelih je otrok. Pogosto so te bolezni neozdravljive. Ob dnevu redkih bolezni, 29. februarju, bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o bulozni epidermolizi. Zanjo so značilne hude kožne spremembe, prizadeti pa so tudi različni organi. V Sloveniji je registriranih 42 obolelih, od tega jih ima 7 težjo obliko te bolezni. Kako bolezen spremeni življenje bolnikom in njihovim svojcem, kako je z zdravljenjem in kakšne raziskave opravljajo, da bi jim pomagali, o tem bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili z gostjama predsednico društva Debra Slovenija in materjo sina s to boleznijo Polono Zakošek ter doktorico biokemije in molekularne biologije iz Medicinskega centra za molekularno biologijo, Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Mirjano Liović, ki se ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.

V Evropski uniji je bolezen opredeljena za redko, kadar za njo zboli največ 5 oseb na 10.000. Znaki redkih bolezni so lahko navzoči že ob rojstvu ali pa se pojavijo v otroštvu, pri več kot polovici obolelih pa se bolezen začne v odraslem obdobju. 80 odstotkov primerov je genetskega izvora, 75 odstotkov obolelih je otrok. Pogosto so te bolezni neozdravljive.

Ob dnevu redkih bolezni, 29. februarju, smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o bulozni epidermolizi. Zanjo so značilne hude kožne spremembe, prizadeti pa so tudi različni organi. V Sloveniji je registriranih 42 obolelih, od tega jih ima 7 težjo obliko te bolezni. Kako bolezen spremeni življenje bolnikom in njihovim svojcem, kako je z zdravljenjem in kakšne raziskave opravljajo, da bi jim pomagali, o tem smo v oddaji Med štirimi stenami govorili z gostjama predsednico društva Debra Slovenija in materjo sina s to boleznijo Polono Zakošek ter doktorico biokemije in molekularne biologije iz Medicinskega centra za molekularno biologijo, Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani  Mirjano Liović, ki se ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.

Polona Zakošek, mama otroka z bulozno epidermolizo,  se spominja, kako je težko ji je bilo, ko so ji ob rojstvu povedali, da ima sin redko neozdravljivo bolezen:

»Že takoj, ko se je Jan rodil, se je pokazalo, da ima hudo poškodbo kože in rekli so mi, da po literaturi predvidevajo, da naj bi to bila bulozna epidermoliza. Da naj se pripravim, da otrok ne bo živel več kot 3 mesece. Lahko si predstavljate, kakšen šok je to za starše, ko izvejo za takšno diagnozo. Jana so nato odpeljali na neonatalni oddelek porodnišnice v Ljubljani, kjer je ležal na vodni postelji, oblečeni s svilo, pod lučko, oblečen le v vatirane plenice, ker niso vedeli, ali ga smejo obleči ali ne.«

Poloni Zakošek so svetovali, da otroka da v ustanovo, ker je nega takšnega bolnika prezahtevna.

»Želela sem si, da bi Jan dovolj jedel, kar pa je bilo spet težko, ker je bila tudi sluznica okvarjena. Spremljala sem grame, ki so rasli in padali.«

Po mesecu bivanja na neonatalnem oddelku, so ju prestavili na otroški oddelek dermatološke klinike. Tam je prosila, da jo priučijo nege, ker se je odločila, da bo otroka odpeljala domov.

Doktorica biokemije in molekularne biologije Mirjana Liović, ki se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.

 »Pri recesivni obliki bulozne epidermolize gre za pomanjkanje proteina,« razlaga dr. Mirjana Liović in pojasni: »Strukturni protein kože je okvarjen na nivoju proteina, zato ima napačno konfiguracijo in svoje funkcije v koži ne more opravljati pravilno. Z bulozno epidermolizo je bilo do zdaj povezanih več kot 12 različnih proteinov, ki imajo predvsem povezovalno vlogo, nekateri so strukturni proteini citoskeleta celic kože, drugi pa so strukturni proteini, ki povezujejo različne plasti kože skupaj.«

Najhujša oblika bulozne epidermolize je distrofična, kjer prihaja že do krčenja sklepov, do krčenja membran ust, do zožanja požiralnika in pa zaraščanja prstov. Pojavijo se rane in mehurji. Ti bolniki se dnevno soočajo z bolečino. Pravilna nega bolnika je izredno pomembna, razlaga Polona Zakošek:

»Zelo pomembno je, kako se ga dotikaš, kaj ima oblečeno, da ne prihaja do trenj, da si pozoren, kje se giblje, da nima takšnih predmetov, da bi se lahko ranil ali poškodoval. Okolje mora biti varno, da ne prihaja do mehurjev in ran.«

Koža bolnikov z bulozno epidermolizo je zelo krhka. Dr. Mirjana Liović:

»Večina nas se ne zaveda, da je koža organ. Koža je največji organ človeškega telesa. Približno 10 % telesne teže zavzema koža. Pri bolnikih z bulozno epidermolizo so različni strukturni proteini okvarjeni in ne morejo opravljati te podporne mehanske funkcije stoodstotno. Koža je sestavljena iz dveh plasti – zgornja plast, to je plast, ki jo mi vidimo, znana je kot epidermis oz. vrhnjica, pod epidermisom pa je dermis oziroma usnjica. Epidermis je večplastno tkivo, ki ga sestavljajo celice in to je plast, ki nas loči od zunanjih dejavnikov. Epidermis in dermis sta med seboj povezana z bazalno membrano, ki je zelo krhka struktura. Sestavljena je iz različnih strukturnih proteinov, ki so med seboj povezani in segajo v zgornjo in spodnjo plast – v epidermis in dermis – in ti dve plasti držijo skupaj. Če pa je katerikoli od teh strukturnih proteinov okvarjen, potem so te plasti med seboj bolj rahlo povezane. Različne mehanske poškodbe, kakor so trenja, kakšen udarec ali kar koli drugega, lahko povzročijo, da pride do razcepa ene plasti od druge ali pa v sklopu same plasti. Pri hujših oblikah bulozne epidermolize je ta nivo razcepa v dermisu, v usnjici, ki je izredno dobro prekrvavljena in to pomeni nastajanje odprtih ran. Pri teh oblikah bulozne epidermolize rane nastajajo po celem telesu in to so zelo, zelo hude oblike te bolezni.«

Velika težava pri teh bolnikih je tudi podhranjenost. Polona Zakošek razloži:

»Prizadeti so tudi ustna sluznica, žrelo, grlo, zožen je požiralnik. Hrane ne morejo žvečiti. Ker ne morejo dovolj odpreti ust, je težje spraviti ščetko v usta, zato je ustna higiena vprašljiva. Po navadi imajo bolniki z distrofično obliko že zlepljen jezik, zato je hranjenje oteženo. Imajo tudi velike izgube železa zaradi krvavenja ran in vse to posledično vpliva na podhranjenost, slabokrvnost in osteoporozo.«

In kako Polona Zakošek doživlja sinovo bolezen, to trpljenje, večno bolečino. Kako jo je spremenila ta bolezen?

»Prva stvar v življenju, ko zveš, da imaš otroka s tako boleznijo je, da se moraš odločiti, ali jo boš sprejel ali ne. To je prva stvar. In ko jo sprejmeš, v bistvu začneš živeti za to. To nekako postane tvoje življenje, niti ne veš, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Vsak dan si povezan s temi bolečinami, ranami, prilagajanjem tempa. Najhujše je mogoče to, ko vidiš, da nekih stvari ne more početi, pa bi jih želel. Še težje pa je, ko odmerjena doza protibolečinskih tablet ne zagrabi. In mu dejansko ne moreš pomagati drugače, kot da si ob njem in da ga tolažiš.«

 


22.02.2016

Posvojitve

Pot do starševstva je žal včasih dolgotrajna in zgodi se, da je edina priložnost posvojitev. Vsaka zgodba posvojenega otroka je edinstvena, starši pa se ob tem srečajo s številnimi vprašanji – kako se lahko pripravimo na posvojitev? Kdaj in kako povedati otroku, da je posvojen? Na kakšen način se bo spremenilo življenje, partnerski odnos? Bova zmogla? Gostje oddaje o posvojitvah bodo Nataša Banko, specialistka klinično – psihološkega svetovanja, Katja Gaspari Leben, predstavnica kampanje Spregovorimo o neplodnosti in Luka Klanšek. Knjiga Larimar – za vedno ljubljena pa je lahko v pomoč vsem staršem – posvojiteljem, ki se soočajo z vprašanjem, kako povedati otroku, da je posvojen.


15.02.2016

Integracija beguncev v Sloveniji

Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.


08.02.2016

Kako slepi in slabovidni dostopajo do kulturnih dobrin

Zakon o izenačevanju možnosti invalidov v 15. členu govori, da je invalidom ne glede na njihovo invalidnost treba omogočiti dostop do kulturnih dobrin in lastno ustvarjalnost. S kakšnimi težavami se srečujejo slepi in slabovidni, ko želijo obiskati muzeje in galerije, kako je s fizičnim dostopom in dostopom do samih vsebin kulturne ponudbe in kako se muzeji in galerije približujejo slepim in slabovidnim obiskovalcem, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.


01.02.2016

Kaj razkriva pisava?

“Poteze, ki jih delamo s pisalom na pisalni površini, odsevajo celotni psihofizični ustroj človeka. Z analizo rokopisa je mogoče odkriti človekov prirojeni temperament in sneti masko priučenega. Omogoča nam odkriti različne nadarjenosti, inteligenco, motivacije, strahove, poklicne sposobnosti, osebno zrelost, vidike medsebojnih odnosov, čustveno odzivnost, ” piše Jožica Leskovar v knjigi Skrivnosti pisave. Z znanjem grafologije želi pomagati drugim na različnih življenjskih prelomnicah, na razpotju in tudi v stiskah. Zakaj se je navdušila nad grafologijo in kako je potekal študij? Zakaj se pisava skozi človekovo življenje spreminja? Kako lahko uporabimo grafološko analizo pri poklicnem usmerjanju, izbiri primernega kandidata za delovno mesto in tudi za svojo osebno analizo? Z Jožico Leskovar se pogovarja Jana Bajželj.


25.01.2016

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


18.01.2016

Kako alkoholizem bližnjega dojemajo družinski člani?

Kakšne vzorce vedenja razvijejo? Kako lahko pomagajo alkoholiku in kaj lahko naredijo za sebe? V studiu bodo trije člani Al-Anona, družinskih skupin za samopomoč svojcem alkoholikov, ki so nestrokovna združenja. Strokovno mnenje pa bo povedala psihiatrinja Janja Milič  iz idrijske psihiatrične bolnišnice; pogovor vodi Jana Bajželj.


11.01.2016

Najtišje ure

Kako je, ko se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami? Kako se spopadajo z občutki žalosti, obupa, krivde in strahu, ko je otrok drugačen? In kako zberejo energijo in odločnost, da stopijo na novo, še neznano pot, polno odrekanja in upanja? Sprejeti otroka s posebnimi potrebami je proces, ki zahteva svoj čas, razlaga Nada Polajžer, mama deklice s cerebralno paralizo. Napisala je knjigo Najtišje ure in v njej zapisala, da je v sebi začutila »prošnjo otroka mamici, naj mu pomaga preživeti v tem mrzlem svetu«. Nada Polajžer je mama, ki se je spoprijela s težavnim življenjskim položajem, v njem našla smisel in - to kar je najpomembnejše - ohranila je optimizem. Je prostovoljka, predsednica ptujsko-ormoškega društva Sonček in članica nadzornega odbora Zveze Sonček, ob tem pa kot zunanja sodelavka predava v več šolah za starše. Kakšno je življenje z otrokom s cerebralno paralizo, kako to vpliva na družinsko življenje in na partnerski odnos - o tem se bo Petra Medved z Nado Polajžer pogovarjala v oddaji Med štirimi stenami.


04.01.2016

Med štirimi stenami

Zgodba Suzane Zagorc in njenega partnerja je zgodba o želji po starševstvu, o prizadevanju in spoznanju, da so poti v življenju včasih bolj zapletene, kot si želimo in predstavljamo. Suzana Zagorc je svojo pot ob soočenju z neplodnostjo in iskanjem uspešne rešitve opisala v knjigi Kaj pa vidva čakata, svojo pot do osebnostne preobrazbe pa bo delila tudi z nami v tokratni oddaji Med 4 stenami.


28.12.2015

Prazniki so lepilo za socialne stike

Družina Bocelli je mešana italijansko – slovenska družina. Zadnja štiri leta živijo v Ljubljani, pred tem so živeli v Firencah. Mama oziroma žena Mojca Žirovnik Bocelli je Slovenka, oče oziroma mož Matteo Bocelli je Italijan. V šali pravita, da vse koristi mešane družine doživi njuna hči, ki jo dobri možje in žene obdarujejo štirikrat – poleg Miklavža, Božička in dedka Mraza, še Befana na svete tri kralje. Mojca pravi, da so božično-novoletni prazniki, odkar je poročena z Matteom, zanjo pomembnejši kot so bili včasih. Tradicionalno jih preživljajo skupaj, ne glede na to, ali so doma ali kje drugje na dopustu.


21.12.2015

Spomin, poln sivih lukenj

Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali in jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Znova se je morala naučiti živeti. Svoje iskanje izgubljenih spominov je opisala Andreji Gradišar.


14.12.2015

Zgodnja obravnava otrok z Downovim sindromom

Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.


07.12.2015

Nuša Ilovar - Pesmi me govorijo

Nuša Ilovar je fizično težja invalidka z manj razločnim govorom. Rodila se je s cerebralno paralizo in je priklenjena na voziček. V oddaji je zato ne bomo slišali, njene odgovore na naša vprašanja bo prebrala njena mama Anica Ilovar, o njej pa bodo govorile tudi njene pesmi. Njen radijski portret je pripravil Jurij Popov.


30.11.2015

Nasilje nad ženskami

Pripravlja Jana Bajželj


23.11.2015

Med štirimi stenami

Duševne bolezni še vedno vse prevečkrat ostajajo med štirimi stenami in zamolčane. Nekateri, katerim so duševne bolezni sopotnice že dolga leta, pa o svojem življenju vendarle spregovorijo. Gospa Ivica Trafela živi s shizofrenijo že več kot 30 let. V pogovoru z Lucijo Fatur je spregovorila o sprejemanju in življenju s to boleznijo.


16.11.2015

‘Osnovne stvari, ki jih drugi delajo avtomatsko, so meni napor.’

Trboveljčanka Tamara Mrkun je pri 16 letih začela opažati, da težje hodi in da ima slabše ravnotežje. Svoje težave je zaradi sramu leto dni skrivala, a ker so bile vse pogostejše, je odšla k zdravniku. Po dveh letih, v katerih je bila na veliko preiskavah, so ji diagnosticirali redko neozdravljivo bolezen friedrichovo ataksijo. Bolniki s to boleznijo imajo okvarjen gen za frataksin, kar povzroči, da izgubijo reflekse v nogah, imajo slabo ravnotežje, ne morejo več teči, so nestabilni, se spotikajo, sčasoma niso več sposobni hoditi, pojasnjuje doktorica Lea Leonardis z ljubljanskega Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo. Spremljajo pa jo tudi druge težave kot so motnje govora, slabši sluh, težave pri požiranju, sladkorna bolezen, okvare srca.


09.11.2015

Otroci z motnjami avtističnega spektra

V oktobru se je začelo strokovno izpopolnjevanje za spremljevalce otrok v osnovnih šolah in za asistente odraslim osebam z motnjami avtističnega spektra. 30 spremljevalcev in osebnih asistentov se bo praktično strokovno izobraževalo tudi na delavnicah. Projekt poteka v sodelovanju z ministrstvom za zdravje in je eden od prvih pomembnih projektov Zveze nevladnih organizacij za avtizem pri odpravljanju velikih pomanjkljivosti na področju prepoznavanja, obravnave, vzgoje in izobraževanja otrok, mladostnikov in odraslih oseb z motnjami avtističnega spektra. O tem, zakaj si Zveza nevladnih organizacij za avtizem Slovenije prizadeva, da bi otroci z motnjami avtističnega spektra dobili stalnega spremljevalca v osnovni šoli, in o izobraževanju spremljevalcev, pa v oddaji Med štirimi stenami. Gostji bosta specialna in rehabilatacijska predagoginja na osnovni šoli doktorja Ljudevita Pivka na Ptuju Barbara Žnidarko, ki je tudi vodja delavnic in projekta strokovnega izpopolnjevanja za spremljevalce otrok z motnjami avtističnega spektra, in Sandra Bohinec Gorjak iz Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije in mama otroka, ki ima to motnjo. Oddajo pripravlja Petra Medved.


02.11.2015

Žalovanje po perinatalni smrti in splavu

Smrt otroka med porodom ali takoj po njem, umetna prekinitev nosečnosti in spontani splav so pri nas še vedno tabu. Zato so tudi povsem običajni občutki žalosti, jeze, krivde, nemoči in obupa za okolico nerazumljivi. Žalovanje po izgubi pa za okolico manj sprejemljivo. Kaj otežuje žalovanje in katere oblike pomoči koristijo staršem po izgubi? S svojimi mnenji in izkušnjami bodo sodelovali psihologinja Lucija Pavše z Ginekološke klinike Ljubljana, Eva Veršič iz zavoda Psimed ter Katarina Nzobandora in Jani Jeriček iz zavoda Živim. Pripravlja Jana Bajželj.


26.10.2015

Skrb za odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju

Vedno več je ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ki doživijo visoko starost. Temu pa mora biti prilagojena njihova oskrba, predvsem pa morajo taki ljudje imeti možnost za poglabljanje in utrjevanje veščin, ki so se jih že naučili, ter priložnost za učenje obvladovanja sprememb, ki jih prinaša življenje. O tem, kako živijo odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, kako so upoštevane njihove želje in potrebe, kakšna je skrb zanje ter kakšne skrbi imajo njihovi starši, smo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.


19.10.2015

Disleksija

Branje je za marsikaterega otroka lahko zelo naporno, pa ne zaradi tega, ker ga vsebina ne bi zanimala in ker se ne bi dovolj potrudil. Vzrok za težave pri branju je lahko skotopični sindrom. Gre za motnjo pri percepciji barv, kar povzroča popačeno sliko besedila in moten kontrast.  Skotopični sindrom je v 80. letih prejšnjega stoletja opredelila Helen Irlen, ki ima tudi svoj inštitut Irlen.  Pri nas imajo dvajsetletne izkušnje s testiranjem skotopičnega sindroma, ki je povzročitelj disleksije,  strokovnjaki z Univerze za tretje življenjsko obdobje. Zato so ustanovili Inštitut za disleksijo, ki se posveča preučevanju, izobraževanju in obvladovanju učnih težav ter krepitvi talentov oseb z disleksijo. Gostja oddaje Med štirimi stenami bo prof. dr. Ana Krajnc z Inštituta za disleksijo.


Stran 22 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov