Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


10.12.2023

Vila Vipolže, verjetno najlepša renesančna vila v Sloveniji

Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.


03.12.2023

Grad Strmol

Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.


24.11.2023

Polhograjska graščina

Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.


19.11.2023

Radovljiška graščina postopno dozidana skozi stoletja

V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.


11.11.2023

Grad Štanjel - biser Krasa

Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.


03.11.2023

Središče mariborske gospoščine

"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.


29.10.2023

Tuštanj, grad s posebno ljubezensko zgodbo

Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.


22.10.2023

Dvorec Ravne

V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.


14.10.2023

Grad Jable - dvorec z najlepšo sobo na Slovenskem

Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.


03.10.2023

Grad Bogenšperk – Valvasor ga je imel v lasti dvajset let

Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.


29.09.2023

Gewerkenegg - rudniški grad, v katerem nikoli ni živela plemiška družina

Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.


20.09.2023

Viteška dvorana in štirje elementi - grad Brežice vabi

Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.


16.09.2023

Green Resort - Vodni park vabi v naravo

V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.


10.09.2023

Kamp Natura - tako za adrenalinske navdušence kot za romantike

Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.


01.09.2023

Štrk v Prekmurju – več kot zgolj postajališče

Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.


27.08.2023

Družinski kamp blizu Ljubljane z igriščem za nogometni golf

Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.


20.08.2023

Na obisku pri teti Leni

Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.


04.08.2023

V glamping naselju Wine Paradise Marezige očara že razgled

V Marezigah so gostinsko-turistično ponudbo pred dvema mesecema dopolnili še z odprtjem glamping naselja Wine Paradise Marezige. Nahaja se tik pod vinsko fontano, ki je ena od znanih atrakcij tega kraja v zaledju slovenske Istre. Dvanajst luksuznih hišic je ime dobilo – kako pa drugače – po vinskih sortah.


30.07.2023

Kamp Velenje in Šaleška jezera

Na vroč poletni dan se je Klara Eva Kukovičič odpeljala proti Šaleški dolini v Camp Velenje. Zaradi svoje odlične lege tik ob Velenjskem jezeru kamp svojim obiskovalcem ponuja pestro ponudbo športnih aktivnosti na vodi - od supanja, jadranja na deski in veslanja. Priljubljen pa je tudi med glasbenimi navdušenci, ki lahko v času festivalov v bližnjem Vista parku prenočijo v mobilnih hiškah, glamping šotorih, avtodomih ali v šotorih na parcelah v velikosti do 100 m2.


21.07.2023

Kamp Bela Krajina – Podzemelj

V tokratni epizodi nas razvajajo z belokranjsko gostoljubnostjo ob eni najtoplejših rek pri nas, reki Kolpi. Obiskali smo kamp Bela krajina - Podzemelj, ki se je pred leti iz običajnega manjšega družinskega kampa razvil v – še vedno sicer majhen – a bogat prostor preživljanja prostega časa, dopusta ali preprosto vmesnega postanka na poti proti hrvaški obali. Kamp tujci zapolnijo ravno zaradi same lokacije, med slovenskimi obiskovalci pa je kar nekaj takšnih, ki se štejejo že med stalne goste. Čez Gorjance se je odpeljala Nataša Rašl.


Stran 3 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov