Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


02.10.2022

Okolica Bukovniška jezera ponuja veliko

Bukovniško jezero leži čisto blizu meje z Madžarsko, v občini Dobrovnik, ne poznajo pa ga le prekmurski ribiči, temveč tudi ljubitelji lepe narave in iskalci človeku blagodejnih energij in izvirov zdravilne vode. Kar nekaj presenečenj nas je čakalo tam, tudi to, da je jezero trebutno prazno! A na srečo okolica jezera ponuja številne druge možnosti za preživljanje časa v lepi naravi, jezero pa bo spet polno prihodnje leto, upajo ribiči.


25.09.2022

Jezero Kreda nad Mojstrano

Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.


18.09.2022

Gradiško jezero - od suhega zadrževalnika do priljubljene točke sprehajalcev, tekačev, ribičev in 'suparjev'

V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.


11.09.2022

Bloško ali Volčje jezero

NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.


04.09.2022

Blaguško jezero

V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.


28.08.2022

Črno jezero

Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.


21.08.2022

Raj za ribiče: akumulacijski jezeri Mola in Klivnik

V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.


14.08.2022

naPOTki - Kočevsko (Rudniško) jezero: "Pod gladino je kot na Luni"

V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.


07.08.2022

Šoštanjsko jezero – jezero, ki je pogoltnilo vasi

Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.


31.07.2022

Jezero pri Podpeči

Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.


24.07.2022

Lahko jih je 17, lahko pa ni nobenega

Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.


17.07.2022

Trbojsko jezero - na sup in jagode

Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.


10.07.2022

Šmartinsko jezero – tako za adrenalinske navdušence kot tiste, ki raje ohranjajo nižji srčni utrip

4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.


03.07.2022

Naravni biser, ki še vedno čaka na boljše čase

Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.


26.06.2022

Koseški bajer – od nekdanjega glinokopa do domovanja priljubljene labodje družine

Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.


19.06.2022

Divje jezero - požira ne, bruha pa!

Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.


12.06.2022

Veronika in rokovnjač - osrednja lika grbov občin Kamnik in Lukovica

7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.


05.06.2022

Od vipavske vinske trte do novogoriške vrtnice

V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.


29.05.2022

Pet velikih mož Gorenjske

Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine.


22.05.2022

"Naš grb pokaže Kras, pokaže Primorsko, povabi ljudi"

Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!


Stran 6 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov