Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


05.05.2024

"Na deževen dan ni več toliko popravil dežnikov kot včasih"

Današnji Napotki so kot nalašč za deževne dni. Odpravili se bomo namreč k edini dežnikarici v Ljubljani. Lana Furlan je vzela svoj polomljen dežnik in se sprehodila do Trubarjeve ulice 13. Tam jo je že pričakala Marija Lah, ki ji je povedala vse skrivnosti popravljanja in izdelovanja dežnikov in senčnikov. Več pa v Napotkih.


27.04.2024

»Če potičnica ni pravih mer, bo potička na pol surova«

Lončarstvo spada med najstarejše in nekoč najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Leta 1751 omenja princ Friedrich Otto Hermann v svojih potopisih, da ni v nobeni avstrijski deželi sorazmerno toliko lončarjev kakor ravno na Kranjskem. Lončarstvo se je razvijalo v različnih lončarskih središčih: Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje ter Prekmurje. Osnova za lončarske izdelke je primemo mastna glina, prosta peščenih in drugih škodljivih snovi. Najvažnejše lončarsko orodje je vreteno ali lončarski kolovrat, kot so ga imenovali nekdaj. Lončeni izdelki imajo dekorativen in uporaben namen. Sodeč po tem, da so med najpogostejšimi arheološkimi najdbami ostanki lončenih posod in keramike, lahko zaključimo, da lončarske izdelke odlikuje trajnost. Kako poteka delo v lončarski delavnici, kjer se spajata tradicija rokodelstva in sodobnost, bomo izvedeli v tokratnih NaPOTkih. Bojan Leskovec je obiskal lončarstvo Dobo v Žalni pri Grosuplju.


20.04.2024

Na Vorančevi kovači se železo kuje, dokler je vroče

Lovro Jurečič je kovač, ki je v Vorančevi kovačiji obudil družinsko kovaško tradicijo. Čeprav se zdi, da njegova zgodba sega v leto 2019, ko je izdelal svoj prvi nož, v naPOTkih izvemo, da ga je kovaštvo nekako spremljajo že dlje časa, zahvaljujoč dedku Francu. Vsak nož, ki ga skuje mladi Podbočjan, skriva veliko simbolike in govori svojo zgodbo. Nekaj jih izvemo tudi v tokratnih naPOTkih.


13.04.2024

"Za ohranjanje starih obrti potrebujemo prizadevne posameznike s čutom za dediščino"

V uvodni epizodi 16. sezone naših naPOTkov, v kateri predstavljamo stare obrti in rokodelce, smo na Dolenjskem podrobneje spoznavali tradicijo mlinarstva, tokrat pa se je Jure Čepin odpravil v Postojno, kjer ima "dolgo brado" še ena tradicionalna obrt, in sicer je obiskal brivca. Ti so bili od nekdaj značilnejši za mesta in trge kot za podeželje, brivski in frizerski saloni pa so bili skozi vsa desetletja tudi aktivni prostori zbiranja ter druženja. Vse to velja tudi za brivski in frizerki salon Ozbič, ki letos obeležuje že svojo 100. obletnico obstoja. Prepoznavna hiša na vogalu je razdeljena na dva dela - brivnico in razstavni prostor, v katerem obiskovalci spoznajo bogato dediščino brivske obrti.


05.04.2024

Mlin Košak in 9 generacij mlinarjev

Poznate tisti pregovor, da se samo v mlinu neka stvar dvakrat pove? Njegov izvor je gotovo povezan s hrupom, ki ga boste slišali tudi v reportaži, ki sledi. Ampak tokrat upravičeno. V novi 16. sezoni naPOTkov bomo predstavljali rokodelce in stare obrti. Tiste, s katerimi se ukvarja le še en ali dva posameznika, pa tudi tiste, ki v zadnjem času z modernejšimi pristopi dobivajo nov zagon. V prvi epizodi torej obiščemo enega redkih še delujočih mlinov pri nas, ki bogato družinsko tradicijo uspešno povezuje s sodobnimi načini pridelave. Nataša Rašl se je odpeljala v občino Šmarješke Toplice in potrkala na vrata mlina Košak.


28.03.2024

Kraljestvo rjavega medveda

V nadaljevanju bomo vstopili v svet skrivnostnih kočevskih gozdov, kjer narava še vedno kaže svoj prvinski obraz. To je prostor z največjo gostoto rjavih medvedov in največjim številom pragozdnih ostankov v Evropi. Od aprila do oktobra lahko obiskovalec postane del raziskovalne ekspedicije in stopi na pot rjavega medveda. Pod vodstvom lokalnega vodnika doživi divjo naravo kočevskih gozdov in čisto od blizu spozna »kralja« kočevskih gozdov. Kako torej poteka samo srečanje z medvedom na robu pragozda?


22.03.2024

Spanje na seniku

Danes se odpeljemo na Štajersko, natančneje v Cógetince. Današnje doživetje na domačiji Firbas zajema spanje na seniku. Vonj po domačih jedeh, hranjenje domačih živali, pobiranje jajc in vožnja s traktorjem. Vse to je na domačiji Firbas pričakalo Lano Furlan. Več pa v prihodnjih minutah.


15.03.2024

S kajakom po podzemlju Pece

Kar 700 metrov pod površje zemlje se odpravljamo. Napotki nas odpeljejo v podzemlje Pece, v rove in odkope nekdanjega Rudnika svinca in cinka Mežica. Rudnik je z odkopavanji prenehal leta 1994, leta 1997 je sprejel prve obiskovalce, od leta 2015 pa se lahko na raziskovanje podamo tudi s kajakom, kar je še eno izmed Edinstvenih doživetij Slovenije. Po vpadniku oziroma šahtu se spustimo do 12. obzorja, kjer dosežemo nivo vode. Raziskovanje globin je tudi nekoliko adrenalinsko, nanj se je odpravil Aleš Ogrin.


10.03.2024

Sedem veličastnih - navdihujoče zgodbe gradov Posavja

Nikjer v Sloveniji ne boste na tako majhnem območju našli toliko gradov, kot jih ima Posavje, zato temu pogosto rečemo tudi 'slovenska dežela gradov'. In tja se odpravljamo s tokratnimi naPOTki, saj je eno od edinstvenih doživetij Slovenije tudi celodnevno popotovanje med sedmimi posavskimi gradovi ob in nad reko Savo. Del doživetja, poimenovanega Sedem veličastnih, si je privoščila Andreja Čokl.


01.03.2024

Skrivnosti potopljenih vasi v Šaleški dolini

To bo zgodba rudarjev, ki so se jim, zaradi težkih vozičkov krivili hrbti globoko pod površjem Šaleške doline. Zgodba vaščanov, ki so izgubili svoje domove, ker jim je rudnik dobesedno spodjedel tla pod nogami. In zgodba o premišljenem turizmu, ki dragocene spomine na omenjeno, ohranja in z njimi gradi na domači in mednarodni prepoznavnosti Šaleške doline. Celotno doživetje z naslovom Skrivnosti potopljenih vasi traja 4 ure, Darja Pograjc pa vas zdaj odpelje na radijskemu poslušalcu prijaznih 20 minut popotovanja.


25.02.2024

Plečnikova Ljubljana na Unescovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine

Le sedem arhitektov je s svojimi deli vpisanih na UNESCOV seznam kulturne in naravne dediščine, na enega pa smo Slovenci še posebej ponosni. Govorimo o arhitektu Jožetu Plečniku, ki je pustil viden pečat v več mestih po Sloveniji ter tudi širše po Evropi, denimo na Dunaju in v Pragi. V tokratnih naPOTkih nas bo pot vodila po Plečnikovi Ljubljani, kjer bomo pobližje spoznali arhitekturne stvaritve na njegovi vodni in kopenski osi.


17.02.2024

Janko Kodila: »V eni uri skozi štiri letne čase in še postanek v nebesih.«

NaPOTki v aktualni sezoni odkrivajo svet izvirnih doživetij po izboru Slovenske turistične organizacije. Kdor je vsaj enkrat obiskal Prekmurje, ve, da se od tam ne moreš vrniti lačen. Gostoljubnost Prekmurcev tega preprosto ne dopusti. Zdaj že veste na kateri konec Slovenije bomo šli v naslednjih minutah. Kaj pa vsebina tokratnega doživetja? Priprava stejkov je med slovenskimi poklicnimi in ljubiteljskimi kuharji v zadnjih letih zelo priljubljena tema. Mimogrede, v slovarju Fran ob geslu stejk najdete razlago, da gre za debelejši zrezek. V šunkarni Kodila so pripravili zgodbo o mesu, za katerega si je vredno vzeti čas. In res, »mala mesna akademija« je za potrpežljive gurmane, celovito doživetje vam bo vzelo v povprečju okoli 5 ur. Ogledi sušilnic in zorilnic mesa, spoznavanje zanimivih dejstev o mesu in naposled kuharski praktikum z vmesnimi in končnimi degustacijami rezultatov dela. Današnjo epizodo NaPOTkov je pripravil Bojan Leskovec.


11.02.2024

Andrej Begovič: ''Ko pri nas Zveni po praznikih, ne manjka plesa, petja in dobre hrane.''

V današnjih Napotkih se bomo odpravili v Sodarjevo domačijo, ki se nahaja sredi idilične alpske vasice Bodešče in je od turističnega bisera Bleda oddaljena le nekaj minut. V več kot 500 let stari hiši na doživetju z naslovom Zveni po praznikih ustvarjalci skozi predstavitev slovenske kulturne dediščine goste odpeljejo v preteklost, ko so imeli prazniki na Gorenjskem posebno veljavo. Predstavljali so čas veselja, radosti, hkrati pa tudi čas, ko so se pripravljale posebne, nevsakdanje jedi. Tadejo Bizilj so njeni sogovorniki z besedo, glasbo in s plesom odpeljali nazaj v Prešernov čas, kamor zdaj vabimo tudi vas.


02.02.2024

Gorazd Kocbek: "Najbolj vesel sem, ko na pokušino dobim nekoga, ki bučnega olja ne mara"

"Male skrivnosti družinske oljarne pri predelavi prvovrstnega bučnega olja" - tako je zgodbo oljarne Kocbek strnila Slovenska turistična organizacija, ki je multisenzorične vodene oglede oljarne izbrala za eno od svojih edinstvenih doživetij Slovenije. V Sveti Jurij ob Ščavnici se je odpravil Jure Čepin in z lastnikom oljarne Gorazdom Kocbekom podrobneje spoznal postopek predelave bučnih semen v olje, ovrgla pa sta tudi še vedno precej zakoreninjeno prepričanje, da je bučno olje dobro samo za na solato.


25.01.2024

Dr. Fungi: ''Gobe nas lahko nahranijo, zdravijo ali ubijejo.''

Posploševanje pri gobah ne obstaja. To je eno izmed ključnih navodil, preden se podamo v gozd, v kraljestvo gob. V naPOTkih v aktualni sezoni odkrivamo edinstvena doživetja in eno izmed njih – ki tudi ni pogojeno z letnim časom, saj gobe rastejo vse leto – je doživetje z naslovom: "Dr. Fungi: Mi gremo po gobe!". Kdo je Dr. Fungi, katere gobe januarja rastejo v Iškem vintgarju in kaj je gozdni laboratorij? V naslednjih minutah gremo na gozdno pustolovščino.


21.01.2024

Tajni prostori Hotela Jama

Na seznamu edinstvenih doživetij Slovenije, s katerimi se Slovenija predstavlja domačim in tujim turistom, je tudi prav posebna izkušnja, s katero potujemo v neke druge čase: v čas bivšega režima skupne države. Čeprav Jugoslavija ne obstaja že več kot tri desetletja, ima tisto obdobje še nekaj tem, ki so zavite v tančico skrivnosti. Ena takih se nam razkriva v turističnem doživetju iskanja tajnih prostorov Hotela Jama. Ste vedeli, da so v hotelu, ki stoji pred eno naših največjih turističnih znamenitosti Postojnsko jamo, med prenovo našli skrivne prostore? Čemu so služili? In kako to, da niti malo ne spominjajo na zaklonišče, ki naj bi se po prvotnih načrtih tam nahajalo?


12.01.2024

Ko ogled ribogojnice postane najbolj priljubljeno doživetje

Ribogojnica Fonda v Seči ponuja dve doživetji s seznama edinstvenih doživetij Slovenije. Eno izmed njih, Nepozabni dan v ribjem vrtu Fonda, je že nekaj let na prvem mestu po številu obiskov. 2. epizoda 15. sezone je hkrati tudi zgodba o ribogojstvu, varstvu okolja in trajnostnem turizmu.


05.01.2024

Edinstvena penina: "Nedotaknjena od svetlobe"

»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.


24.12.2023

Dvakrat grad in dvakrat samostan - pri minoritih v Olimju

“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.


15.12.2023

Dvorec Kodeljevo skriva bisere zgodovine

Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.


Stran 2 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov