Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.
Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.
Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.
“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.
Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”
Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”
868 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.
Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.
Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.
“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.
Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”
Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”
Projekt je zasnovan z namenom krepitve zaposljivosti posameznikov iz ranljivih skupin na področju kulture in umetniškega ustvarjanja. Prispeva k k večji socialni vključenosti udeležencev in k senzibilizaciji večine.
Kako si utreti pot od občutka odrinjenosti in nerazumljenosti do pripadnosti in vključenosti? Projekt Multivizija, multimedijsko, plesno in gledališko usposabljanje za ranljive skupine, se ukvarja z ljudmi, ki se iz različnih razlogov znajdejo na obrobju družbe. V njem so želeli usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence, na področju fotografije, videa, zvoka, plesa in gledališke igre s poudarkom na gledališču zatiranih. O projektu in o temi vseh modulov – identiteti, ki se je prepletala skozi različne umetniške jezike – bodo v oddaji Med štirimi stenami govorile udeleženka projekta Katrin Modic, koordinatorica projekta Mija Pungeršič in Romana Zajec, programski vodja projekta Zavoda Apis.
Novembra pred dobrimi tridesetimi leti so se prvič srečali svojci in prijatelji alkoholikov v skupini Al-Anon. Danes se srečuje več kot 30 skupin v skoraj 20-ih krajih, mnogo svojcev in prijateljev alkoholikov je tu našlo pomoč in zaživelo drugo življenje, saj številni zapadejo v začaran krog nezdravih medsebojnih odnosov, so zbegani zaradi nepredvidljivosti alkoholika in pogosto žrtve psihičnega in fizičnega nasilja. Skupnost Al-Anon jim predstavlja oporo, kjer dobijo moč za novo upanje. Gostje v oddaji gostje delijo z nami tudi osebne zgodbe.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tudi letos podelilo priznanja za dolgoletno in uspešno izvajanje rejniške dejavnosti. Med prejemnicami priznanj je rejnica Majda Justinek Koban.
Zgodba Aleša Krámolca je zgodba mladostnika, ki mu je prometna nesreča pri 17-ih letih popolnoma spremenila življenje. Tistega usodnega 15. avgusta 2007 je vozil pod vplivom alkohola. Posledice nesreče so bile tako hude, da je postal tetraplegik. Zgodbo je opisal v knjigi Vozim skozi življenje, zapisala jo je Petra Škarja. Nesreča je spremenila njegove cilje, vrednote in sanje. Najtežje si je bilo odpustiti. »Ta jeza do sebe in nezmožnost, da bi si odpustil, sta bili najtežje breme, ki sem ga nosil kar nekaj let,« je napisal v knjigi. Z delitvijo svoje lastne zgodbe poskuša preprečiti nastanek podobnih zgodb. Zato ozavešča mlade in starejše, naj poskrbijo za varen prevoz domov, še preden nagnejo prvi kozarec alkoholne pijače. Aleš Krámolc bo gost oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
Šport invalidov je v Sloveniji razmeroma dobro razvit in zastopan. Ena mlajših ekip, ki se je na igrišču prvič preizkusila pred slabima dvema mesecema, je slovenska rokometna reprezentanca na vozičkih. Njen član je Nenad Stojakovič – nekdanji poklicni rokometaš, ki je igral tudi za slovensko reprezentanco in bil leta 1993 del moštva, ki je na Sredozemskih igrah doseglo prvo medaljo v tem športu za našo državo. Že med kariero so ga velikokrat pestile težave s hrbtenico, večkrat je bil operiran. Razsežnosti bolezni, ki mu danes onemogoča hojo in narekuje uporabo invalidskega vozička, pa so se zares pokazale po športni »upokojitvi«.
Zgodba Lidije Štefanec je zgodba o otroštvu, prežetem z materinim nasiljem, je zgodba o psihični in fizični bolečini, je zgodba o hrepenenju po življenju, ki ga nikoli ni bilo. Je zgodba o dekletu in ženski, ki se znajde v podobno nasilnem zakonu in se iz njega izkoplje po 38-ih letih. Je zgodba o reševanju lastne duše, o letih antidepresivov in številnih selitvah. Pa tudi zgodba o svetli luči, ki posveti na koncu. Je zgodba gospe Lidije, popisana v dveh knjigah: Solze izpirajo bolečino in Tri ure življenja.
Gost oddaje Med štirimi stenami bo slovenski mladinski pisatelj, geograf in sociolog mag. Igor Plohl. Padec z lestve junija 2008 ga je zaznamoval za vse življenje. Postal je paraplegik. Po dolgotrajni rehabilitaciji pa je kljub invalidnosti znova samostojno zaživel. V knjigi Ne domišljaj si! odkrito opisuje dve leti svojega življenja po nesreči. Poleg zaposlitve veliko energije posveča ozaveščanju otrok in mladostnikov o posledicah poškodbe hrbtenjače in invalidnosti tudi s svojimi knjigami Lev Rogi, Lev Rogi najde srečo, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah. Z mag. Igorjem Plohlom se je v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala novinarka Petra Medved. Foto: Ingrid Ladinek Korez
Spolno nasilje je vsakršno spolno dejanje, ki ga oseba zagreši nad drugo brez njene privolitve. Gre za zlorabo moči in ohranjanje nadzora ene osebe nad drugo. Kakšne so posledice spolnega nasilja za žrtve, zakaj je treba rušiti stereotipe, da so za spolno nasilje krive same? O tem ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami s Špelo Veselič iz društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in psihoterapevtko Sanjo Rozman.
Zveza Sonček izvaja program bivanja za odrasle osebe s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi že vrsto let. Program institucionalnega varstva poteka v okviru stanovanjskih skupin, ki so v začetku so pomenile prehod iz večjih institucij v manjše, ljudem bolj prijazne oblike bivanja za manjše število ljudi, ki živijo skupaj. V stanovanjskih skupinah je pomembno, da stanovalci živijo čim bolj neodvisno življenje v običajnem okolju in da imajo zagotovljeno fizično pomoč, ustrezno pomoč pri negi, vsakdanjih življenjskih dejavnostih, pri gospodinjskih opravilih, prehranjevanju in drugem. V zadnjem času v Zvezi Sonček vse pogosteje opažajo, da se kažejo potrebe po bolj intenzivni pomoči zaradi intelektualnih in telesnih težav ter zaradi staranja. Kakšno je življenje v stanovanjskih skupinah, ali so možne tudi druge oblike bivanja, kako je z deinstitucionalizacijo in kaj bo pomenilo bivanje s podporo v skupnosti po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ta del zakona se bo začel izvajati leta 2022), bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje oddaje bodo diplomirana socialna delavka in do nedavna vodja institucionalnega varstva Zveze Sonček Jelka Bratec, stanovalka Urška Jurman in nekdanja stanovalka Saša Rolih.
Lastnica nepremičninskega podjetja, motivatorka, life coach, dreamBuilder coach – predvsem pa oseba, ki je morala skozi težko življenjsko preizkušnjo, sebi odgovoriti na številna vprašanja, se soočiti z brezupom in dnom, da je danes to, kar je – vse to in še mnogo več je Sabinca Gorenc. Svoje življenje je popisala v knjigi Raztrgana do kosti, a zdaj letim. Svojo pot pa deli tudi z nami v tokratni oddaji.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Partnerstva brez kriz in bojev ni. Kriza je lahko priložnost za rast, lahko pa je pogubna za partnerstvo in se zveza konča. Kadar se pojavi kriza, je v ozadju prtljaga iz otroštva. V imagu se prtljaga nahaja v štirih kovčkih. Dobra poznavalca imago partnerske terapije sta Tadeja Milivojevič Nemanič in Tjaž Nemanič, zakonski par in starša.
Živčno-mišična obolenja neposredno ali posredno prizadenejo mišice. Za hujše oblike je značilno postopno propadanje mišičnih vlaken, ki privede do delne ali popolne ohromelosti določenih mišičnih skupin, posledica tega pa so vse večje težave pri gibanju, vezanost na voziček in odvisnost od tuje pomoči. Društvo distrofikov Slovenije že 50 let daje obolelim oporo, s svojimi programi pa jim pomaga premagovati vsakdanje težave. Kakšna so ta obolenja, kako pomembna je obnovitvena rehabilitacija, s katero lajšajo tudi socialne in psihične posledice invalidnosti, in ali se da z mišično distrofijo kakovostno živeti v svojem okolju – o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
Ob jutrišnjem mednarodnem dnevu bele palice – pripomočka, s katerim slepi in drugi ljudje z okvarami vida zaznavajo ovire in vodilne elemente ter si tako pomagajo pri orientaciji, hkrati pa je tudi simbol njihove neodvisnosti – bomo danes govorili o dostopnosti prostora in o usposabljanju slepih in slabovidnih ljudi za aktivno življenje. Z nami bosta predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica in pooblaščenec Lions klubov Slovenije za pomoč slepim in slabovidnim Igor Miljavec ter krajinska arhitektka iz zavoda Dostop doktorica Andreja Zapušek Černe. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Med zgodbami, ki nam jih naplete življenje, se znajdejo tudi zgodbe partnerskih razhajanj. Nekateri se s koncem odnosa spoprimejo sami, drugi poiščejo pomoč, marsikdo poseže po literaturi s to tematiko. “(Ne)Srečni konci“, tako je dr. Ana Čertanec dala naslov svojemu “priročniku za soočanje z življenjem po razhodu in pri iskanju novih priložnosti v življenju”. Razmišljala je namreč, da je v takem trenutku dobrodošla prav vsaka izkušnja drugih. Kljub povsem drugačni izobrazbi se je lotila pisanja, ki ga predstavlja v tokratnem pogovoru.
Materino mleko je najboljša hrana za dojenčka, poleg tega mu dojenje daje tudi občutek bližine, varnosti in ugodja, poskrbi za vzpostavitev odnosa med otrokom in mamo. Dojenje je torej temeljni del našega življenja, ki pa je – sploh, če mama doji v javnosti – mnogokrat še vedno tabu. Prav tako na začudene poglede naletijo mame, ki se odločijo, da bodo svojega otroka dojile še po dopolnjenem prvem letu starosti. Temu se je v knjigi z naslovom Dojenje po prvem letu – vodnik, ki prisluhne otrokovemu in maminemu ritmu odstavljanja podrobneje posvetila zakonska in družinska terapevtka Aleksandra Klopčič. V oddaji Med štirimi stenami jo gosti Andreja Gradišar.
Po svetu in tudi pri nas je zadnji septembrski teden posvečen gluhim. V mednarodnem tednu gluhih želijo gluhi opozoriti nase in na njihovo nevidno invalidnost – gluhoto ter na težave, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnem življenju. Gluhota je med najtežjimi invalidnostmi zaradi doživljenjske ovire pri govorno-socialni komunikaciji, ki se kaže pri gluhih osebah v trajni izoliranosti od slišečega okolja. Kakšne stiske doživljajo, kako gluhota vpliva na njihovo duševno zdravje in kako je z vključevanjem v svet slišečih – o tem se bomo pogovarjali v današnji oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved. Celotna oddaja bo tolmačena v slovenski znakovni jezik, tako da jo bodo lahko spremljali tudi gluhi na spletni strani Radio Prvi.si.
Hipnozo poznamo že stoletja, poznale so jo že starejše civilizacije, moderna hipnoza pa se je začela v 18. stoletju. Izraz »hipnoza«, ki ga je skoval James Braid, izhaja iz grške besede »hypnos« – spanje, čeprav je kasneje spoznal, da stanje hipnoze ni spanje. Hipnoza je delni preskok kritičnega faktorja in vzpostavitev selektivnega mišljenja. Je popolnoma naravno stanje našega uma, ki ga lahko s pomočjo terapevta dosežemo le z našim dovoljenjem. Društvo Elman, ime je dobilo po hipnoterapevtu Davu Elmanu, želi s hipnoterapijo pomagati ljudem, da premagajo življenjske izzive in dosežejo svoje cilje. V tokratni oddaji jo predstavlja hipnoterapevt Boris Slivnik.
Dare Leban je nedavno izdal knjižico Teorija o strahu s podnaslovom O napačnem učenju strahu in povzročanju stresa otrokom in odraslim zaradi nepoznavanja definicije strahu. Zaradi težav v duševnem zdravju in poskusov, da bi opustil predpisana zdravila, je Dare Leban začel raziskovati, od kod izvirajo njegove težave.
Neveljaven email naslov