Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.
Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:
»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«
Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:
»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«
In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:
»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«
868 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.
Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:
»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«
Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:
»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«
In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:
»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«
Gosta tokratne oddaje Med štirimi stenami bosta invalida Anže Pratnemer in Robi Bojanec, ki sta zelo ustvarjalna na svojem področju. Anže Pratnemer je leta 2009 v prometni nesreči izgubil nogo. Ni se vdal v usodo, ob pomoči družine se je hitro rehabilitiral in že mesec po nesreči vozil avto. Je razvojni inženir na Fakulteti za elektrotehniko in je aktivno vpet v projekte Laboratorija za telekomunikacije. Eden izmed njih je projekt E-Cho, ki omogoča učenje in spremljanje predavanj v obliki elektronskih učbenikov, kadar se kdo zaradi fizične oviranosti ne more udeležiti predavanj. Robi Bojanec, študent na Fakulteti za elektrotehniko, je od nesreče z motorjem leta 2005 na invalidskem vozičku. Po rehabilitaciji se je uspešno vključil v svoje okolje, na Fakulteti za elektrotehniko pa se je pridružil interdisciplinarni ekipi Team Avalanche. Ta je pod pokroviteljstvom Laboratorija za robotiko izdelala invalidski voziček na elektromagnetini pogon. V okviru tega projekta je prepoznal, kako lahko pomaga tako sebi kot drugim invalidom, saj je veliko pripomogel k razvoju tega invalidskega vozička. O njunem pogledu na življenje po poškodbi ter uspešnem delovanju na Fakulteti za elektrotehniko se bo z Anžetom Pratnemerjem in Robijem Bojancem pogovarjala Petra Medved.
Življenje se lahko spremeni zaradi poroke, rojstva otroka, ločitve, bolezni. Dušanu Portatisu Kovaču se je v zadnjih 15. letih spremenilo zaradi dveh dogodkov. Prva prelomnica se je zgodila, ko je opustil pitje alkohola. Druga pa je bila povezana s potovanjem v Indijo. O svojem nemirnem otroštvu in mladosti, hoji po robu, življenju brez omame, duhovnosti, podjetniških vzponih in padcih Dušan Portatis Kovač pripoveduje v pogovoru z Jano Bajželj.
Že več kot 20 let Društvo Altra, ki je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, izvaja storitve in programe s področja duševnega zdravja v skupnosti. Osebam, ki imajo težave v duševnem zdravju dajejo psihosocilano pomoč in podporo, jih spodbujajo k reševanju težav in stisk ter razvijajo modele pomoči, ki krepijo posameznikovo okrevanje. Izvajajo dejavnosti stanovanjskih skupin, dnevnih in svetovalnih centrov in drugih oblik oskrbe in varstva oseb s težavami v duševnem zdravju. Predvsem pa si prizadevajo za detabuizacijo duševnih motenj in destigmatizacijo oseb s težavami v duševnem zdravju. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo osebe, ki imajo težave v duševnem zdravju v vsakdanjem življenju, se bomo pogovarjali z uporabniki in predsednico Društva Altra doktorico socialnega dela v skupnosti in sociologije Suzano Oreški, ki bo predstavila tudi nov projekt Društva s področja socialne aktivacije AKTIVEN.VKLJUČEN.ZAPOSLEN«, ki ga bodo izvajali na območju koroško-savinjske regije.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo, da v Sloveniji živi le nekaj več kot 700 Slovencev, ki nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da so razmere na terenu veliko bolj kritične, dnevno ugotavljajo v slovenskih pro bono ambulantah, ki tem osebam nudijo brezplačno pomoč. Delujejo v Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Velenju in Kočevju, najdlje pa v Ljubljani. Ljubljanska pro bono ambulanta je bila mišljena kot začasna rešitev, saj so upali, da bo država kmalu uspela rešiti problematiko nezavarovanih oseb. A kot so ugotovili ob 15-letnici delovanja, ki so jo obeležili januarja, se v tem času ni spremenilo dobesedno nič. Na delovanje brezplačne ambulante in žalostne zgodbe, ki pripeljejo ljudi vanjo, vas bomo opozorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po 10. uri na Prvem.
Irena Mastén je profesorica športne vzgoje in plesna pedagoginja, ki je čez noč pustila službo v šoli in stopila na samostojno pot terapevtke. Je tui-na terapevtka tradicionalne kitajske medicine, refleksoterapevtka, hipnoterapevtka, raziskovalka uravnotežene prehrane in super živil, ukvarja pa se tudi z meditacijo vipássana. O svoji osebni zgodbi, ki jo je pripeljala na to pot, pripoveduje v oddaji Med štirimi stenami, ki jo boste lahko vnovič poslušali v ponedeljek med deseto in enajsto na Prvem programu.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
»Če želiš življenje resnično živeti, ga moraš začeti najprej ljubiti,« pravi Urban Urbanc, avtor, svetovalec za medsebojne odnose ter zdrav način življenja. Zgodbe, ki so se zapisale skozi njegovo življenje, so ga privedle do poti, po kateri hodi sedaj in katere del deli tudi z nami. Kaj je najpomembnejše v našem življenju? Kako naj se imamo radi in zakaj je to pomembno? Urban Urbanc bo gost tokratne oddaje Med štirimi stenami.
O svojem osebnem življenju ne pripoveduje pogosto, čeprav mu to ni težko. Njegova poklicna pot je prepletena z osebno izkušnjo. Je specialni pedagog in socialni podjetnik, ki zadnja leta vodi zavod za socialno podjetništvo na podeželju Grunt. Je sorojenec in oče osebe s posebnimi potrebami, bolj natančno osebe z motnjo v duševnem razvoju. Peter Svetina, ki bo o zgodbah svojega življenja, nekaj let je živel tudi na avstrijskem Koroškem, pripovedoval v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami med deseto in enajsto na Prvem.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Neodgovorno ravnanje za volanom je vzrok za prometne nesreče z zelo hudimi posledicami. Po podatkih Agencije za varnost prometa se je lani zgodilo 1870 prometnih nesreč, ki jih je povzročil alkoholiziran udeleženec. Zaradi alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nesreč je umrlo 41 ljudi, 175 se jih je hudo telesno poškodovalo, 834 pa je bilo lažje telesno poškodovanih. Največ alkoholiziranih povzročiteljev je v starostni skupini med 18. in 24. letom ter med 24. in 34. letom. S kakšnimi stiskami se srečujejo hudo poškodovani, kako poteka rehabilitacija in kako najti smisel v življenju, če se ti življenje po prometni nesreči za vedno spremeni? V oddaji Med štirimi stenami bomo slišali zgodbo člana gibanja "Še vedno vozim, vendar ne hodim" Aleša Kramolca, ki se je v prometni nesreči hudo telesno poškodoval, z nami pa bo tudi direktor Zavoda Vozim David Razboršek, ki je za delo na področju prometne varnosti in psihosocialne rehabilitacije poškodovancev v prometnih nesrečah za leto 2016 dobil državno priznanje na področju prostovoljstva. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
Irena Masten, profesorica športne vzgoje in plesna pedagoginja, se je čez noč odločila: pustila je službo v šoli in stopila na samostojno pot terapevtke, ki raziskuje telo in um ter poučuje njuno povezavo s fizičnim in mentalnim pristopom v obliki meditacije vipassana. Zakaj je po njenem mnenju telo tempelj, ki ga je potrebno častiti? Zakaj je sama dolgo časa živela v bolečinah in rane krpala le s posameznimi obliži, namesto da bi spremenila utečeno pot? Ali bolečine niso bile dovolj močan sprožilec za preobrat? O svoji življenjski poti bo pripovedovala v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po deseti uri na Prvem.
»Če želiš življenje resnično živeti, ga moraš začeti najprej ljubiti,« pravi Urban Urbanc, avtor, svetovalec za medsebojne odnose ter zdrav način življenja. Zgodbe, ki so se zapisale skozi njegovo življenje, so ga privedle do poti, po kateri hodi sedaj in katere del deli tudi z nami. Kaj je najpomembnejše v našem življenju? Kako naj se imamo radi in zakaj je to pomembno? Urban Urbanc bo gost tokratne oddaje Med 4 stenami.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Presaditev krvotvornih matičnih celic je mnogokrat edina možnost za preživetje obolelih z različnimi oblikami krvnih rakov in nekaterih drugih bolezni. V tokratni oddaji bomo govorili o darovanju krvotvornih matičnih celic in predstavili kampanjo »Daj se na seznam«. Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, in Zavod RS za transfuzijsko medicino namreč želita spodbuditi k vpisu v Slovenija Donor, v oddaji pa bomo slišali tudi osebno izkušnjo.
Avtizem je kompleksna nevrološka razvojna motnja, pri kateri gre za neobičajen razvoj možganov. Osebe z avtizmom imajo težave pri verbalnem sporazumevanju, težko predvidijo stvari, izluščijo bistvo in razumejo pomen povedanega med vrsticami. Zato oseba z avtizmom drugače razmišlja, razume in občuti svet okoli sebe. V Zvezi nevladnih organizacij za avtizem Slovenije opozarjajo, da še vedno nimamo sistemske ureditve obravnave otrok in odraslih z avtizmom. Starši so pri iskanju uspešnih terapevtskih pristopov prepuščeni sami sebi, zato čutijo nemoč, stisko, žalost in jezo, ker so njihovi otroci z avtizmom neustrezno obravnavani in imajo glede na različne kraje v državi neenake možnosti za strokovno obravnavo. S kakšnimi težavami se srečujejo starši otrok z avtizmom in pedagogi, zakaj bi morali imeti učenci z avtizmom v šolah spremljevalce, kako je z strokovnimi obravnavami in kakšno naj bi bilo izobraževanje otrok z avtizmom, o tem se bomo pogovarjali z gostjama predsednico Društva za pomoč otrokom z avtističnimi motnjami Školjke Maribor in mamo osemletnega otroka z avtizmom Inge Zorec ter predsednico Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije, profesorico defektologije Sabino Korošec Zavšek. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Nataša Šram Grandlič ima dva predšolska otroka. Pred kratkim je ustanovila Društvo Svet staršev, v okviru katerega se bo zavzemala za bolj aktivno starševsko vlogo v vrtcih in šolah, obenem pa bo pomagala staršem pri reševanju njihovih problemov, ki jih imajo v vrtcu ali v šoli. Ali starši sploh vejo, kdo je njihov predstavnik, kaj je svet staršev ter kakšne pobude in pripombe lahko daje? Ali je svet staršev le nujno zlo in njegovo delovanje le mrtva črka na papirju ali pa ima pomembno poslanstvo pri oblikovanju spodbudnega vrtčevskega in šolskega okolja? Zakaj ni dobro, da starši na roditeljskih sestankih samo prikimavajo? Kako starše spodbuditi, da bodo s svojimi mnenji, pobudami in pohvalami prispevali k čim boljšemu vzdušju v vrtcu in šoli?
Kako osebam z motnjo v duševnem razvoju omogočiti kakovostno življenje v vseh življenjskih obdobjih ob upoštevanju njihovih individualnih potreb, bo tema tokratne oddaje Med štirimi stenami. Tudi ljudje z motnjo v duševnem razvoju imajo sposobnosti, ki jih je treba razvijati vse življenje. Pomoč potrebujejo že od zgodnjega otroštva, da lažje premagujejo razvojne zaostanke ter zmanjšujejo razlike, ki jih ločijo od vrstnikov. Potrebujejo ustrezne programe vzgoje in izobraževanja, da lahko poglabljajo in utrjujejo veščine, ki so se jih že naučili, da jih lahko uporabljajo in tako zadovoljuje svoje potrebe. In ne nazadnje, prilagojena mora biti tudi njihova oskrba v visoki starosti. Kakšne so njihove potrebe, s kakšnimi težavami se srečujejo starši ob rojstvu takega otroka in kakšno skrb nosijo skozi življenje ter kako to vpliva na sorojence, se bomo pogovarjali z gosti: z mamo deklice z Downovim sindromom Ano Perdih, očetom odrasle hčerke s težjo obliko cerebralne paralize in direktorjem zveze Sonček Iztokom Suhadolnikom ter sestro 58-letnega brata z motnjo v duševnem razvoju in direktorice zveze Sožitje Matejo De Reya. Da bi bilo življenje oseb s posebnimi potrebami lažje, jim z različnimi programi pomagajo v invalidskih organizacijah. Tako so se društvo Downov sindrom Slovenije, zveza Sonček in zveza Sožitje odločili, da organizirajo dobrodelni koncert Lahko sem srce za podporo ljudem z Downovim sindromom, motnjo v duševnem razvoju in cerebralno paralizo z namenom izboljšati njihov položaj v družbi. Zbran denar bodo namenili za izvajanje programov v teh organizacijah. Koncert bo v petek, 5. maja, ob 19. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Koncert Lahko sem srce bo posnela TV Slovenija in ga predvajala v ponedeljek, 8. maja, ob 21. uri na 2. programu TV Slovenija. Ves čas posnetka koncerta bo deloval klicni center, iz katerega se bo oglašala voditeljica Bernarda Žarn s svojimi gosti. Prispevke boste lahko darovali s klici in sporočili SMS.
Neveljaven email naslov