Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Cerkno je prepredeno z naravnimi in kulturnimi spomeniki, ki jim poseben čar dajeta reliefna razgibanost in odmaknjenost
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče razgibane Cerkljanske pokrajine, ujete med Primorsko in Gorenjsko. Zgodovinsko gledano je bilo vselej nekje na obrobju, na meji, tako da so se morali tudi ljudje znajti po svoje, pravi Milojka Magajne, kustosinja in vodja Cerkljanskega muzeja.
Mimo nas je potekala meja med Goriško in Kranjsko, potem pa državna oziroma rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, se pravi to območje je bilo odmaknjeno od tistih vsakokratnih upravnih središč in zato so ljudje tu razvili neko svoje življenje. Ti kraji so še danes nekoliko težje dostopni, saj pri cestnih povezavah še vedno malo zaostajamo.
… kar pa ni nujno slabo, pravi Anja Tušar, ki sodi v mlajšo generacijo Cerkljank in je na te kraje zelo navezana.
Izboljšanje prometnih povezav je dvorezen meč, gospodarstvo stremi k temu, da bodo povezave vse boljše, turizem tudi, po eni strani se pa s tem izgublja tudi pristnost narave – več ljudi, več smeti.
Reliefna razgibanost, raznolikost in odmaknjenost pa daje poseben čar tudi cerkljanskim znamenitostim. Med njimi prednjači partizanska bolnica Franja s svojo zgodbo o človečnosti in solidarnosti, kar se je izkazalo tudi letos, ko smo jo Slovenci znova začeli odkrivati. Podobno je s še eno znamenitostjo, za katero se je treba odpeljati proti jugu, do vasi Šebrelje. Tam so arheologi leta 1995 med izkopavanji v jami Divje babe našli neandertalčevo piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu, razlaga član Turističnega društva Šebrelje, Drago Polak.
Ko ti obiskovalcu predstaviš in mu daš v roko kost, ki je stara najmanj 50 oziroma 60 tisoč let, nekateri sploh ne verjamejo, da je to res. Obiskovalcem tudi povem, da mora vsak, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, vsaj enkrat v življenju obiskati jamo Divje babe, saj se je tukaj začela glasba.
Še ena cerkljanska posebnost so tudi laufarji, ena najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji, močan element lokalne identitete Cerknega in njegovih prebivalcev. Laufarija že stoletja poteka po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašajo iz roda v rod, priljubljena pa je tudi med mlajšimi generacijami.
Tokrat se podajamo na območje, ki bi ga lahko opisali kot »razgibano primorsko zavetje na robu Alp« – tako so zapisali na uradni spletni strani občine Cerkno, ki je del goriške statistične regije. Po površini Cerkno sodi med 50 največjih slovenskih občin, meri 132 kvadratnih kilometrov, glede na število prebivalcev pa se z nekaj manj kot 4.600 prebivalci uvršča v zlato sredino med 212imi slovenskimi občinami. A bolj kot številke nas zanima, kaj vse je v Cerknem moč videti in doživeti, pa tudi, kako na te kraje gledajo domačini.
Cerkno je prepredeno z naravnimi in kulturnimi spomeniki, ki jim poseben čar dajeta reliefna razgibanost in odmaknjenost
Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče razgibane Cerkljanske pokrajine, ujete med Primorsko in Gorenjsko. Zgodovinsko gledano je bilo vselej nekje na obrobju, na meji, tako da so se morali tudi ljudje znajti po svoje, pravi Milojka Magajne, kustosinja in vodja Cerkljanskega muzeja.
Mimo nas je potekala meja med Goriško in Kranjsko, potem pa državna oziroma rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, se pravi to območje je bilo odmaknjeno od tistih vsakokratnih upravnih središč in zato so ljudje tu razvili neko svoje življenje. Ti kraji so še danes nekoliko težje dostopni, saj pri cestnih povezavah še vedno malo zaostajamo.
… kar pa ni nujno slabo, pravi Anja Tušar, ki sodi v mlajšo generacijo Cerkljank in je na te kraje zelo navezana.
Izboljšanje prometnih povezav je dvorezen meč, gospodarstvo stremi k temu, da bodo povezave vse boljše, turizem tudi, po eni strani se pa s tem izgublja tudi pristnost narave – več ljudi, več smeti.
Reliefna razgibanost, raznolikost in odmaknjenost pa daje poseben čar tudi cerkljanskim znamenitostim. Med njimi prednjači partizanska bolnica Franja s svojo zgodbo o človečnosti in solidarnosti, kar se je izkazalo tudi letos, ko smo jo Slovenci znova začeli odkrivati. Podobno je s še eno znamenitostjo, za katero se je treba odpeljati proti jugu, do vasi Šebrelje. Tam so arheologi leta 1995 med izkopavanji v jami Divje babe našli neandertalčevo piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu, razlaga član Turističnega društva Šebrelje, Drago Polak.
Ko ti obiskovalcu predstaviš in mu daš v roko kost, ki je stara najmanj 50 oziroma 60 tisoč let, nekateri sploh ne verjamejo, da je to res. Obiskovalcem tudi povem, da mora vsak, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, vsaj enkrat v življenju obiskati jamo Divje babe, saj se je tukaj začela glasba.
Še ena cerkljanska posebnost so tudi laufarji, ena najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji, močan element lokalne identitete Cerknega in njegovih prebivalcev. Laufarija že stoletja poteka po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašajo iz roda v rod, priljubljena pa je tudi med mlajšimi generacijami.
384. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je to število prebivalcev Slovenije z imenom Florjan. Največ (91) jih živi v savinjski statistični regiji, kjer je tudi naselje Florjan pri Šoštanju. Na vrsti je nova epizoda naPOTkov, ki v 3. sezoni odkrivajo kraje, s pomočjo soimenjakov. Tokrat je ključno ime Florjan, avtorica reportaže pa Nadia Petauer.
Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi
V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.
Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.
Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.
Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.
Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.
Neveljaven email naslov