Profesor Dixon Chibanda je psihiater, akademik in raziskovalec iz Zimbabveja ter direktor raziskovalne iniciative za duševno zdravje v Afriki – AMARI. Svet se sooča z epidemijo depresije, in afriška celina seveda ni izvzeta. Profesor Chibanda je v Zimbabveju začel s tako imenovanimi »klopmi prijateljstva«, projektom, pri katerem »babice«, starejše ženske v skupnosti, izurijo, da na podlagi vedenjsko kognitivne terapije svetujejo in pomagajo posameznikom, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Želi si, da bi se projekt razširil po vsem svetu. O možganih in duševnem zdravju bo razmišljal v četrtek ob 7.35 na Prvem.

Pogovor s prof. dr. Dixonom Chibando, psihiatrom iz Zimbabveja, ki s projektom želi pripeljati pomoč za duševno zdravje bližje skupnostim

Profesor Dixon Chibanda je psihiater, akademik in raziskovalec iz Zimbabveja ter direktor raziskovalne iniciative za duševno zdravje v Afriki – AMARI. Svet se sooča z epidemijo depresije in seveda afriška celina ni izvzeta. Profesor Chibanda je v Zimbabveju začel s tako imenovanimi »klopmi prijateljstva«, projektom, pri katerem »babice«, starejše ženske v skupnosti, izurijo, da na podlagi vedenjsko kognitivne terapije svetujejo in pomagajo posameznikom, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Želi si, da bi se projekt razširil po vsem svetu.

Klop prijateljstva, tako kot veliko stvari v mojem življenju od otroštva dalje, ni bila načrtovana. Lagal bi, če bi rekel, da sem se nekega dne zbudil in vzkliknil: »O, ja! To! Babice in klopi!«. Ne. Okoliščine so pripeljale do tega. Odziv na krizo. To je bilo leta 2005. Datuma se še zelo dobro spomnim. 25. maj. Takrat je zimbabvejska vlada začela operacijo »Murambatsvina«, kar dobesedno pomeni »odstranjevanje umazanije«. Vključevala je rušenje zgradb in poslopij, ki so jih označili za »nezakonite«. Več tisoč ljudi je ostalo brez domov. Dva milijona ljudi je imelo zaradi tega psihološke posledice. To je bil razlog, da smo začeli projekt. Pa tudi nekaj zelo osebnih dogodkov v mojem življenju.

Eden od ključnih razlogov je, da vsem ljudem, ki imajo težave z duševnim zdravjem, oskrba in pomoč še zdaleč nista dostopna.

Ena mojih pacientk, ime ji je bilo Erika, si je vzela življenje. Ko mi je njena mama to sporočila, sem jo vprašal, zakaj niso prišli z Eriko k meni v bolnišnico na pogovor, na katerega je bila naročena. Mamin odgovor pa mi je dal vedeti, da stvari nisem zastavil pravilno. Rekla mi je: »Nismo prišli, ker nismo imeli denarja za avtobusno vozovnico do bolnišnice.

Zimbabve ima približno 16 milijonov prebivalcev in le kakšen ducat psihiatrov. Rešitev je našel v tako imenovanih “Klopeh prijateljstva”, pri katerih sodelujejo babice, ki jih tudi ustrezno izučijo, vse skupaj pa temelji na principih vedensko-kognitivne terapije.

Mislim, da je rešitev v tem, da damo moč skupnosti. Na duševno zdravje smo vedno gledali kot na neko storitev, ki poteka od zgoraj navzdol. Izuriš psihiatre in klinične psihologe in potem ti zagotavljajo storitve. To ni pravi pogled. Zgoditi se mora v nasprotni smeri – od spodaj navzgor. Pri tem moramo integrirati svojo lastno kulturo in pogledati na težave, na izzive, s katerimi se spoprijema družba. Klopi prijateljstva so uspešne, ker so babice, ki svetujejo, ukoreninjene v lokalno družbo. Govorijo jezik, ki je v sozvočju s skupnostjo.

Želi si, da bi bile klopi prijateljstva v vseh deželah tega sveta.