Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


01.05.2017

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


24.04.2017

Pred koncem šolskega viharja

Zaradi ocen in šole so doma zelo pogosti konflikti med otrokom in starši. Ocene se staršem zdijo zelo pomembne za otrokov uspeh v življenju. Otroci in mladostniki pa v goreči želji, da bi z ocenami izpolnili pričakovanja staršev, doživljajo tudi stiske. Kako naj bi se izognili tem konfliktom in kako naj bi tudi ob koncu šolskega viharja ohranili dobre odnose in samospoštovanje? O tem bo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami govorila Marjana Škalič, psihologinja in mama treh otrok, ki predava in vodi starševske večere, piše svoj blog in je kritična opazovalka šolskega sistema.


17.04.2017

Materinski dom Škofljica

Ženske in matere pridejo v materinski dom v najtežjih trenutkih v svojem življenju. Za mnoge je prihod v materinski dom korak v neznano, a tudi rešitev. Potrebujejo pomoč - umik v varen prostor, kjer poleg hrane in sobe dobijo tudi občutek sprejetosti, toplino in razumevanje, da se lahko bolj posvetijo sebi in razmislijo o vsem. Vrnejo jim dostojanstvo in jih opogumljajo, da bodo zmogle v življenju, razloži socialna delavka Lidija Jerebic, vodja in ustanoviteljica prvega materinskega doma pri nas. To je Materinski dom Škofljica, ki deluje v okviru zavoda Pelikan Karitas. V 27 letih, odkar je materinski dom na Škofljici odprl svoja vrata, je Lidija Jerebic spremljala več kot 700 zgodb žensk. O programih, ki jih izvajajo, o zgodbah, ki se je vedno dotaknejo, in o učenju, ki traja vse življenje - o tem se je z Lidijo Jerebic, gostjo tokratne oddaje Med štirimi stenami, pogovarjala Petra Medved.


10.04.2017

Zimske svetovne igre specialne olimpijade

V Avstriji so se 25. marca končale Zimske svetovne igre specialne olimpijade, ki so bile tudi za 18-člansko slovensko reprezentanco zelo uspešne. Ekipa se je vrnila domov s 23 medaljami - osvojila je devet zlatih, osem srebrnih in šest bronastih. Nika Dolinšek je osvojila zlato medaljo v veleslalomu in srebrno v superveleslalomu, Žiga Kos pa je prejel priznanje - trak za udeležbo. Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki si s športom ohranjajo psihofizične sposobnosti in se vključujejo v družbo. Koliko volje, poguma, učenja, sprejemanja drugačnosti in odrekanja je potrebno za uspeh na zimskih svetovnih igrah specialne olimpijade, nam bosta v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami povedala Žigova mama Barbara Kos in Nikin oče Mitja Dolinšek. Oddajo pripravlja Petra Medved.


03.04.2017

Simon Mičič

Spolna zloraba otroka je nekaj, kar žrtev ne zaznamuje le v otroštvu, temveč za vse življenje. Redki si upajo spregovoriti o tem, še redkejši so pripravljeni svojo zgodbo deliti z javnostjo. Eden od njih je Simon Mičič, ki je dogodke iz otroštva dolgo tlačil vase, uteho pa v tem času iskal v alkoholu in tabletah. Odvisnostim se je pridružil se osebni stečaj, poslabšali so se odnosi v družini in Simon se je hitro bližal družbenemu dnu. Od tam mu je uspelo priti z brezmejno podporo partnerice, ki mu je pomagala tudi pri soočenju z osebo, ki ga je zlorabila. Zgodbo Simona Mičiča, ki je opisana tudi v knjigi Deček s tatujem na srcu, bomo predstavili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Ne preslišite po 10. uri na Prvem!


27.03.2017

Motnje hranjenja

Motnje hranjenja se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in tudi pretirana telesna aktivnost so zunanji znaki motenj hranjenja. Vzroki pa se skrivajo globoko v človeku, s spremenjenim odnosom do hrane izražamo svoje čustvene težave. Eno od motenj hranjenja je tudi prenajedanje. O tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami z Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko in doktorandko zakonske in družinske terapije.


20.03.2017

Prepoznavanje in uresničevanje potreb gibalno oviranih oseb

Nihče, ki si ustvarja družino, si ne predstavlja, da bi bil lahko njegov otrok drugačen - kakor koli oviran. Če se to zgodi, se starši soočijo s travmo, ki v njih spodbudi občutke krivde, strah, jezo, žalost. Ti občutki pa pogosto vodijo v čustveno oddaljenost in preveliko zaščito otroka. Pomembno je graditi konstruktiven, zdrav odnos, neodvisno od tega, ali je otrok gibalno oviran ali ne. Le tako se lahko zadovolji težnja po neodvisnem življenju, razlaga gostja oddaje Med štirimi stenami magistrica psihosocialne pomoči Lea Bernik Urankar, ki je gibalno ovirana in te stiske tudi zaradi osebne izkušnje dobro pozna. V oddaji, ki jo pripravlja Petra Medved, bomo govorili tudi o tem, kako pomembno je, da gibalno ovirane osebe prepoznajo, oblikujejo in zadovoljujejo svoje potrebe ter prevzamejo nadzor nad svojim življenjem.


13.03.2017

Agresivnost pri otroku

Soočenje z otrokovo agresivnostjo je za starše, vzgojitelje in učitelje velik izziv. Morda prav zaradi tega, ker napačno razumejo in se tudi odzivajo na agresivnost pri otroku. Danski družinski psihoterapevt Jesper Juul opozarja, da je agresivnost nov in nevaren tabu, ki ga je ustvarila sodobna družba. Kako naj bi obvladali destruktivne odnose, medvrstniško nasilje in trpinčenje v vrtcu, šoli in doma, da ne bi povzročili škode zdravemu razvoju otroka? O tem bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem. Z nami bosta Ana Bógdan in Ivana Gradišnik z Inštituta za sodobno družino Manami. Z njima se bo pogovarjala Jana Bajželj.


06.03.2017

Skotopični sindrom

Skotopični sindrom, ki ga imenujejo tudi Irlen sindrom, je drugačnost v vidnem zaznavanju, ki otrokom v prvi vrsti povzroča težave pri branju. Gre za umanjkanje posamezne barve v spektru bele svetlobe. Težava ni optična, zato pregled pri okulistu ne prinese rešitve. Kako starši doživljajo otrokovo težavo, kako poteka testiranje za skotopični sindrom in na kakšen način je mogoče rešiti problem? Ker ima ta sindrom 12 % ljudi, se mu bomo s strokovnjakinjo dr. Polono Kélava z Inštituta za disleksijo posvetili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami med deseto in enajsto uro na Prvem programu Radia Slovenija. Svojo izkušnjo z otrokovo težavo zaradi skotopičnega sindroma bo v oddaji opisala tudi mama Alenka Marjetič Žnider.


27.02.2017

Angelmanov sindrom in bolezen na genu EEF1A2

Evropska unija šteje bolezni za redke, kadar prizadenejo največ 5 ljudi na 10.000 oseb. Te bolezni so kronične, napredujoče, povzročajo okvare in pogosto ogrožajo  življenje. Večinoma so neozdravljive. 75 odstotkov bolnikov z redkimi boleznimi je otrok, 80 odstotkov teh bolezni pa je genetskega izvora. V Sloveniji, po ocenah Nacionalne kontaktne točke za redke bolezni živi 120 tisoč bolnikov s temi boleznimi. V današnji oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o dveh redkih boleznih: o Angelmanovem  sindromu in bolezni na genu EEF1A2. Gost oddaje bo Peter Fojkar, ki nam bo povedal, s kakšnimi stiskami se srečujejo starši otrok z  Angelmanovim  sindromom in kakšno je življenje s to boleznijo. V oddaji pa bomo slišali tudi zgodbo Lidije Cokan. Njena hčerka je edina v Sloveniji, ki ima bolezen na genu  EEF1A2. Oddajo pripravlja Petra Medved.


20.02.2017

Jana Špeh

avtorica, life coach in motivacijska svetovalka, pripravlja: Lucija Fatur


13.02.2017

Med štirimi stenami

Osnovna šola Glazija Celje je šola s prilagojenim programom. Izvaja program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, posebni program vzgoje in izobraževanja, domsko vzgojo in mobilno specialno pedagoško službo. Posebni program je oblika izobraževanja, vzgoje in varstva, ki upošteva otrokov celostni razvoj in sledi njegovim sposobnostim. Program traja do 26. leta, vanj pa so vključeni učenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki potrebujejo različne stopnje pomoči, saj zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti niso nikoli popolnoma samostojni. Kako poteka posebni program izobraževanja, kako učenci pridobivajo osnovna znanja in spretnosti? Kako poteka program učenja za življenje in delo po 18. letu starosti in zakaj je tako pomembno ohranjati že pridobljene veščine? O tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, v kateri bomo izpostavili tudi vse večji problem čustvenih in vedenjskih težav, s katerimi se v šoli soočajo, pa tudi, zakaj si v šoli prizadevajo pridobiti spremljevalce tudi otrokom v posebnem programu. Gostji oddaje bosta psihologinja Osnovne šole Glazija Celje in specializantka integrativne psihoterapije Adela Vlašič Tovornik in Petra Kloar, mama Marka, ki obiskuje posebni program v tej šoli. Oddajo pripravlja Petra Medved.


06.02.2017

Kako preživeti z ustvarjalnostjo

Bela krajina ni najbolj spodbudno okolje za tiste, ki bi radi ustvarjali in sledili svojim sanjam. Takšna je izkušnja Alenke Kralj, ki kreira, šiva in predeluje obleke in druge tekstilne izdelke, tudi zato, da bi ohranjala naravo. Svojo podjetniško pot je začela potem, ko je izgubila zaposlitev. Ampak se ji računi niso izšli. Nemočno se počuti tudi Martina Simonič, ki se je po več letih vrnila iz Londona in v rodni Beli krajini išče svoje zaposlitvene priložnosti. Z njima se je pogovarjala Jana Bajželj.


30.01.2017

Ko se življenje zoži le na posteljo

V Sloveniji se srečujemo z velikimi težavami, ko gre za namestitev bolnikov z visoko okvaro vratne hrbtenjače - tetraplegikov, ki se po končani rehabilitaciji iz različnih razlogov ne morejo vrniti v domače okolje. Gre za osebe, ki so popolnoma odvisne od pomoči drugih, ki se ne morejo gibati in potrebujejo najzahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo 24 ur na dan. Med njimi so tudi bolniki, ki za dihanje potrebujejo podporno umetno ventilacijo. Kakšne so možnosti za njihovo namestitev po odpustu iz rehabilitacijskih programov in zakaj je v obstoječi mreži ustanov tako malo posluha za zanje? Kakšne stiske doživljajo ti bolniki in tudi njihovi svojci? O tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Naša gostja bo univerzitetna diplomirana socialna delavka Vanja Skok z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, v oddaji pa boste slišali tudi zgodbo Tine Mikuš. Njena mama Alenka je pri padcu z drevesa septembra lani utrpela najhujšo okvaro hrbtenjače. Oddajo pripravlja Petra Medved.


23.01.2017

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


16.01.2017

Med štirimi stenami

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


09.01.2017

Med štirimi stenami

Peter Svetina je specialni pedagog in socialni podjetnik, ki svoje življenje v veliki meri posveča osebam s posebnimi potrebami in socialni ekonomiji. Vendar je bila še pred njegovo poklicno izbiro prisotna osebna izkušnja z osebo s posebnimi potrebami, ki je verjetno tudi usmerila njegovo poklicno pot. To je bila njegova sestra, ki ima motnjo v duševnem razvoju. Tudi potem, ko si je sam ustvaril družino, se je Peter kot oče soočil z "drugačnostjo" pri svojem otroku. O prepletanju poklicne in osebne izkušnje, o razumevanju sveta "drugačnih" in o možnostih zaposlovanja invalidov se bo z njim pogovarjala Jana Bajželj.


02.01.2017

Senzorna integracija

Otrok meče stvari okrog sebe, ne zna sestaviti sestavljanke, slabo piše, velikokrat joče ali si pokriva ušesa, ko je v njegovi okolici preveč hrupa, želi jesti samo eno vrsto hrane, se ne more umiriti, je hiperaktiven ali pretirano pasiven – tako vedenje lahko kaže na težave v procesiranju in integraciji senzornih dražljajev. Kako pri teh težavah pomaga terapija senzorne integracije, kaj vsebuje, kako se izvaja in kakšni so rezultati te terapije pri otroku pri vsakodnevnih dejavnostih – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved. Gostje oddaje bodo delovna terapevtka, terapevtka senzorne integracije in razvojno nevrološke obravnave iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Maja Markovič ter mami otrok z motnjo avtističnega spektra Darja in Simona, ki bosta povedali, kako terapija senzorne integracije pomaga njunima otrokoma v vsakodnevnem življenju.


26.12.2016

Robi Zupan

Robi Zupan se od malih nog bori z diabetesom tipa 1. Bolezen ga je v osnovnošolskih letih presenetila, pretresla in mu korenito spremenila življenje. Ni pa ga ustavila pri nizanju ekstremnih dosežkov. Na svojem seznamu ima vzpon na najvišjo evropsko goro Mont Blanc, s katere se je v dolino spustil z jadralnim padalom, več kot 200 skokov iz letala s padalom, kot spremljevalec se je udeležil ene najtežjih kolesarskih dirk na svetu Race across America, redno se tudi potaplja. Stalni spremljevalec njegovih podvigov pa je merjenje vrednosti krvnega sladkorja ter nenehno dokazovanje družbi, da bolnik s sladkorno boleznijo zmore več, kot pa je medicinska stroka pripravljena priznati. Kakšne podvige vse še načrtuje, nam bo zaupal v ponedeljkovi oddaji Med 4 stenami. Ne preslišite malo po 10. uri na Prvem!


19.12.2016

Poškodbe glave

Po podatkih URI Soča v Sloveniji letno hudo poškodbo glave utrpi približno 400 oseb, od tega jih je polovica poškodovanih v prometu kot vozniki, motoristi, pešci ali kolesarji. Ostali vzroki so poškodbe in padci pri delu, športno poškodbe in nasilna dejanja. Posledice možganske poškodbe so hude, saj bolniku in njegovi družini korenito spremenijo življenje. Onemogočijo jim uresničitev življenjskih ciljev, kot so študij, kariera, družina, lahko tudi razpade partnerska zveza. Posledice poškodbe se kažejo tako na telesnem kot tudi na duševnem, čustvenem in vedenjskem področju. Povprečno trajanje akutnega zdravljenja in rehabilitacije do prvega odhoda iz bolnišnice v domače okolje je štiri do pet mesecev, nekateri pa se zdravijo nepretrgoma tudi eno leto ali več po poškodbi. Rezultat rehabilitacije je, vsaj na začetku, zelo nepredvidljiv in odvisen od vrste poškodbe pa tudi od učinkovitosti terapevtskih programov. Kakšno je življenje po poškodbi glave, kako poteka rehabilitacija in ponovno vključevanje v družbo, o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Gost oddaje bo specialni pedagog za fizično invalidno bolne, vodja enote VDC Mavrica CUDV Draga Aleš Pevec, v oddaji pa bomo slišali tudi življenjske zgodbe ljudi s poškodbo glave. Oddajo pripravlja Petra Medved.


Stran 19 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov