Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!”,od uglednega diplomata v Haagu do izgnanca na Kranjskem, nestor slovenskih kiparjev, prva žrtev nacizma med slovenskimi duhovniki
Politik in diplomat Janez Vajkard Auersperg, član ene že od srednjega veka najpomembnejših plemiških rodbin pri nas, je bil svetovalec avstrijskih cesarjev Ferdinanda III. In Leopolda I. Leta 1653 je bil imenovan za državnega kneza, cesar pa mu je podelil tudi fevd v Šleziji. Med drugim je bil poslanik v Haagu, sodeloval pa je tudi pri sklenitvi miru, s katerim se je končala tridesetletna vojna – spopadi zaradi verskih sporov med protestanti in katoliki. Njegova zamisel o zvezi katoliških držav Avstrije, Francije in Španije se ni uresničila, zaradi političnega spletkarjenja s Francozi pa so ga pozneje pregnali z dunajskega dvora na Kranjsko. Janez Vajkard Auersperg je dal v Dolenjskih Toplicah zgraditi prvo kopališko stavbo in bil med snovalci Auerspergove palače oziroma poznejšega knežjega dvorca v Ljubljani. Rodil se je leta 1615 v Žužemberku.
Ko so si v začetku 19. stoletja začele Postojnsko jamo ogledovati tudi kronane glave, je postala še znamenitejša in bila vse bolj obiskana. Tako sta na današnji dan leta 1857 v Postojnsko jamo stopila cesar Franc Jožef Prvi in cesarica Elizabeta. Organizatorji visokega obiska so uredili poti in jih posuli z drobnim belim peskom; navozili so ga za več tisoč voz. Gorelo je približno 15.000 luči, v veliki dvorani se je razlival rdeč bengalični ogenj, v zrak so spuščali raznobarvne balone, gosta pa je ob vhodu pozdravljal velik osvetljen napis: “Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!” Po ogledu jame – cesarica in dvorni dami so si njene lepote ogledovale iz nosilnic – je dal zadovoljni cesar vsem tistim, ki so sodelovali pri lepšanju jame in pripravi sprejema, razdeliti 120 zlatnikov, 20 tolarjev in 70 srebrnikov. Po slovesnosti se je vladarski par s spremstvom v kočijah odpeljal v Ljubljano, po kosilu v kolodvorski restavraciji pa so se s hlaponom odpravili proti Dunaju. Ker pa blagorodni obisk v Postojnski jami ni bil poceni, je uprava nemudoma povišala vstopnino s 30-ih na 40 krajcarjev na osebo.
Kipar Alojzij Repič je študiral na Dunaju, v letih od 1905 do 1931 pa je učil na umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani in kot nestor slovenskih kiparjev vzgojil pomembne kiparske generacije. Znan je predvsem kot portretist; v slogu akademskega realizma je namreč izdelal vrsto odličnih portretov naših pomembnih kulturnikov. Ustvarjal je tudi sakralna dela in cerkveno opremo, nagrobnike ter dekorativno in žanrsko plastiko s folklornimi motivi. Njegove so tudi arhitekturne plastike na zunanjščini Kresije v Ljubljani. Alojzij Repič se je rodil leta 1866 v Vrhpólju pri Vipavi.
V noči na 12. marec leta 1938 je nacistična Nemčija zasedla Avstrijo in jo nasilno priključila k tretjemu rajhu; to dejanje je v zgodovini znano kot anšlus. Zaradi odkritega nasprotovanja nacionalsocializmu na avstrijskem Koroškem so domači nacisti že prvi dan zasedbe zaprli nekaj manjšinskih voditeljev, med njimi tudi nekdanjega poslanca in tedanjega podpredsednika Slovenske prosvetne zveze Vinka Poljanca. Zaradi posledic bivanja v zaporu je že avgusta istega leta umrl in tako postal prva žrtev nacističnega novega reda med slovenskimi duhovniki. Nacistične oblasti so takoj tudi omejile delo manjšin in med drugim zasegle ključe Mohorjeve hiše v Celovcu, v kateri je bil sedež več slovenskih osrednjih organizacij. Poleg tega so številne slovenske duhovnike pregnali v Nemčijo; tam so nekateri umrli v zaporih ali koncentracijskih taboriščih. Pri preganjanju Slovencev je bila posebno dejavna politična organizacija Koroški heimatdienst – (Koroška domovinska služba). Oblastem je takoj po anšlusu izročil seznam 245-ih vodij “slovenskih nacionalistov in šovinistov”; to je bila podlaga za poznejši izgon koroških Slovencev. Maja leta 1940 so nacisti razpustili celovško Mohorjevo družbo, druga slovenska društva pa ob napadu na Jugoslavijo. Takrat so zaplenili in uničili njihovo premoženje, voditelje društev pa pozaprli, saj so odpadli še zadnji politični zadržki za “dokončno rešitev koroškega vprašanja”.
6238 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!”,od uglednega diplomata v Haagu do izgnanca na Kranjskem, nestor slovenskih kiparjev, prva žrtev nacizma med slovenskimi duhovniki
Politik in diplomat Janez Vajkard Auersperg, član ene že od srednjega veka najpomembnejših plemiških rodbin pri nas, je bil svetovalec avstrijskih cesarjev Ferdinanda III. In Leopolda I. Leta 1653 je bil imenovan za državnega kneza, cesar pa mu je podelil tudi fevd v Šleziji. Med drugim je bil poslanik v Haagu, sodeloval pa je tudi pri sklenitvi miru, s katerim se je končala tridesetletna vojna – spopadi zaradi verskih sporov med protestanti in katoliki. Njegova zamisel o zvezi katoliških držav Avstrije, Francije in Španije se ni uresničila, zaradi političnega spletkarjenja s Francozi pa so ga pozneje pregnali z dunajskega dvora na Kranjsko. Janez Vajkard Auersperg je dal v Dolenjskih Toplicah zgraditi prvo kopališko stavbo in bil med snovalci Auerspergove palače oziroma poznejšega knežjega dvorca v Ljubljani. Rodil se je leta 1615 v Žužemberku.
Ko so si v začetku 19. stoletja začele Postojnsko jamo ogledovati tudi kronane glave, je postala še znamenitejša in bila vse bolj obiskana. Tako sta na današnji dan leta 1857 v Postojnsko jamo stopila cesar Franc Jožef Prvi in cesarica Elizabeta. Organizatorji visokega obiska so uredili poti in jih posuli z drobnim belim peskom; navozili so ga za več tisoč voz. Gorelo je približno 15.000 luči, v veliki dvorani se je razlival rdeč bengalični ogenj, v zrak so spuščali raznobarvne balone, gosta pa je ob vhodu pozdravljal velik osvetljen napis: “Dalje kot sončni žarki spremlja ljubezen ljudstva Franca Jožefa in Elizabeto!” Po ogledu jame – cesarica in dvorni dami so si njene lepote ogledovale iz nosilnic – je dal zadovoljni cesar vsem tistim, ki so sodelovali pri lepšanju jame in pripravi sprejema, razdeliti 120 zlatnikov, 20 tolarjev in 70 srebrnikov. Po slovesnosti se je vladarski par s spremstvom v kočijah odpeljal v Ljubljano, po kosilu v kolodvorski restavraciji pa so se s hlaponom odpravili proti Dunaju. Ker pa blagorodni obisk v Postojnski jami ni bil poceni, je uprava nemudoma povišala vstopnino s 30-ih na 40 krajcarjev na osebo.
Kipar Alojzij Repič je študiral na Dunaju, v letih od 1905 do 1931 pa je učil na umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani in kot nestor slovenskih kiparjev vzgojil pomembne kiparske generacije. Znan je predvsem kot portretist; v slogu akademskega realizma je namreč izdelal vrsto odličnih portretov naših pomembnih kulturnikov. Ustvarjal je tudi sakralna dela in cerkveno opremo, nagrobnike ter dekorativno in žanrsko plastiko s folklornimi motivi. Njegove so tudi arhitekturne plastike na zunanjščini Kresije v Ljubljani. Alojzij Repič se je rodil leta 1866 v Vrhpólju pri Vipavi.
V noči na 12. marec leta 1938 je nacistična Nemčija zasedla Avstrijo in jo nasilno priključila k tretjemu rajhu; to dejanje je v zgodovini znano kot anšlus. Zaradi odkritega nasprotovanja nacionalsocializmu na avstrijskem Koroškem so domači nacisti že prvi dan zasedbe zaprli nekaj manjšinskih voditeljev, med njimi tudi nekdanjega poslanca in tedanjega podpredsednika Slovenske prosvetne zveze Vinka Poljanca. Zaradi posledic bivanja v zaporu je že avgusta istega leta umrl in tako postal prva žrtev nacističnega novega reda med slovenskimi duhovniki. Nacistične oblasti so takoj tudi omejile delo manjšin in med drugim zasegle ključe Mohorjeve hiše v Celovcu, v kateri je bil sedež več slovenskih osrednjih organizacij. Poleg tega so številne slovenske duhovnike pregnali v Nemčijo; tam so nekateri umrli v zaporih ali koncentracijskih taboriščih. Pri preganjanju Slovencev je bila posebno dejavna politična organizacija Koroški heimatdienst – (Koroška domovinska služba). Oblastem je takoj po anšlusu izročil seznam 245-ih vodij “slovenskih nacionalistov in šovinistov”; to je bila podlaga za poznejši izgon koroških Slovencev. Maja leta 1940 so nacisti razpustili celovško Mohorjevo družbo, druga slovenska društva pa ob napadu na Jugoslavijo. Takrat so zaplenili in uničili njihovo premoženje, voditelje društev pa pozaprli, saj so odpadli še zadnji politični zadržki za “dokončno rešitev koroškega vprašanja”.
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Prostovoljec na balkanskih bojiščih Tajnik Društva za krščansko umetnost Razstava umetnikov »Četrte generacije«
Začetki homeopatije na Slovenskem Arhitektov pečat v Trbovljah Najhujša letalska nesreča pri nas
Katoliški duhovnik pomaga partizanom Prva orglarka v cerkvi svetega Petra v Rimu Jasli za dojenčke – povojna novost
Borec za pravice manjšin Cerkveni skladatelj in zapornik Umetnostni zgodovinar in novomeške znamenitosti
Pravni strokovnjak v novi državi Mladinski pripovednik in svet živali Junak slovaške vstaje leta 1944
Kulturni posrednik med Slovenci in Madžari Skladatelj in vzgojitelj mladih pevk in pevcev Črnomelj in Metlika v Dravski banovini
Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej
Televizija na Triglavu Izumitelj fotografije na steklo Skladatelj in zaslužni profesor
Mojzes, ki hoče s Slovenci onstran Mure Od bančnika do igralca Načrtovalec slovenskega elektroenergetskega omrežja
Slovenščina in Sveto pismo Planinec, literat in muzealec Organizator tržaške konstruktivistične skupine
Karikirani portreti po primorskih cerkvah, Manifestacija vere in politične moči, Baronski naslov za svetovljanko iz botaničnega vrta
Cesar nasprotuje šestemu mandatu županstva Ivana Hribarja, Družbenokritični film »Nočni izlet«, Več kot le vojni poročevalec
Neveljaven email naslov