Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


Med štirimi stenami

868 epizod


Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.

Izzivi in priložnosti gluhih

04.07.2016

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.

Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj  ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali srednješolsko poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Svet gluhih je s svoje osebne perspektive slišečega, kot otrok gluhih staršev, profesor defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih, predstavil Matjaž Juhart.

Matija Agrež se je leta 1991 preselil iz Slovenije v Združene države Amerike. Računalništvo in programiranje sta bila že od nekdaj njegovo močno področje. Izobraževanje je želel nadaljevati na področju računalništva na univerzi. Ker je bila gluhota ovira, ki bi mu v Sloveniji zaprla vrata nadaljnjega šolanja, se je začel spogledovati s tujino. Končal je Gimnazijo Kranj. Smer računalništvo. Ampak to za delodajalce v Sloveniji pred 25. leti ni bilo dovolj, da bi ga zaposlili kot programerja. Ni bil prepričan, da bi mi uspelo končati univerzitetno šolanje v Sloveniji, zato je iskal možnosti nadaljnjega izobraževanja v tujini. Zvedel je za National Technical Institute for the Deaf, kjer slušno prizadetim omogočijo študij računalništva. Živi v okolici Rochestra, v zvezni državi New York. Na univerzo ga še vedno vabijo, da predstavi mladim generacijam svojo življenjsko zgodbo. Tudi spodbuja jih, da naj pri študiju ne obupajo, ampak naj se trudijo naprej.

Kako se spominjate svojega šolanja v Sloveniji?

Prvi razred sem obiskoval na zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tam sem bil zelo uspešen in sem napredoval, zato sem na priporočilo zavoda prvi razred še enkrat obiskoval na osnovni šoli v svojem kraju, na Ovsíšah pri Podnartu. Tam je bilo povsem drugače kot v zavodu, saj sem se moral sam znajti. Ker nisem imel zapisovalca ali prevajalca, sem zapiske prepisal od sošolca, ki je sedel z menoj. Ko je učitelj hotel ustno preveriti moje znanje, mi je vprašanja napisal na kos papirja in potem sem mu pisno odgovoril. Osemletko sem opravil s prav dobrim uspehom. Potem sem se vpisal na Gimnazijo Kranj. V gimnaziji sem dobil nove sošolce in nove profesorje. Tudi tam sem se moral zelo truditi, da sem jim dokazal, da zmorem. Seveda tudi na gimnaziji ni šlo brez težav. Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil in da so se tudi oni mene navadili. Največ težav sem imel pri predmetih, pri katerih ni bilo na voljo zapiskov. Znašel sem se, kakor sem vedel in znal. V tretjem letniku gimnazije sem se za nekaj ur tedensko zaposlil v podjetju Iskra, kjer sem pomagal razvijati programsko opremo. Ker je bila to področje pred 25. leti še novost, sem to z veseljem delal. Vlogo posrednika med podjetjem in mano je prevzel moj oče, ki je skrbel za komunikacijo. Gimnazijo Kranj sem uspešno končal leta 1991.

Kako ste se znašli v tujini in na kakšne ovire ste naleteli?

Moj odhod v Združene države Amerike je bil leta 1991 nekoliko otežen, ker je bil zračni prostor nad Slovenijo zaprt, zato sem letel iz Muenchna. Ko sem prišel v Rochester, sem bil začuden, kako smo ljudje različni. Tam sem se v treh mesecih naučil znakovnega jezika, da sem lahko sledil predavanjem v znakovnem jeziku. Doma, v Sloveniji, znakovnega jezika namreč nisem uporabljal, ker ni bilo potrebe za to, saj sem se sporazumeval z branjem z ustnic in s pisanjem na papir. Petletni program računalništva v Rochestru sem končal predčasno v štirih letih in treh mesecih, saj me je skrbelo, kako bo z denarjem, saj šolanje v Združenih državah Amerike ni poceni. Ko sem po študiju začel iskati zaposlitev, ni bilo lahko. Vedel sem, da so tudi v Združenih državah Amerike problemi z zaposlovanjem gluhih. V javnem sektorju gluhe osebe lažje zaposlijo, ker jih ščiti zakon. V zasebnem, kjer gluhe osebe prav tako ščiti zakon, pa zame ni bilo veliko možnosti, ker sem bil tujec. Moje edino upanje je ostal zasebni sektor. Vedel sem, da veliko zasebnih podjetij nima denarja za prevajalca, zato sem nabavil prenosni računalnik. Na intervju za sprejem v službo sem prinesel s seboj prenosnik, zato so šele takrat izvedeli, da sem gluh. Delodajalci so bili v zadregi, ampak sem se hitro znašel. Prižgal sem računalnik, odprl urejevalnik besedila in začel tipkati svojo predstavitev. Na ta način sem jim pokazal možnosti za komunikacijo z mano. To je večino delodajalcev presenetilo, vendar so bili zelo odprti. Po štirih poskusih mi je uspelo najti zaposlitev, vendar ni bila dobro plačana. Že v prvih tednih so ugotovili, koliko znam in kaj vse zmorem narediti, zato niso obžalovali, da so me zaposlili. Priznam, da jih je bilo na začetku strah, kako bo z menoj. Za komunikacijo sem uporabljal Windows Chat, saj sem lahko z vsakim komuniciral naravnost s pisarniške mize. Potem se je pojavil Windows Messenger, ki omogoča komuniciranje z vsemi, ki so povezani z internetom. Tam sem delal dve leti, potem pa začel iskati zahtevnejšo službo. Hitro sem jo dobil, ker sem imel zelo dobro referenco iz prve službe. Zaposlitev sem menjal vsaki dve leti, ker sem želel napredovati. Šest let po diplomi sem postal samostojni svetovalec. Trenutno delam kot svetovalec na področju kadrovskega izobraževanja za družbo SumTotal Systems. Bankam, farmacevtskim družbam in drugim podjetjem svetujem, kako lahko s tem sistemom zagotovijo kakovostno izobraževanje za svoje zaposlene. Zanje razvijam tudi različne rešitve. Delo opravljam na svojem domu.

Konec januarja je bil v Državnem svetu posvet o zaposlovanju gluhih in naglušnih v Sloveniji, saj je to pri nas velik problem. Delodajalce je strah zaposliti gluho osebo. Problem pa so tudi tolmači, ki gluhi osebi niso na voljo v neomejenem obsegu. Kako je s tem pri vas?

To je tudi v Združenih državah Amerike velik problem. Tudi tu je delodajalca strah zaposliti gluho osebo. Če le more, vzame slišečo osebo, ne pa gluho. Kot sem že omenil, je v javnem sektorju lažje najti službo, saj je, če je treba, zagotovljen tolmač. V zasebnem sektorju pa mora imeti podjetje proračun za delo tolmača. V manjših podjetjih, kjer je zaposlenih manj kot 50 ljudi, si tolmača ne morejo privoščiti. V večjih podjetjih je več verjetnosti, vendar na žalost ne vedno. Tolmači so dragi, saj na uro zaračunajo okrog 40 evrov. Če gre za več kot enourno tolmačenje, moraš potem plačati dva. Sam ocenjujem, da ima tolmačenje tudi šibke točke, saj ima znakovni jezik omejen besedni zaklad, zato so nekateri pojmi posplošeni. Službeno sem vsak teden približno 20 ur v telefonskem stiku s svojimi strankami. Običajnega telefona ne morem uporabljati, zato imam video telefon. Z njim se povežem s tolmačem, ki je vmesni člen med mano in stranko. Za komunikacijo še vedno veliko uporabljam elektronsko pošto, vendar vedno ne gre po tej poti, ko pojasnjujem svoje zamisli in preverjam, če se razumemo. Čeprav znakovnega jezika ne maram uporabljati, je to potrebno. Za vsak primer imam vedno pripravljeno tipkovnico, da tolmaču napišem, katero besedo imam v mislih. Nekaj zmede nastane, kadar gre za konferenčni klic, v katerega je vključenih najmanj pet ljudi. Moje stranke vejo, da sem gluh, zato se trudijo na začetku pogovora pri konferenčnih klicih povedati svoje ime. Če pa pozabijo, je pa včasih prava zmeda. Tolmačenje telefonskih pogovorov je zelo naporno, zato se tolmači menjajo na 15 do 20 minut. Verjetno vas zanima, kdo plača video tolmača. V Združenih državah Amerike mora vsak telefonski in mobilni naročnik plačati majhen prispevek, to je pol evra na vsako številko, in s tem financirajo telefonskega prevajalca. Vendar to ne velja, če sem v isti sobi kot oseba, s katero sem želel govoriti. Za to obstaja Video Interpreting, ki pa ga moram posebej plačati, ker se to ne upošteva kot normalno telefoniranje. V bolnišnici imam zagotovljenega tolmača, ker živim v Rochestru, kjer je veliko gluhih oseb. Na urgenci čakam na tolmača od 10 do 30 minut. Za ne nujne obiske pri zdravniku pa je treba tolmača naročiti en teden vnaprej. Večkrat slišim od tolmačev pripombe, da gluhi pozabijo sporočiti, da jih ne bo na pregled, tolmač pa pride ob dogovorjenem času, da bi opravil naročeno delo. Bolnišnica ali zdravstvena ustanova pa ga mora vseeno plačati. To se mi od gluhih ne zdi odgovorno. Na koncu bi rad pripomnil, da mora za komunikacijo poskrbeti vsaka stran po svojih najboljših močeh. Gluhi naj ne pričakujejo, da bodo od delodajalca dobili vse, kar potrebujejo. To preprosto ni mogoče, vendar naj vseeno predstavijo svoje ideje, kakšne so možnosti alternativnega komuniciranja. Delodajalci pa naj gluhe poskusno uvajajo za določen čas, da bodo lahko preverili, kakšen je njihov prispevek v podjetju. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je bila moja rešitev z uporabo prenosnega računalnika za komunikacijo s slišečimi strankami in sodelavci zelo uspešna. Priznali so, da se z mano razumejo veliko bolje kot z mnogimi drugimi slišečimi.

 


03.11.2014

Stiske otrok

Stiske otrok, ki pristanejo v rejniških družinah, so večini pogosto neznane. Otroci v času odraščanja spoznavajo, da družina, v kateri bivajo, ni njihova matična družina in se različno odzivajo. Lahko so jezni, prizadeti in agresivni. V današnji oddaji Med štirimi stenami bomo spoznali zgodbo 28 letnega obsojenca, ki v zaporu na Dobu prestaja zaporno kazen. »Življenje pri rejniški družini je bilo lepo, zame so lepo skrbeli in me imeli radi. Zlorabil sem njihovo zaupanje in niso imeli druge izbire, kot da me pošljejo v Vzgojno izobraževalni zavod Veržej.« Njegova pot od 11 leta dalje je bila vse prej kot lahka za otroka v zgodnjih najstniških letih. Spoznanje, da starši niso njegovi biološki starši in zavedanje, da je Rom, je korenito oblikovalo njegovo življenje. Pripravlja Enisa Brizani.


27.10.2014

Med štirimi stenami

Brezdomne ženske so zelo specifičen problem, odgovornost za njegovo reševanje pa ni na strani žensk, temveč na strani družbe kot celote. V začetku oktobra je v Evropskem parlamentu v Bruslju potekala zaključna konferenca Opolnomočenje brezdomnih žensk za zaščito pred nasiljem na ulici. Sodelujoči so predstavili prerez obstoječega stanja na področju brezdomnih žensk po Evropi in izpostavili njihove pereče probleme. Konferenca je potekala v okviru evropskega projekta za opolnomočenje brezdomnih žensk, v katerega so vključene tri države: Velika Britanija, Madžarska in Slovenija. Raziskavo nam bo v pogovoru z Lucijo Fatur predstavila Eva Srdoč z Inštituta za evropske raziskave in razvoj - EuroCoop


20.10.2014

Zdravilne zgodbice

Le katerega malčka ni kdaj strah teme ali zdravnika? Težko opusti dudo in gre zjutraj s težavo v vrtec, zvečer pa spat? Zato, da bi otroci lažje prebrodili te majhne razvojne in psihološke ovire, so v knjižni obliki zdaj na voljo "Zdravilne zgodbice", ki sta jih napisali Mia Bone in Petra Julia Ujawe. Pripovedovali bosta, kako sta izbrali primerne dogodivščine in junake zgodbic, ki pomagajo otroku, da ob branju razume težave in jih tudi prebrodi. Mamica Tina bo povedala, kako je zgodbica o žirafi in delfinu Akiju pomagala svojem sinu, da ni več močil postelje. Svojo oceno zdravilnih zgodbic pa bo dodala tudi razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Pripravlja Jana Bajželj.


13.10.2014

Talni taktilni vodilni sistem

V oddaji Med štirimi stenami bomo spoznali talni taktilni vodilni sistem. To je sistem talnih oznak, ki omogoča slepemu in slabovidnemu varno pot po urbanem okolju. Gre za kombinacijo obstoječih robov in površin in talnih oznak, ki na ključnih mestih, kjer je orientacija za slepe in slabovidne težka dopolnjujejo obstoječe robove. Če je talni taktilni vodilni sistem ustrezno postavljen, slepemu in slabovidnemu precej olajša pot po urbanem okolju, s tem pa omogoči dostop do javnih ustanov ter tako posredno vpliva na samostojnost slepih in njihovo družbeno udejstvovanje. Kako učinkovit je ta sistem, kaj ga dopolnjuje in kako se slepi orientirajo na poti, boste izvedeli v oddaji. Petra Medved se je namreč odpravila po Ljubljani preizkusiti talni taktilni vodilni sistem skupaj z Polono Car, ki je slabovidna in Markom Mikulinom, ki je slep in pri hoji uporablja belo palico, iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.


06.10.2014

Za razigrano in ustvarjalno otroštvo

Letošnji teden otroka je posvečen igri in dejavnostim, ki jih otroci svobodno izberejo. Posebna pozornost je letos posvečena tudi vključevanju otrok s posebnimi potrebami v prostočasne dejavnosti. S sodelovanjem v interesnih dejavnostih imajo otroci s posebnimi potrebami možnost, da razvijejo svoja močna področja in da so kljub primanjkljajem uspešni. Tako boste oddaji Med štirimi stenami spoznali gluhe in naglušne otroke in mladostnike ter otroke in mladostnike z govorno - jezikovnimi motnjami, ki ustvarjajo v gledališču Taka Tuka. Slišali pa boste tudi pogovor z Igorjem Šilcem, katerega sin Gašper je na specialni olimpijadi v Belgiji osvojil tri medalje. Oddajo je pripravila Petra Medved.


23.06.2014

Počitnice - čas za lenarjenje ali za osebno rast otroka in mladostnika?

Ponudba počitniških dejavnosti po vsej Sloveniji bo pestra. Številna društva prijateljev mladine, mladinski centri, muzeji in druge ustanove pripravljajo razgibane počitniške programe - delavnice, športne aktivnosti in letovanja. Počitnice so čas, ko si otroci odpočijejo od pouka, predvsem pa so priložnost, da otrok razvija svojo domišljijo in talente. V oddaji Med štirimi stenami bomo govorili o kakovostnem preživljanju prostega časa, ki vodi v osebno rast otroka, o neformalnem učenju, ki omogoča razvoj različnih socialnih spretnosti ter o tem, ali uporaba socialnih omrežij zmanjšuje realne predstave o prijateljstvih in odnosih. Gostje oddaje bodo magistrica zakonskih in družinskih študij ter družinska in šolska mediatorka Monika Bizjak, podpredsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Majda Struc in mag. Vojko Vavpotič direktor Javnega zavoda Mladi zmaji Centra za kakovostno preživljanje prostega časa otrok in mladih. Oddajo pripravlja Petra Medved.


16.06.2014

Razvoj otroških možganov

Se vam zdi starševstvo težko? Pa se zavedate, da so težki trenutki pravzaprav priložnost, da pomagate otroku rasti in se razvijati in so zelo pomemben del starševstva. Tako razlagata Daniel Siegel in Tina Payne Bryson v knjigi Celostni razvoj otroških možganov, v kateri nam avtorja predstavljata najsodobnejša odkritja v razvoju otroških možganov in predstavita 12 praktičnih metod, ki jih lahko uporabimo pri vsakodnevnih starševskih izzivih. V Družinskem in terapevtskem centru Pogled so ob tej knjigi pripravili srečanja, ki jih vodita specialistki zakonske in družinske terapije Andreja Vukmir in Barbara Vister. Knjigo Celostni razvoj otroških možganov in razmišljanja ob njej bomo predstavili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti na Prvem. Pripravlja Lucija Fatur.


09.06.2014

Smernice za poročanje o otrocih

Kakšne so pravice otrok, ko se znajdejo v medijskih prispevkih? Ali lahko novinarji razkrijemo njihove osebne podatke, kadar poročamo o njih? Kdaj lahko to lahko storimo? To so le nekatere dileme, pred katere smo postavljeni novinarji, ko poročamo o otrocih. Kakšna priporočila in premislek prinašajo Smernice za poročanje o otrocih in kakšna je raven spoštovanja etičnih standardov novinarskega poklica ter varovanja temeljnih otrokovih pravic v Sloveniji, o tem se bo Petra Medved pogovarjala v oddaji Med štirimi stenami z gosti: s predsednico Novinarskega častnega razsodišča pri Društvu novinarjev Slovenije in novinarko Dnevnika Ranko Ivelja, z novinarko Vala 202, ki pripoveduje zgodbe družin iz projekta Botrstvo Jano Vidic in z višjim kriminalističnim inšpektorjem v oddelku za mladostniško kriminaliteto na generalni policijski upravi Antonom Klančnikom.


02.06.2014

Starostna razlika med partnerjema

Popolna starostna razlika med partnerjema je štiri leta in štiri mesece, vendar samo, če je ženska mlajša. To menda kažejo rezultati raziskave, ki jo je lani objavil Daily Mail, drugi največji britanski dnevni časopis. Kaj pa, če je moški od svoje partnerke starejši 20, 30, celo 40 let? Ali pa, če je ženska tista, ki je starejša polovica para? Kako funkcionira taka zveza, kako jo sprejema okolica? Kaj so plusi in kaj minusi velike starostne razlike in ali lahko žensko precej starejši moški res zanima le zaradi denarja? In zakaj bi se želel fant v svojih dvajsetih ali tridesetih zaplesti v resno zvezo z več kot 10 let starejšo žensko, ki ima morda že skoraj odrasle otroke? V oddaji Med štirimi stenami bo Andreja Čokl gostila dva para, ki uspešno kljubujeta stereotipom o "primerni" starostni razliki med partnerjema, in dr. Veroniko Podgoršek, psihoterapevtko s področja družinske in zakonske terapije.


26.05.2014

Moške dojke

Ste že slišali za ginekomastijo? Gre za razrast žleznega tkiva dojke pri moškem, ki nastane zaradi hormonskega neravnovesja. Pojavi se lahko že pri novorojenčkih, fantih v puberteti in pri starejših moških. Vzroke za ginekomastijo in načine zdravljenja bo pojasnil endokrinolog dr. Tomaž Kocjan. Zelo redko moški zbolijo za rakom dojke. Pa vendarle. V oddaji bo svojo izkušnjo z nami delil bolnik, ki so ga lani novembra operirali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Pripravlja Jana Bajželj.


19.05.2014

Mladi in alkohol

V Sloveniji imajo mladi preprost dostop do alkohola, pitje pa dojemajo kot nekaj čisto normalnega, pomeni jim način zabave in sprostitve, so ugotovili v raziskavi Spremembe v vedenjih, povezanih z zdravjem mladostnikov v Sloveniji v obdobju od leta 2002 do leta 2010, ki jo je izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje. Raziskava je tudi pokazala, da sta bili dve petini slovenskih petnajstletnikov v življenju že vsaj dvakrat opiti, delež mladostnikov, ki so prvič v življenju pili alkohol pri 13-ih letih ali manj, pa se je v tem obdobju povečal, porast je opazen tako pri fantih kot pri dekletih. Tvegano pitje alkohola v zgodnji mladosti pa pomeni večje tveganje za poznejši razvoj odvisnosti od alkohola. V oddaji Med štirimi stenami bomo ugotavljali, ali je pitje alkohola pri mladostniku povezano s pitjem njegovih prijateljev in zakaj nekateri prosti čas povezujejo s pitjem alkohola. Kako se kaže pomanjkljiv starševski nadzor in ali se mladostniki zavedajo posledic pitja? Gostje oddaje bodo: člana Anonimnih alkoholikov, ki bosta povedala svoji življenjski zgodbi, ter socialna pedagoginja, vodja programa Izberi sam Špela Dovžan iz DrogArta, združenja, ki mlade na zabavah ozavešča o tveganjih, povezanih z uporabo alkohola, in možnostih za zmanjševanje le teh. V oddaji pa boste lahko slišali tudi pogovor z vodjo Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike v Ljubljani primarijko Mojco Brecelj Kobe. Oddajo pripravlja in vodi Petra Medved.


12.05.2014

Kakšen je uspeh reintegracijskih programov za odvisnike?

Odvisnost od prepovedanih drog predstavlja veliko težavo v družbi. Odvisniki se pogosto zelo kmalu znajdejo na ulici, prepuščeni sami sebi in nekaj nevladnim organizacijam, ki delujejo predvsem na področju preventive. Začaran krog omame, odvisnosti, ulice in kriminala presežejo le redki. Reintegracija ali ponovna vključitev ozdravljenega odvisnika v družbo je zadnji, sklepni del obravnave zasvojenih. Pogoj za vključitev v reintegracijske programe je popolna abstinenca od prepovedanih drog in alkohola, cilja reintegracije pa urejeno bivanje in zaposlitev. Kako uspešni smo? Bi bili reintegracijski programi smiselni tudi v času odvajanja od prepovedanih drog? Nekateri odvisniki namreč opozarjajo na pomanjkanje reintegracijskih programov v Sloveniji. O prednostih in slabostih reintegracijskih programov bomo govorili z Darjo Kocjančič, vodjo programa Reintegracija pri društvu Up, uporabnico, ki je v njihov program vključena 1 leto, vodjo Doma Vincenta Drakslerja, Melito Žontar, z nami pa bo tudi uspešno reintegriran uporabnik programa, ki ga izvaja Center za socialno delo Kranj. Pripravlja Enisa Brizani.


05.05.2014

Kriza srednjih let

Ste stari okoli 40, 45, morda 50 let? Razmišljate o svojem dotedanjem življenju in vas pri tem grabi nekakšno malodušje ter se z nostalgijo spominjate mladosti? Ste pomislili na krizo srednjih let? V tokratni oddaji Med štirimi stenami bomo razmišljali o tem, ali je kriza srednjih let dejstvo ali stereotip. Je nekakšna življenjska inventura neobhodno potrebna, se moramo staranja zavedati? O krizi srednjih let bomo govorili z magistrico Polono Fister, univ. dipl. psihologinjo, slišali pa bomo tudi osebne izkušnje. Voditeljica: Lucija Fatur


28.04.2014

Mreža Matija

V Sloveniji je vse več prebivalcev, starejših od 65 let, in ti vse pogosteje potrebujejo različne oblike pomoči. Včasih ne vedo, kje poiskati pomoč, kje najti človeka, ki jih bo peljal k zdravniku, jim morda uredil vrt ali zanje poskrbel med prazniki. Mreža Matija je pomembna oblika pomoči, ki se plete po vsej Sloveniji in povezuje ponudnike ter številne prostovoljce. O tem, kakšne so izkušnje ponudnikov, uporabnikov in prostovoljcev, pa v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po desetih na prvem. Pripravlja Aljana Jocif.


21.04.2014

Uršulinska skupnost

V oddaji Med štirimi stenami smo obiskali smo Uršulinsko skupnost v Ljubljani. Tako drugačno in odmaknjeno se zdi to življenje, pa vendar je za samostanskimi zidovi zelo  živahno. Uršulinski samostan s cerkvijo Svete trojice stoji v središču Ljubljane, ob Slovenski cesti, nasproti Kongresnega trga. V zgodovini je imel pomembno vlogo na verskem, vzgojnem, izobraževalnem ter kulturnem področju,  tako na domačih tleh kot tudi v evropskem prostoru.  Dan se za sestre v Uršulinski skupnosti začne okoli sedmih z molitvijo v kapeli, nato pa hitijo po svojih službenih opravkih. Vsaka sestra ima svoj poklic. O sebi pravijo, da so po duši vzgojiteljice in misijonarke. Že od nekdaj so povezane z zunanjim svetom. Danes  90 otrok obiskuje  Angelin vrtec, v študentskem domu Uršula biva 40 študentk, ustanovile pa so tudi Kulturno društvo Schellenburg. O življenju v skupnosti in njihovem poslanstvu, o skrbi mladih deklet, ki stopijo v samostan ter delu, ki ga opravljajo, se je Petra Medved pogovarjala  s sestrama  predstojnico Boženo Kutnar in Tatjano Car.


21.04.2014

Uršulinska skupnost Ljubljana

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


14.04.2014

Aspergerjev sindrom

Nova Vseslovenska iniciativa za enake možnosti oseb z avtizmom opozarja tudi na težave odraslih oseb z Aspergerjevim sindromom.  V ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami boste spoznali 45-letnega Roka, ki je zaposlen v ZRC SAZU, kjer se ukvarja s podatki in iskanjem napak v leksikonih. Piše tudi za spletni časopis Vox Alia (lat. Drugačen glas), ki ga ustvarjajo osebe z Aspergerjevim sindromom.  Čeprav Rok težko vzpostavlja stike z neznanci in se ne mara javno izpostavljati, se je za radijski intervju odločil, ker je, kot sam pravi: »Pozitiven primer oziroma primer dobre prakse«.  Ker vsi odrasli z Aspergerjevim sindromom torej nimajo dobrih izkušenj z razumevanjem okolice, ki pogosto  ne pozna značilnosti te motnje, bodo o tem sindromu, primernih poklicih in možnih rešitvah pripovedovali starši, ki so združeni v društvo AS,  ter strokovnjakinji Maša Tkavc in Sabina Korošec. Pripravlja Jana Bajželj.


07.04.2014

Pomoč bolnim novorojenčkom

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


31.03.2014

Bodybuilding in fitnes

Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.


24.03.2014

Pogumne mame

V današnji oddaji Med štirimi stenami smo se pogovarjali s pogumnimi mamami, ki jih skozi življenje vodijo srčnost, volja in vztrajnost, predvsem pa velika ljubezen do njihovih otrok – otrok s posebnimi potrebami. Ti otroci se želijo igrati, imeti prijatelje, predvsem pa si želijo biti sprejeti taki, kot so. Gostje Andreja Pader, Sanja Balaban in Sabina Kovačič so z nami delile svoje zgodbe poguma, upanja, strpnosti, potrpežljivosti, pa tudi zaskrbljenosti. Kaj bo z otrokom, ko zanj ne bodo mogle več skrbeti. Oddajo je pripravila Petra Medved.


Stran 25 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov