Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vrnitev (že skoraj) odpisanega klobuka

09.03.2014


Klobuki. Nekateri pravijo, da je z njimi enako kot z obrazi – niti dva nista povsem enaka. Pravi klobuk menda tudi obstaja za sleherno priložnost v našem življenju. In vendar, koliko klobukov dejansko opazite na cestah naših vasi in mest? Pravi odgovor je najverjetneje – vedno več. Zato, ker se moda nošenja klobukov dejansko spreminja in skoraj odpisani klobuk nosi vedno več mladih, ki s pravo kulturo nošenja klobukov kot statusnih simbolov nimajo prav ničesar več. In ker se, za »prave« klobuke, ki »govorijo« tudi ali pa predvsem o njihovih lastnikih, tako spodobi, morajo biti narejeni na način, na kakršnega so jih delali nekoč: natančno, iz kakovostnih materialov in po postopkih, ki so že stoletja skrbno varovana skrivnost družin izdelovalcev. Ena takih družin je tudi družina Pajk iz Ljubljane, ki izdeluje klobuke že vse od leta 1927. Kako so jih in kako jih izdelujejo danes ter kaj sporočajo klobuki za vsako priložnost, boste izvedeli v Nedeljski reportaži. »Klobuk dol poslušalcem« je snel Jure Čokl.

Klobučarji in modistke – dva povsem različna pojma, zaradi katerih je prišlo do mnogih zamenjav. In nenazadnje še Nori klobučar (Mad Hatter) iz Alice v čudežni deželi, za katerega norost je mojster Pajk kaj hitro našel vzrok.

Zgodovina podjetja Pajk klobuki (z uradne spletne strani)

Rudolf Pajk, mlad kmečki fant, rojen leta 1906 v Šentrupertu, je podobno kot mnogo podobnih fantov tistega časa odšel v svet s trebuhom za kruhom. Leta 1920 je delal v rudniku rjavega premoga v Trbovljah, in sicer tudi na dan, ko je rudarska nesreča terjala življenja 26 ljudi. Iz skupine 30 rudarjev, ki so bili pod zemljo, so življenje rešili le štirim; med njimi tudi Rudolfu. Nikoli več se ni vrnil v rudnik. V Trbovljah je tedaj deloval klobučar Cimerman, ki ga je vzel v uk in ga v treh letih izučil klobučarske obrti. Leta 1924 je pri njem opravil mojstrski izpit in leta 1927 začel samostojno pot v Ljubljani. Tedaj cvetoča klobučarska obrt, ki se je naslanjala na zahteve oblačilne mode, in dobro delo sta botrovali, da je imel Rudolf Pajk lahko čez nekaj let v Ljubljani odprte kar tri trgovine s klobučarskimi izdelki (v »Pegleznu«, na Sv. Petra ulici in nasproti hotela Union). V delavnici je imel občasno zaposlenih tudi do 15 sezonskih delavcev, ki so ročno valjali klobučevino, prihajali pa so večinoma s Hrvaške. Na dan je ročno lahko vsak delavec izdelal 4 klobuke.

Rudolf Pajk je imel dva sinova, od katerih se je Rudi, rojen leta 1931, prav pri njem izučil klobučarstva in klobučarski izpit opravil leta 1948. Očetu je pomagal že pri 8 letih, po opravi izpita pa je bil v tedanji Jugoslaviji najmlajši klobučar. Z obrtjo je začel leta 1952. Ker so oblasti med 2. svetovno vojno klobučarju Rudolfu Pajku zasegle skoraj vse premoženje, je moral mladi Rudi (moj oče) začeti s svojo obrtjo povsem na novo. Rudolf je za sina Rudija na Mestnem trgu najel trgovino in mu priskrbel osnovno klobučarsko orodje. Nove klobuke je Rudi sprva s kolesom in z vlakom vozil prodajat po celi Sloveniji, nazaj pa vozil obnavljat stare klobuke. Pajkove klobuke so tako kot velja še danes obnavljali brezplačno, računali so le za nov material.

Rudi Pajk je s klobučarskimi izdelki, ki jih je izdeloval s pomočjo od 2 do 20 delavcev, kmalu oskrboval tržišče cele Jugoslavije. Stroje in material je uvažal iz Italije. Niti državna podjetja se niso mogla kosati z njim. Klobučarska obrt je Rudiju Pajku izjemno cvetela, še zlasti če upoštevamo, da je tedaj, ko je z njo začel, v Ljubljani delalo še okrog 100 klobučarjev. Sliko Rudija z western klobukom na glavi so kot navideznega dvojnika Dennisa Weaverja predstavljali tudi kot kakovostnega klobučarja na ameriških televizijah in v revijah. Ljubljanski klobučar je postal znan kot izdelovalec kavbojskih klobukov, ki so postali prav po zaslugi znane televizijske serije v Ameriki izjemno modni. K njegovi prepoznavnosti je namreč bistveno bolj kot oglaševanje vplivala nadaljevanka Šerif iz New Yorka, kar pa je stežka prenašala tedanja jugoslovanska komunistična oblast, ki mu je zasegla vso klobučarsko opremo in ga spravila skoraj na beraško palico. Dvanajst let sem bil star, ko sva pobegnila iz Jugoslavije in se naselila v Avstriji, kjer je oče odprl majhno trgovinico in tam prodajal predmete oblačilne porabe – vse od klobuka do obutve. Leta 1980 sva skupaj odprla tudi menjalnico, a pravega zaslužka s tem ni bilo.

Odpravila sva se v Edmonton, v Kanado, kjer naj bi nadaljevala trgovske posle s klobuki. Iz Italije sva uvozila nekaj klobučarskih strojev in vse svoje prihranke vložila v strojno opremo za novo delavnico. Izdelala sva tudi kakovosten klobuk za predsednika Regana. Prav tako sva v tem času postala veletrgovca z jahalnimi čepicami in posel je stekel.

Sam sem kot tretji klobučar v rodu s klobučarsko obrtjo začel leta 1991, po dolgoletni odisejadi z očetom Rudijem po svetu. Kot dvanajstletni emigrantski otrok sem v Avstriji obiskoval trgovsko šolo, saj se klobučarske obrti tam nisem mogel izučiti. Leta 1991 sem se vrnil v Ljubljano in po večletni prekinitvi nadaljevati tradicijo klobučarske obrti rodbine Pajk v stari delavnici na Tržaški 62. V tujini sem pridobil veliko izkušenj in kar je posebej pomembno, spoznal sem poslovne partnerjev, ki mi danes pomagajo pri nabavi prvovrstnih klobučarskih surovin. Le te omogočajo, da so klobuki, ki jih izdelujem, resnično kakovostni. Nadaljujem osemdeset let staro rodbinsko klobučarsko obrt, in sicer z novo tehnologijo in v stari delavnici, kjer spet diši po klobučevini in šelaku – surovini, ki je pri izdelavi kakovostnih klobukov nepogrešljiva.

Avtor prispevka: Jure K. Čokl


Nedeljska reportaža

887 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Vrnitev (že skoraj) odpisanega klobuka

09.03.2014


Klobuki. Nekateri pravijo, da je z njimi enako kot z obrazi – niti dva nista povsem enaka. Pravi klobuk menda tudi obstaja za sleherno priložnost v našem življenju. In vendar, koliko klobukov dejansko opazite na cestah naših vasi in mest? Pravi odgovor je najverjetneje – vedno več. Zato, ker se moda nošenja klobukov dejansko spreminja in skoraj odpisani klobuk nosi vedno več mladih, ki s pravo kulturo nošenja klobukov kot statusnih simbolov nimajo prav ničesar več. In ker se, za »prave« klobuke, ki »govorijo« tudi ali pa predvsem o njihovih lastnikih, tako spodobi, morajo biti narejeni na način, na kakršnega so jih delali nekoč: natančno, iz kakovostnih materialov in po postopkih, ki so že stoletja skrbno varovana skrivnost družin izdelovalcev. Ena takih družin je tudi družina Pajk iz Ljubljane, ki izdeluje klobuke že vse od leta 1927. Kako so jih in kako jih izdelujejo danes ter kaj sporočajo klobuki za vsako priložnost, boste izvedeli v Nedeljski reportaži. »Klobuk dol poslušalcem« je snel Jure Čokl.

Klobučarji in modistke – dva povsem različna pojma, zaradi katerih je prišlo do mnogih zamenjav. In nenazadnje še Nori klobučar (Mad Hatter) iz Alice v čudežni deželi, za katerega norost je mojster Pajk kaj hitro našel vzrok.

Zgodovina podjetja Pajk klobuki (z uradne spletne strani)

Rudolf Pajk, mlad kmečki fant, rojen leta 1906 v Šentrupertu, je podobno kot mnogo podobnih fantov tistega časa odšel v svet s trebuhom za kruhom. Leta 1920 je delal v rudniku rjavega premoga v Trbovljah, in sicer tudi na dan, ko je rudarska nesreča terjala življenja 26 ljudi. Iz skupine 30 rudarjev, ki so bili pod zemljo, so življenje rešili le štirim; med njimi tudi Rudolfu. Nikoli več se ni vrnil v rudnik. V Trbovljah je tedaj deloval klobučar Cimerman, ki ga je vzel v uk in ga v treh letih izučil klobučarske obrti. Leta 1924 je pri njem opravil mojstrski izpit in leta 1927 začel samostojno pot v Ljubljani. Tedaj cvetoča klobučarska obrt, ki se je naslanjala na zahteve oblačilne mode, in dobro delo sta botrovali, da je imel Rudolf Pajk lahko čez nekaj let v Ljubljani odprte kar tri trgovine s klobučarskimi izdelki (v »Pegleznu«, na Sv. Petra ulici in nasproti hotela Union). V delavnici je imel občasno zaposlenih tudi do 15 sezonskih delavcev, ki so ročno valjali klobučevino, prihajali pa so večinoma s Hrvaške. Na dan je ročno lahko vsak delavec izdelal 4 klobuke.

Rudolf Pajk je imel dva sinova, od katerih se je Rudi, rojen leta 1931, prav pri njem izučil klobučarstva in klobučarski izpit opravil leta 1948. Očetu je pomagal že pri 8 letih, po opravi izpita pa je bil v tedanji Jugoslaviji najmlajši klobučar. Z obrtjo je začel leta 1952. Ker so oblasti med 2. svetovno vojno klobučarju Rudolfu Pajku zasegle skoraj vse premoženje, je moral mladi Rudi (moj oče) začeti s svojo obrtjo povsem na novo. Rudolf je za sina Rudija na Mestnem trgu najel trgovino in mu priskrbel osnovno klobučarsko orodje. Nove klobuke je Rudi sprva s kolesom in z vlakom vozil prodajat po celi Sloveniji, nazaj pa vozil obnavljat stare klobuke. Pajkove klobuke so tako kot velja še danes obnavljali brezplačno, računali so le za nov material.

Rudi Pajk je s klobučarskimi izdelki, ki jih je izdeloval s pomočjo od 2 do 20 delavcev, kmalu oskrboval tržišče cele Jugoslavije. Stroje in material je uvažal iz Italije. Niti državna podjetja se niso mogla kosati z njim. Klobučarska obrt je Rudiju Pajku izjemno cvetela, še zlasti če upoštevamo, da je tedaj, ko je z njo začel, v Ljubljani delalo še okrog 100 klobučarjev. Sliko Rudija z western klobukom na glavi so kot navideznega dvojnika Dennisa Weaverja predstavljali tudi kot kakovostnega klobučarja na ameriških televizijah in v revijah. Ljubljanski klobučar je postal znan kot izdelovalec kavbojskih klobukov, ki so postali prav po zaslugi znane televizijske serije v Ameriki izjemno modni. K njegovi prepoznavnosti je namreč bistveno bolj kot oglaševanje vplivala nadaljevanka Šerif iz New Yorka, kar pa je stežka prenašala tedanja jugoslovanska komunistična oblast, ki mu je zasegla vso klobučarsko opremo in ga spravila skoraj na beraško palico. Dvanajst let sem bil star, ko sva pobegnila iz Jugoslavije in se naselila v Avstriji, kjer je oče odprl majhno trgovinico in tam prodajal predmete oblačilne porabe – vse od klobuka do obutve. Leta 1980 sva skupaj odprla tudi menjalnico, a pravega zaslužka s tem ni bilo.

Odpravila sva se v Edmonton, v Kanado, kjer naj bi nadaljevala trgovske posle s klobuki. Iz Italije sva uvozila nekaj klobučarskih strojev in vse svoje prihranke vložila v strojno opremo za novo delavnico. Izdelala sva tudi kakovosten klobuk za predsednika Regana. Prav tako sva v tem času postala veletrgovca z jahalnimi čepicami in posel je stekel.

Sam sem kot tretji klobučar v rodu s klobučarsko obrtjo začel leta 1991, po dolgoletni odisejadi z očetom Rudijem po svetu. Kot dvanajstletni emigrantski otrok sem v Avstriji obiskoval trgovsko šolo, saj se klobučarske obrti tam nisem mogel izučiti. Leta 1991 sem se vrnil v Ljubljano in po večletni prekinitvi nadaljevati tradicijo klobučarske obrti rodbine Pajk v stari delavnici na Tržaški 62. V tujini sem pridobil veliko izkušenj in kar je posebej pomembno, spoznal sem poslovne partnerjev, ki mi danes pomagajo pri nabavi prvovrstnih klobučarskih surovin. Le te omogočajo, da so klobuki, ki jih izdelujem, resnično kakovostni. Nadaljujem osemdeset let staro rodbinsko klobučarsko obrt, in sicer z novo tehnologijo in v stari delavnici, kjer spet diši po klobučevini in šelaku – surovini, ki je pri izdelavi kakovostnih klobukov nepogrešljiva.

Avtor prispevka: Jure K. Čokl


28.02.2016

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


21.02.2016

Orehov gaj

Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.


14.02.2016

Starajmo se zdravo!

Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.


07.02.2016

"Kdo je za masko?"

Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!


31.01.2016

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


31.01.2016

Turno smučanje ni alpsko smučanje. Je več kot to.

Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.


24.01.2016

Kvedrc - skoraj pozabljena jama

Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov


17.01.2016

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


10.01.2016

Jamborna cesta

Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.


03.01.2016

‘Beseda o letu 2015’

Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.


27.12.2015

Madžarska skupnost v Sloveniji

"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.


20.12.2015

"Christkindl in prijatelji"

Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".


13.12.2015

"Maribor" na severu Nemčije

Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.


06.12.2015

Življenje na meji - Slovenska vas pri Mokricah

Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce bomo spoznali v nedeljski reportaži, 6. decembra, ob 14.30. Oddajo pripravlja Milan Trobič.


29.11.2015

"Dnevnik, večerja in nato v trgovino!"

"Kupovati ali umreti," je bojni krik srečnega potrošnika. In medtem ko okoreli intelektualci in preroki bližajoče kataklizme predpraznično nakupovanje vidijo kot demonsko grožnjo omiki, se množice zgrinjajo v nakupovalna središča. In ko se zdi, da smo že vse videli, da smo že vse skusili, se pojavi "nočno kupovanje!" Po angleško "late night shopping" je prireditev, ki vsako leto poveže v nočno koalicijo Ljubljano, Celje in Maribor!" S tem nenavadnim fenomenom se bo spoprijel Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži z naslovom: "Dnevnik, večerja in nato v trgovino!"


22.11.2015

Hiter kot - golob pismonoša

Golobe pismonoše so že v času starih Rimljanov in Grkov uporabljali za pošiljanje sporočil, svojo vlogo pa so odigrali tudi v vojnah. Danes jih velika večina ljubiteljev golobov goji predvsem iz veselja, zaradi razstav in pa tudi zaradi tekmovanj. Športno golobarstvo, ki se je najprej začelo v Belgiji v začetku 19. stoletja, je postala resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, kakšna čutila imajo golobi, da zaznajo smer poti in se vrnejo tudi iz več kilometrov oddaljenih krajev v domači golobnjak, bomo raziskovali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.


15.11.2015

Deset tisoč korakov po Kettejevi poti

Pred devetimi leti je nastala devetkilometrska Kettejeva pešpot, ki povezuje naravne znamenitosti, kulturno dediščino, skrite kotičke in poezijo Dragotina Ketteja med Ilirsko Bistrico in gradom Prem. Društvo "Kettejeva pot" je ob 130. obletnici pesnikovega rojstva odprlo rekreativno kulturno pot, ki nas vodi po krajih, ki so neločljivo povezani s Kettejevo mladostjo. Od mestnih ulic njegove mladosti se odpravimo do reke Reke in Novakovega mlina, potem preskočimo Brejščkov potok in se med sadnim drevjem vzpnemo proti gradu Prem, spoznamo cerkev svete Helene in prav kmalu smo pri Kettejevi rojstni hiši. Tak pesniško obarvan pohod vam bo vzel približno tri ure časa, na Prvem programu pa ga bomo strnili v polurno Nedeljsko reportažo, ki bo v znamenju "pesnika z veselo in neomadeževano dušo". Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.


08.11.2015

S Turki povezani legendi - o kapetanu Hadiku in Babjem klancu

V slovenskem zgodovinskem spominu imajo Turki prav posebno in nič kaj ugledno mesto. Spomin je obložen z njihovimi roparskimi pohodi po naših deželah vse od 14. do 16. stoletja, na severovzhodu še celo v 17. stoletju. S Turki so včasih strašili otroke, saj so med drugim ugrabljali otroke in jih spreminjali v janičarje, ženskam so delali silo, moške nabijali na kole, vasi pa ropali in požigali. Prav zato imajo turške zgodbe primat v slovenski zgodovinski literaturi. Snov črpajo tudi iz legend. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bomo govorili o dveh, pa tudi o tem, kako sta se skozi čas spreminjali. Obe zgodbi sta iz goric, prva iz lendavskih, druga iz jeruzalemskih. Prva govori o hrabrem junaku kapetanu Mihaelu Hadiku, čigar naravno mumificirano truplo hranijo v kapeli Svete Trojice v Lendavskih goricah, druga pa o hrabrih Prlečkah, ki so na Babjem klancu v Jeruzalemskih goricah premagale turško četo. Zanimivo bo slišati, koliko je v teh legendah zgodovinske resnice, koliko pa domišljije. Je bil kapetan Hadik res junak, ki je padel v spopadu s Turki, ali pa je umrl od neznane nalezljive bolezni ali celo od srčne kapi? Kaj pa Prlečke, so se res spopadle s turško plenilsko četo in kje so bili takrat moški?


01.11.2015

Pesem za moč in spodbudo - nekoliko drugačen pevski zbor

Ženski pevski zbor La Vita je stanovski pevski zbor Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, ki so ga v Mariboru ustanovili pred nekaj manj kot tremi leti. Pojoči o sebi pravijo, da predstavljajo sinergijo petindvajsetih petju predanih src, ki želijo z glasbo sporočati tisto, kar običajna izgovorjena beseda pogosto ne zmore. Za njimi so številna gostovanja, petje v sozvočju združenih pevskih zborov medicinskih sester Slovenije ter dve zaporedni božično-novoletni zgodbi, namenjeni bolnikom UKC Maribor, ki praznikov niso preživeli doma in v družbi najdražjih, pač pa so ostali v bolnišnični oskrbi. Posebno doživetje je bil koncert v kliničnem centru v Splitu na Hrvaškem ter sodelovanje na prireditvi Viško poletje na otoku Visu. Kaj je tisti povezovalni element, ki je ljudi, ki se vsak dan soočajo s smrtjo in trpljenjem, povezal v pojočo celoto in kakšno moč ima pesem? Na to vprašanje želimo odgovoriti v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Stane Kocutar. alih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.


18.10.2015

"Arabci!"

Kolone prebežnikov se zlivajo v Evropo, na ustnicah velike večine pa je največkrat samo besedica "Nemčija". Polje javne razprave v državah, ki jih prečkajo prebežniki na svoji odisejadi proti severu, je praviloma izrazito enosmerno in tudi pri nas ni nič drugače. Zato bomo v Nedeljski reportaži potrkali na vrata nekaterih prebivalcev z Bližnjega vzhoda, ki že dolgo živijo pri nas in jih povprašali, zakaj smo pravzaprav glede prebežnikov takšni, kot smo. Razumeti njihove odgovore, brez običajnih puhlic o Alpah in potici, pa bo pomagalo razumeti tudi številne naše misli in dejanja. Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.


Stran 22 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov