Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


19.02.2018

Brigita Langerholc Žager

Nekdanja atletinja Brigita Langerholc Žager, na poletnih olimpijskih igrah je nastopila leta 2000 v Sydneju in leta 2008 v Pekingu, je danes družinska in poslovna ženska. Njen prehod iz športnega v običajno življenje pa še zdaleč ni bil lahek. Doživela je krizo in po porodu tudi depresijo, ki si je ni priznala. Danes o depresiji in izhodu iz nje govori odkrito. Sedanje življenje pa gradi na pozitivnem pogledu na svet, izkušnjah iz vrhunskega športa in študija v Združenih državah Amerike, pa tudi na alternativnih oblikah samospoznavanja in zdravljenja.


12.02.2018

Invalidsko društvo Kengurujček Slovenije

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


05.02.2018

Izzivi starševstva

Izzivi vzgoje tudi v današnjih časih zaposlujejo številne starše, ki iščejo boljše rešitve, konkretne ideje in pozitivno spodbudo za urejanje odnosov v družini. Ena izmed možnosti, ki jo imajo, je preventivni projekt Neverjetna leta, ki v Sloveniji od leta 2015 poteka na ljubljanski pediatrični kliniki, od lani pa še na 8 lokacijah po Sloveniji. O izzivih vzgoje se bomo pogovarjali z Evo Strmljan Kreslin, direktorico Javnega zavoda Mala ulica – Centra za otroke in družine v Ljubljani, ki je ena izmed ustanov, vključenih v projekt Neverjetna leta, in Sašem Stojanovičem, ki se je treninga starševstva udeležil lansko jesen.


29.01.2018

Zaposlitvena rehabilitacija in zaposlovanje invalidov

Med najbolj ranljivimi skupinami, ki se na trgu dela soočajo s še posebno velikimi težavami pri zaposlovanju, so invalidi. Delo je vrednota, dolgotrajna brezposelnost pa pripomore k temu, da ljudje ostajajo doma, brez socialne mreže ter izgubljajo delovne spretnosti, veščine in občutek lastne vrednosti. Kako izboljšati kakovost življenja nezaposljivih invalidnih oseb in hkrati ohraniti njihove delovne navade? Kako izboljšati zaposlitvene možnosti tudi ob pomoči zaposlitvene rehabilitacije in kako pomembni so zaposlitveni centri za osebe, ki se zaradi invalidnosti ne morejo zaposliti v običajnem delovnem okolju? O tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostjama, direktorico Inštituta za razvoj človekovih potencialov Integra Sonjo Bercko Eisenreich in invalidko, ki je zaposlena v Zaposlitvenem centru GEA, Zavodu za usposabljanje in zaposlovanje invalidov Anito Sternad.


15.01.2018

Življenje z gluhoslepoto

Gluhoslepota sodi med najhujše invalidnosti. Gre za hkratno okvaro vida in sluha. Zaradi kombinacije vidnih in slušnih okvar ali popolne izgube obeh čutov sta komunikacija in dostop do informacij za gluhoslepo osebo zelo ovirana. To ji povzroča težave v vsakdanjem življenju, zato potrebuje posebno prilagojeno pomoč. V Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN trenutno skrbijo za več kot 140 ljudi z gluhoslepoto. Kakšno je življenje z njo, s kakšnimi težavami se srečujejo starši gluhoslepih otrok, kako jim omogočajo kar se da kakovostno življenje ter kako jim blažijo čustvene stiske – o tem z Jasmino Erklavec in Igorjem Kastelicem, ki imata gluhoslepa otroka.


08.01.2018

Interspolne osebe

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


25.12.2017

Karmen in Peter Tomažič

Božič je družinski praznik, družina pa naj bi bila otrokom trdna opora, k njej naj bi se vedno radi vračali po pomoč, podporo in razumevanje. Zakonca Karmen in Peter Tomažič imata šest otrok. Kaj jima pomeni družina, kakšne vrednote bi rada predala svojim otrokom in kako ohranjajo družinsko povezanost ter kako gledata na decembrsko potrošniško mrzlico in na obdarovanje - o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.


18.12.2017

Tiborjeva mama Irena Lesjak

Odkritje gena za prezgodnje staranje je povezano z malim Tiborjem, ki se je rodil z osmimi meseci. Bil je premajhen in prelahek, imel je premalo podkožnega maščevja in še druge razvojne nepravilnosti ter težave pri napredovanju. Njegova mama Irena Lesjak je ob njegovi smrti pri šestih mesecih omogočila, da so začeli raziskovati njegove bolezenske težave. Ko so znanstveniki in raziskovalci Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana objavili novo odkritje, je povedala: »Morda zveni čudno, ampak jaz sem neizmerno srečna, ker je moj edinstveni otrok uspel s svojo misijo, da je medicina stopila korak naprej.«


11.12.2017

Mednarodni dan invalidov

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


04.12.2017

Mednarodni dan invalidov

Invalidi se v vsakdanjem življenju srečujejo z ovirami v grajenem okolju, prometu, informacijski in komunikacijski tehnologiji ter storitvah, zato sta pri zagotavljanju uresničevanja njihovih ciljev ključnega pomena dostopnost in sodelovanje v družbi, je v poslanici ob 3. decembru - mednarodnem dnevu invalidov - zapisal Svet za invalide Republike Slovenije. S kakšnimi težavami se invalidi srečujejo na področju dostopnosti, kako premagujejo ovire, kakšne so njihove potrebe in ali imajo možnost sodelovati na vseh ravneh družbenega in gospodarskega življenja? O tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gosti - sekretarjem Društva distrofikov Slovenije Ivom Jakovljevičem, predsednikom Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske Janezom Hudejem in svetovalcem za fizično, komunikacijsko in spletno dostopnost založbe Beletrina Antunom Smerdelom. Oddajo pripravlja Petra Medved.


27.11.2017

Bariatrične operacije

Hujšanje je v teoriji precej preprosto: v telo moramo vnesti manj kalorij, kot jih porabimo za vsakodnevno delovanje. Seveda je to veliko težja naloga, kot se zdi na prvi pogled, in zlasti pri ekstremno hudi, bolezenski debelosti, je pogosto potrebno uporabiti tudi druge metode. Predstavili bomo tako imenovano bariatrično kirurgijo. Tovrstne operacije (zmanjšanje želodca ali namestitev prilagodljivega traku) opravljajo tudi v Sloveniji, največ v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Začetki segajo v leto 2005, ko jih je začel opravljati dr. Brane Breznikar. Kako je danes, pa v tokratni oddaji. Slišali bomo tudi osebno zgodbo.


20.11.2017

Zakonca Nekrep

Tatjana in Matjaž Nekrep sta pred desetimi leti izgubila sina Bora. Ker nista dobila odgovora, zakaj je umrl njun sin, sta se s svojo zgodbo izpostavila javnosti. V tem času sta navezala številne stike z starši, ki imajo podobne zgodbe, in na domačem vrtu postavila okrasni vrt v Borov spomin. O tem, kakšen pečat je v njunem življenju pustila sinova smrt in kako vsak dan znova iščeta smisel svojega življenja, se z njima pogovarja Jana Bajželj.


13.11.2017

Življenje s sladkorno boleznijo

V Sloveniji že več kot 100.000 prebivalcev prejema zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni, to število pa je vsako leto višje za približno 3 odstotke. Delež odraslih s sladkorno boleznijo, starih od 25 do 74 let, je po podatkih anketne raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje leta 2016 znašal 6 odstotkov. Lani je bila povprečna starost bolnikov s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z zdravili, 66,3 let. Pri moških je sladkorna bolezen pogostejša kot pri ženskah, delež obolelih moških pa je v zadnjih 10 letih izraziteje naraščal. Tako pri nas z zdravljeno sladkorno boleznijo živi 63.600 ljudi, starih 65 let ali več, oziroma vsaka peta oseba nad 65. letom, poroča Nacionalni inštitut za javno zdravje. Kateri so dejavniki tveganja, kako se razvijata sladkorna bolezen tipa 1 in 2, kateri so kronični zapleti, kakšno je zdravljenje in obvladovanje bolezni ter kakšno je življenje z njo, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostji oddaje bosta specialistka diabetologinja iz UKC Ljubljana in NIJZ doktorica Jelka Zaletel ter Maruša Pavčič, ki že 60 let živi s sladkorno boleznijo. Oddajo pripravlja Petra Medved.


06.11.2017

Spletni zmenkarski portali

Med 20 in 25 % parov v Sloveniji se spozna prek spleta. Kljub temu spletno spoznavanje še vedno velja za tabu temo, saj mnogi ne želijo povedati, da so se spoznali prav na ta način. Spletnim zmenkarijam in portalom, prek katerih je mogoče spoznati potencialnega partnerja, se bomo posvetili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami, ko bomo pojasnili, kakšne so specifike tega načina spoznavanja in kakšne pasti. Pridružili se nam bosta uporabnica zmenkarskih portalov Tina ter socialna pedagoginja in svetovalka za partnerske odnose Melita Kuhar, ki pravi, da mora spletna komunikacija čim prej preiti v živi stik. Več pa v ponedeljek po 10. uri na Prvem. Vabljeni k poslušanju!


30.10.2017

Posledice zdravljenja raka v otroštvu

V Sloveniji vsako leto oboli za rakom približno 50 otrok. Pojavnost raka pri otrocih v zadnjih desetletjih stalno narašča. Ozdravitev pri najpogostejših vrstah otroškega raka je od 50- do 90-odstotna. Zdravljenje pa ne deluje le na tumorske celice, ampak poškoduje tudi normalne, zato nastane okvara tkiv in organov. Kakšne so posledice zdravljenja raka v otroški dobi, ki se pojavijo nekaj mesecev ali več let po koncu zdravljenja, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo predstavili tudi Ustanovo Mali vitez – fundacijo za pomoč mladim, ozdravljenim od raka. Gre za edino nevladno organizacijo, ki se posveča mladim po ozdravitvi. Zajema vse mlade na območju Slovenije, ki so v otroštvu preboleli raka in so starejši od 18 let. Gostja oddaje bo docentka doktorica Lorna Zadravec Zaletel z Onkološkega inštituta v Ljubljani, svojo zgodbo o boju z rakom pa bosta povedala tudi mama Marta in sin Aljaž Bolta, ki ga je v otroštvu prebolel. Oddajo pripravlja Petra Medved.


23.10.2017

Med štirimi stenami

Rak dojke je najpogostejši rak pri ženskah v Sloveniji. Statistika je daleč od prijetne - da imajo to bolezen, vsak dan izvedo tri Slovenke, ena zaradi nje umre. Bolezen je seveda prisotna tudi pri moških, pojavnost pa se zadnja desetletja povečuje. V ponedeljkovi oddaji Prvega Med štirimi stenami bo z nami Silva Krsnik, ki so ji rak dojke diagnosticirali pred več kot dvajsetimi leti. Kot pravi, je bila ta najprej travmatična izkušnja povod za to, da zaživi drugače in boljše. Del tega je tudi prostovoljstvo, saj s svojimi izkušnjami in nasveti pomaga drugim, ki se spopadajo z diagnozo raka na dojki. Ne preslišite v ponedeljek po 10. uri.


16.10.2017

Učenje ob glasbi

Mnogi verjamejo, da je glasba univerzalno zdravilo za človekovo dušo – pomiri nas, nam da energijo, nam pomaga, da se lažje in hitreje osredotočimo na intelektualno delo, ki ga moramo opraviti. Dokazano je, da določene frekvence lahko pomagajo pri zbranosti, sproščanju, učenju. S tem sta se pri svojem raziskovanju in učenju nevrolingvističnega programiranja srečali tudi OLGA PAULIČ in BERNARDA POTOČNIK. Spoznanja sta uporabili pri učenju dijakov in drugih slušateljev, o svojih izkušnjah pa sta pripovedovali tudi v tokratni oddaji.


09.10.2017

Melani Centrih: Kako sem sprejela sinovo istospolno usmerjenost?

Starši naj bi svojega otroka sprejeli takšnega kot je. Tudi ko gre za njegovo spolno usmerjenost. Pa je res vedno tako? V ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami ob 10.15 na Prvem programu bo svojo zgodbo o tem, kako je sprejela sinovo istospolno usmerjenost, povedala Melani Centrih. Ali je imela ob tem kakšne pomisleke, jo je bilo strah odziva sorodnikov, prijateljev, sodelavcev? Kakšna vprašanja je imela za sina? Kakšno je njeno mnenje o družinskih skrivnostih, o zaupanju in odkritosti v družini? Melani Centrih je v studio Prvega povabila Jana Bajželj.


02.10.2017

Dolgotrajno bolni otroci

V ponedeljek se bo začel letošnji Teden otroka in bo trajal do nedelje. Osrednja tema bo "Povabimo sonce v šolo". Pri ZPMS se bodo osredotočili na "radovedno" šolo, veselje do novega, odprtega in uporabnega znanja, svetle prihodnosti. V oddaji Med štirimi stenami pa bomo tokrat posvetili posebno pozornost dolgotrajno bolnim otrokom. Kako je, ko v družino poseže dolgotrajna bolezen otroka, kakšno skrb potrebuje tak otrok, kakšne stiske doživljajo starši in kako poskrbeti za sorojence? O tem se bomo pogovarjali z direktorico Centra za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični pediatrinjo Magdaleno Urbančič. Oddajo pripravlja Petra Medved.


25.09.2017

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


Stran 17 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov