Kdaj ste nazadnje vzeli v roke zbirko najljubših pesmi in kakšno prebrali? Ali pa slišali recitacijo kakšne pesmi, ob kateri so vam šli kar »mravljinci po hrbtu«. V tednu, ki je prinesel tudi kulturni praznik, je bilo morda priložnosti za to več, mi pa smo to vzeli tudi za iztočnico oddaje. S strokovnimi pojasnili se nam je pridružil prof. dr. Adam Zeman, ki je skupaj s kolegi preučeval vpliv branja različnih tekstov na naše možgane.

Branje je, če gledamo delovanje možganov, izjemno kompleksen in zaradi tega tudi zelo zanimiv proces. Med njim pa se odvija vrsta aktivnosti, pravo sozvočje omrežij, in sicer, če naštejemo samo osrednje: so pri procesu branja vključena omrežja v našem senčnem režnju, frontalnem režnju, angularni girus, to je del v našem zatilnem režnju in pa supramarginalni girus v temenskem režnju. Zadnja dva sta, poenostavljeno, kot nek center, nadzorna plošča upravljanja z orkestrom vseh omrežij za branje, da ujamejo sozvočje.  Nič nenavadnega torej, da je zelo kompleksen proces branja skozi leta navdihnil mnogo raziskav, tudi tisto, ki jo je prof. dr. Adam Zeman z Univerze Exeter v Veliki Britaniji, skupaj s sodelavci opravil leta 2013.

“Že zelo dolgo me zanima užitek, ki ga imamo mnogi ob branju literature. Sem pa tudi nevrolog in nevroznanstvenik, zaradi česar me je zanimalo, zakaj nas literatura lahko tako »premakne«. Želel sem izvedeti, kako bi bilo, če bi primerjali dolgočasno literaturo, recimo navodila za ogrevalni sistem, s prozo. Potem pa oboje tudi s poezijo – splošno in tisto, ki je posamezniku najljubša”.

V njihovi študiji so  sodelovali učitelji in študenti književnosti. Medtem, ko so ležali v skenerju, so jih prosili, naj preberejo delčke različnih tekstov- od navodil za ogrevanje, do recimo delčka Dickensovega romana, pa soneta, zahtevne literature in najljubše pesmi. Pri tem smo primerjali, kakšen je odziv možganov na različne zvrsti.

Takole je glavne ugotovitve strnil za našo oddajo prof. Zeman:

“Ta študija nam je dala celo vrsto zanimivih rezultatov.  Prvi, in to najbrž ni presenečenje, je, da se aktivirajo omrežja za branje pri vseh teh tekstih. Še vedno pa sem navdušen, da smo to dejansko lahko videli med skeniranjem. Odlomki, ki so imeli močno vsebino, so , tako kot kanadska študija, aktivirali omrežja za nagrajevanje. Ko so ljudje brali najljubše odlomke, je bilo, kot da bi se jih spominjali, ne pa toliko brali. Manj kot predeli za branje so bili torej aktivni predeli za spomin.  Pogledali smo tudi, kako se aktivnost možganov spremeni, ko postanejo teksti bolj povezani z visoko literaturo, takrat so se aktivirala predvsem omrežja  leve možganske poloble, ki so povezane z analizo govora in tudi majhno področje, kavdatno jedro, ki je sicer povezano z našo motoriko, ampak pokazalo se je, da tudi z branjem zahtevnejše literature oziroma z zahtevnejšim jezikom”.

Več pa lahko poslušate v zgornjem posnetku!