Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu. Izvirajo iz Južne Amerike, imajo oranžne dolge prednje zobe in rdečkaste smrčke. So velike – odrasli primerki merijo lahko do 60 centimetrov in tehtajo do 9 kilogramov. Kotijo dvakrat do trikrat letno, brejost samic pa je relativno dolga. Myocastor Coypus je vegetarijanka z zelo širokim spektrom hrane – poje vse, kar najde in se pojesti da. Je zelo prilagodljiva vrsta in zaradi tega lahko v dobrih pogojih postane tudi številčna. Nutrije ne prenašajo bolezni in s podganami nimajo ničesar, čeprav z njimi lahko živijo v sožitju, kar je razvidno v sosednji Italiji, kjer nutrije sobivajo s sivo podgano.
Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. O prvih farmah poročajo v letih 1930 do 1940, kasneje o reji nutrij ni veliko podatkov. Znova so jih poskušali rediti pred približno dvajsetimi leti. Nato je prišla kriza krznarske industrije in posel se naenkrat ni več splačal. Rejci nutrij, ki jih niso več mogli preživljati, so jih izpustili v reke in prepustili njihovi usodi. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji.
V zadnjih letih so postale tako domače, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Obiskovalci sprehajališč in gostišč v okolici Ljubljane, ob reki Ljubljanici so jih navadili na krmljenje, kar je celo v navzkrižju z zakonom, nam je povedal Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo Zavoda za gozdove RS. Sploh zato, ker so nutrije prostoživeče živali in se temu primerno tudi vedejo – če so ogrožene, se branijo. Ogrožene pa se lahko počutijo tudi zaradi dotikanja, božanja, morebitnega stiskanja v kot ali neprevidnega hranjenja. Tudi prof. dr. Boris Kryštufek s Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani se strinja, da je divje živali potrebno zgolj opazovati, ne pa tudi hraniti ali se jih dotikati, čeprav niso konfliktne ali agresivne. Lastnike psov opozarja, naj imajo svoje ljubljence na vrvicah na področjih, kjer živijo nutrije.
Za nutrije velja, da so invazivna in tujerodna vrsta, kar pomeni, da zanjo velja evropska direktiva, ki za tovrstne primere odreja zmanjšanje populacije ali njen odvzem iz okolja, ki ni njeno avtohtono. Vendar je po mnenju obeh sogovornikov in lovcev to skoraj nemogoče, saj bi se javnost zagotovo obrnila proti temu ukrepu, poleg tega v mestnem okolju, ki ni lovski rajon, tega brez posebnega odloka sploh ne smejo narediti.
Nutrije naredijo relativno majhno škodo na letni ravni, nekaj sto evrov, kolikor so do zdaj odškodnine izplačevale lovske družine. Imajo pa vpliv na brežino, saj si v njej kopljejo rove in s tem lahko povzročijo sesipanje obale. Vendar pri nas tovrstnih do zdaj še ni bilo. Ravno tako njen vpliv na ostale vrste ni velik, čeprav izpodrinja na primer pižmovko, ki pa je prav tako tujerodna vrsta. O vplivih na druge vrste konkretnih podatkov ni, a po mnenju Marka Jonozoviča ima vpliv na življenje nekaterih vrst barjanskih živali, predvsem želv barjanskih sklednic.
Lobanja nutrije
foto: Wikimedia Commons
Kaj torej narediti? Nutrije zaenkrat niso škodljive, vendar bi to morda lahko postale. Bolezni ne prenašajo in s svojim bivanjem človeku z izjemo majhne škode niso moteče. Zakonsko gledano bi bilo potrebno njihovo število zmanjšati ali jih celo uničiti, vendar praktično to skorajda ni mogoče. Naselile se niso same od sebe, ampak so jih pripeljali rejci, ki so si obetali dobička, zdaj pa, ko ga ni, živali prepuščajo njihovi usodi. In zdaj so tukaj. Več kot o njih vemo, bolje jih lahko razumemo in tudi sami poskrbimo, da bo njihovo sobivanje z domačimi živalmi ter tudi nami mirno in varno. To velja tudi za sprehajalce psov, ki se ponekod bojijo, da bi imela srečanja njihovih ljubljencev z velikimi glodavci lahko posledice.
Kar se tiče naraščanja populacije, narava običajno kar sama poskrbi za ravnotežje in tako se zgodi, da se nekatere vrste brez vmešavanja človeka same, tudi številčno, odzovejo na okolje, v katerem živijo. Kako se bodo južnoameriške priseljenke odzvale na slovensko okolje, je težko napovedati.
Svet nutrij sta v Nedeljski reportaži raziskovala Lea Ogrin in Jure K. Čokl.
887 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu. Izvirajo iz Južne Amerike, imajo oranžne dolge prednje zobe in rdečkaste smrčke. So velike – odrasli primerki merijo lahko do 60 centimetrov in tehtajo do 9 kilogramov. Kotijo dvakrat do trikrat letno, brejost samic pa je relativno dolga. Myocastor Coypus je vegetarijanka z zelo širokim spektrom hrane – poje vse, kar najde in se pojesti da. Je zelo prilagodljiva vrsta in zaradi tega lahko v dobrih pogojih postane tudi številčna. Nutrije ne prenašajo bolezni in s podganami nimajo ničesar, čeprav z njimi lahko živijo v sožitju, kar je razvidno v sosednji Italiji, kjer nutrije sobivajo s sivo podgano.
Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. O prvih farmah poročajo v letih 1930 do 1940, kasneje o reji nutrij ni veliko podatkov. Znova so jih poskušali rediti pred približno dvajsetimi leti. Nato je prišla kriza krznarske industrije in posel se naenkrat ni več splačal. Rejci nutrij, ki jih niso več mogli preživljati, so jih izpustili v reke in prepustili njihovi usodi. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji.
V zadnjih letih so postale tako domače, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Obiskovalci sprehajališč in gostišč v okolici Ljubljane, ob reki Ljubljanici so jih navadili na krmljenje, kar je celo v navzkrižju z zakonom, nam je povedal Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo Zavoda za gozdove RS. Sploh zato, ker so nutrije prostoživeče živali in se temu primerno tudi vedejo – če so ogrožene, se branijo. Ogrožene pa se lahko počutijo tudi zaradi dotikanja, božanja, morebitnega stiskanja v kot ali neprevidnega hranjenja. Tudi prof. dr. Boris Kryštufek s Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani se strinja, da je divje živali potrebno zgolj opazovati, ne pa tudi hraniti ali se jih dotikati, čeprav niso konfliktne ali agresivne. Lastnike psov opozarja, naj imajo svoje ljubljence na vrvicah na področjih, kjer živijo nutrije.
Za nutrije velja, da so invazivna in tujerodna vrsta, kar pomeni, da zanjo velja evropska direktiva, ki za tovrstne primere odreja zmanjšanje populacije ali njen odvzem iz okolja, ki ni njeno avtohtono. Vendar je po mnenju obeh sogovornikov in lovcev to skoraj nemogoče, saj bi se javnost zagotovo obrnila proti temu ukrepu, poleg tega v mestnem okolju, ki ni lovski rajon, tega brez posebnega odloka sploh ne smejo narediti.
Nutrije naredijo relativno majhno škodo na letni ravni, nekaj sto evrov, kolikor so do zdaj odškodnine izplačevale lovske družine. Imajo pa vpliv na brežino, saj si v njej kopljejo rove in s tem lahko povzročijo sesipanje obale. Vendar pri nas tovrstnih do zdaj še ni bilo. Ravno tako njen vpliv na ostale vrste ni velik, čeprav izpodrinja na primer pižmovko, ki pa je prav tako tujerodna vrsta. O vplivih na druge vrste konkretnih podatkov ni, a po mnenju Marka Jonozoviča ima vpliv na življenje nekaterih vrst barjanskih živali, predvsem želv barjanskih sklednic.
Lobanja nutrije
foto: Wikimedia Commons
Kaj torej narediti? Nutrije zaenkrat niso škodljive, vendar bi to morda lahko postale. Bolezni ne prenašajo in s svojim bivanjem človeku z izjemo majhne škode niso moteče. Zakonsko gledano bi bilo potrebno njihovo število zmanjšati ali jih celo uničiti, vendar praktično to skorajda ni mogoče. Naselile se niso same od sebe, ampak so jih pripeljali rejci, ki so si obetali dobička, zdaj pa, ko ga ni, živali prepuščajo njihovi usodi. In zdaj so tukaj. Več kot o njih vemo, bolje jih lahko razumemo in tudi sami poskrbimo, da bo njihovo sobivanje z domačimi živalmi ter tudi nami mirno in varno. To velja tudi za sprehajalce psov, ki se ponekod bojijo, da bi imela srečanja njihovih ljubljencev z velikimi glodavci lahko posledice.
Kar se tiče naraščanja populacije, narava običajno kar sama poskrbi za ravnotežje in tako se zgodi, da se nekatere vrste brez vmešavanja človeka same, tudi številčno, odzovejo na okolje, v katerem živijo. Kako se bodo južnoameriške priseljenke odzvale na slovensko okolje, je težko napovedati.
Svet nutrij sta v Nedeljski reportaži raziskovala Lea Ogrin in Jure K. Čokl.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov
