Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Radi presenečamo!"

30.08.2020

Na Prvem smo v nedeljskem jutri smo za vas prevozili in prečesali še zadnjo od 12 regij, ki smo vam jih predstavili to poletje. Končujemo kar v glavi naše »kokoške«, v pomurski regiji, ki je naša najbolj severovzhodna in najbolj ravninska statistična regija. Da so razmere ugodne predvsem za kmetijstvo, poskrbijo rodovitna prst, celinsko podnebje in seveda prej omenjen raven svet. Tina Lamovšek je sicer raziskala, če se lahko tako izrazimo, njeno živalsko, kulinarično in vodno plat: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero in vanilija v podjetju Ocean Orchids.

Pomurska regija: Muzej čebelarstva Tigeli, živalski vrt SikaluZOO, slatinski vrelec v Nuskovi, čokoladnica Passero, vanilja v podjetju Ocean Orchids

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu v Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: »Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les.«

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so jih pa prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: »Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko.« V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki eden za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.
Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki… Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: »V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6-7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako izgleda, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju« v smehu doda Tigelijeva.

»Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik.«

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, čim bolj sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: »Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, če si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni.«

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54-imi različnimi vrstami živali in 417-imi živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s pripravljeno hrano v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: »Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe.«

Seveda se do živali zahteva spoštovanje, a tega nekateri žal ne upoštevajo. Tomi Mitev to pojasni na primeru lam: "Veliko ljudi je v preteklosti dražilo lame. Našega Kekca – imamo namreč Kekca, Mojco in Belkota - so privadili na to, da vsakega, ki ima klobuk, zelo rad pljune. Prvi obiskovalec, ki ga je na to navadil, je imel klobuk in žival si je to zapomnila. Ljudje to še vedno spodbujajo, pravijo 'Lama! Lama! Lama!', ker želijo videti, kako pljune.

Vanilja kot lokalni produkt

Na prihodnjem postanku me je čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. »Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta.«

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: »Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fenomenalni.

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: »Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji«.

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. »En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne praline in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov.« Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bile prve praline. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: »Kaj posebno me niso navdušile, me je pa navdušila njegova gesta.«

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič. Pojasnil mi je samo ozadje: »Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj.« Za časa avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo »Nuskovska voda«. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. »Na zdravje!« sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. »Veste zakaj nosijo danes to vodo domov?« me med pitjem vpraša Herman Kisilak: »Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja.« Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? »Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti,« se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. »Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala.«


21.03.2021

Vsako leto gasilska veselica kar na domačem dvorišču

384. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je to število prebivalcev Slovenije z imenom Florjan. Največ (91) jih živi v savinjski statistični regiji, kjer je tudi naselje Florjan pri Šoštanju. Na vrsti je nova epizoda naPOTkov, ki v 3. sezoni odkrivajo kraje, s pomočjo soimenjakov. Tokrat je ključno ime Florjan, avtorica reportaže pa Nadia Petauer.


14.03.2021

Pri nas imamo reklo: "Obala je zakon!"

Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi


07.03.2021

"Samostojnost občine, kljub njeni majhnosti, prinaša več prednosti kot slabosti"

V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.


28.02.2021

Nimajo železnice, so pa rešili problem vožnje po vesolju

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


14.02.2021

"Grad Žužemberk je magnet, ampak imamo še kaj za pokazat"

Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.


07.02.2021

Tolmin - okolica smaragdne Soče ponuja tudi mnogo manj raziskanih kotičkov

Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.


31.01.2021

"Tukaj želimo razvijati serotoninski turizem"

Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.


24.01.2021

"Želimo si gostov, ki bodo znali spoštovati našo tradicijo in kulturo."

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.


17.01.2021

Ribnica na Pohorju

Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.


10.01.2021

Podvelka

Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.


03.01.2021

"Mi smo potomci Petra Klepca, smo žilavi!"

Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.


13.12.2020

Dobrodošli v Nazarjah, "slovenskem Nazaretu"!

Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.


06.12.2020

Moravske toplice malo drugače

Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.


29.11.2020

"Gnezdo sredi gora"

Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.


22.11.2020

Si Sa Son! Kostel: "Majhen, ampak ima več kot veliki"

Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.


15.11.2020

Vse je bolj »po domače«, naj ljudje slišijo, »kuko mi govoremo«!

Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija


08.11.2020

Ilirska Bistrica

V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.


01.11.2020

Hodoš: "Hod" v madžarskem jeziku pomeni bober

Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.


25.10.2020

Divača: pravo bogastvo se skriva pod zemljo

Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.


18.10.2020

Bovec: krafi, ovčji sir, ostanki 1. sv. vojne in naravne lepote

Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.


Stran 10 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov