Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nutrije pri nas (spet) trkajo na vrata ?

29.03.2015


Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu. Izvirajo iz Južne Amerike, imajo oranžne dolge prednje zobe in rdečkaste smrčke. So velike – odrasli primerki merijo lahko do 60 centimetrov in tehtajo do 9 kilogramov. Kotijo dvakrat do trikrat letno, brejost samic pa je relativno dolga. Myocastor Coypus je vegetarijanka z zelo širokim spektrom hrane – poje vse, kar najde in se pojesti da. Je zelo prilagodljiva vrsta in zaradi tega lahko v dobrih pogojih postane tudi številčna. Nutrije ne prenašajo bolezni in s podganami nimajo ničesar, čeprav z njimi lahko živijo v sožitju, kar je razvidno v sosednji Italiji, kjer nutrije sobivajo s sivo podgano.

Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. O prvih farmah poročajo v letih 1930 do 1940, kasneje o reji nutrij ni veliko podatkov. Znova so jih poskušali rediti pred približno dvajsetimi leti. Nato je prišla kriza krznarske industrije in posel se naenkrat ni več splačal. Rejci nutrij, ki jih niso več mogli preživljati, so jih izpustili v reke in prepustili njihovi usodi. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji.

V zadnjih letih so postale tako domače, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Obiskovalci sprehajališč in gostišč v okolici Ljubljane, ob reki Ljubljanici so jih navadili na krmljenje, kar je celo v navzkrižju z zakonom, nam je povedal Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo Zavoda za gozdove RS. Sploh zato, ker so nutrije prostoživeče živali in se temu primerno tudi vedejo – če so ogrožene, se branijo. Ogrožene pa se lahko počutijo tudi zaradi dotikanja, božanja, morebitnega stiskanja v kot ali neprevidnega hranjenja. Tudi prof. dr. Boris Kryštufek s Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani se strinja, da je divje živali potrebno zgolj opazovati, ne pa tudi hraniti ali se jih dotikati, čeprav niso konfliktne ali agresivne. Lastnike psov opozarja, naj imajo svoje ljubljence na vrvicah na področjih, kjer živijo nutrije.

Za nutrije velja, da so invazivna in tujerodna vrsta, kar pomeni, da zanjo velja evropska direktiva, ki za tovrstne primere odreja zmanjšanje populacije ali njen odvzem iz okolja, ki ni njeno avtohtono. Vendar je po mnenju obeh sogovornikov in lovcev to skoraj nemogoče, saj bi se javnost zagotovo obrnila proti temu ukrepu, poleg tega v mestnem okolju, ki ni lovski rajon, tega brez posebnega odloka sploh ne smejo narediti.

Nutrije naredijo relativno majhno škodo na letni ravni, nekaj sto evrov, kolikor so do zdaj odškodnine izplačevale lovske družine. Imajo pa vpliv na brežino, saj si v njej kopljejo rove in s tem lahko povzročijo sesipanje obale. Vendar pri nas tovrstnih do zdaj še ni bilo. Ravno tako njen vpliv na ostale vrste ni velik, čeprav izpodrinja na primer pižmovko, ki pa je prav tako tujerodna vrsta. O vplivih na druge vrste konkretnih podatkov ni, a po mnenju Marka Jonozoviča ima vpliv na življenje nekaterih vrst barjanskih živali, predvsem želv barjanskih sklednic.

Lobanja nutrije

foto: Wikimedia Commons

Kaj torej narediti? Nutrije zaenkrat niso škodljive, vendar bi to morda lahko postale. Bolezni ne prenašajo in s svojim bivanjem človeku z izjemo majhne škode niso moteče. Zakonsko gledano bi bilo potrebno njihovo število zmanjšati ali jih celo uničiti, vendar praktično to skorajda ni mogoče. Naselile se niso same od sebe, ampak so jih pripeljali rejci, ki so si obetali dobička, zdaj pa, ko ga ni, živali prepuščajo njihovi usodi. In zdaj so tukaj. Več kot o njih vemo, bolje jih lahko razumemo in tudi sami poskrbimo, da bo njihovo sobivanje z domačimi živalmi ter tudi nami mirno in varno. To velja tudi za sprehajalce psov, ki se ponekod bojijo, da bi imela srečanja njihovih ljubljencev z velikimi glodavci lahko posledice.

Kar se tiče naraščanja populacije, narava običajno kar sama poskrbi za ravnotežje in tako se zgodi, da se nekatere vrste brez vmešavanja človeka same, tudi številčno, odzovejo na okolje, v katerem živijo. Kako se bodo južnoameriške priseljenke odzvale na slovensko okolje, je težko napovedati.

Svet nutrij sta v Nedeljski reportaži raziskovala Lea Ogrin in Jure K. Čokl.


Nedeljska reportaža

887 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Nutrije pri nas (spet) trkajo na vrata ?

29.03.2015


Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu. Izvirajo iz Južne Amerike, imajo oranžne dolge prednje zobe in rdečkaste smrčke. So velike – odrasli primerki merijo lahko do 60 centimetrov in tehtajo do 9 kilogramov. Kotijo dvakrat do trikrat letno, brejost samic pa je relativno dolga. Myocastor Coypus je vegetarijanka z zelo širokim spektrom hrane – poje vse, kar najde in se pojesti da. Je zelo prilagodljiva vrsta in zaradi tega lahko v dobrih pogojih postane tudi številčna. Nutrije ne prenašajo bolezni in s podganami nimajo ničesar, čeprav z njimi lahko živijo v sožitju, kar je razvidno v sosednji Italiji, kjer nutrije sobivajo s sivo podgano.

Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. O prvih farmah poročajo v letih 1930 do 1940, kasneje o reji nutrij ni veliko podatkov. Znova so jih poskušali rediti pred približno dvajsetimi leti. Nato je prišla kriza krznarske industrije in posel se naenkrat ni več splačal. Rejci nutrij, ki jih niso več mogli preživljati, so jih izpustili v reke in prepustili njihovi usodi. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji.

V zadnjih letih so postale tako domače, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Obiskovalci sprehajališč in gostišč v okolici Ljubljane, ob reki Ljubljanici so jih navadili na krmljenje, kar je celo v navzkrižju z zakonom, nam je povedal Marko Jonozovič z oddelka za gozdne živali in lovstvo Zavoda za gozdove RS. Sploh zato, ker so nutrije prostoživeče živali in se temu primerno tudi vedejo – če so ogrožene, se branijo. Ogrožene pa se lahko počutijo tudi zaradi dotikanja, božanja, morebitnega stiskanja v kot ali neprevidnega hranjenja. Tudi prof. dr. Boris Kryštufek s Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani se strinja, da je divje živali potrebno zgolj opazovati, ne pa tudi hraniti ali se jih dotikati, čeprav niso konfliktne ali agresivne. Lastnike psov opozarja, naj imajo svoje ljubljence na vrvicah na področjih, kjer živijo nutrije.

Za nutrije velja, da so invazivna in tujerodna vrsta, kar pomeni, da zanjo velja evropska direktiva, ki za tovrstne primere odreja zmanjšanje populacije ali njen odvzem iz okolja, ki ni njeno avtohtono. Vendar je po mnenju obeh sogovornikov in lovcev to skoraj nemogoče, saj bi se javnost zagotovo obrnila proti temu ukrepu, poleg tega v mestnem okolju, ki ni lovski rajon, tega brez posebnega odloka sploh ne smejo narediti.

Nutrije naredijo relativno majhno škodo na letni ravni, nekaj sto evrov, kolikor so do zdaj odškodnine izplačevale lovske družine. Imajo pa vpliv na brežino, saj si v njej kopljejo rove in s tem lahko povzročijo sesipanje obale. Vendar pri nas tovrstnih do zdaj še ni bilo. Ravno tako njen vpliv na ostale vrste ni velik, čeprav izpodrinja na primer pižmovko, ki pa je prav tako tujerodna vrsta. O vplivih na druge vrste konkretnih podatkov ni, a po mnenju Marka Jonozoviča ima vpliv na življenje nekaterih vrst barjanskih živali, predvsem želv barjanskih sklednic.

Lobanja nutrije

foto: Wikimedia Commons

Kaj torej narediti? Nutrije zaenkrat niso škodljive, vendar bi to morda lahko postale. Bolezni ne prenašajo in s svojim bivanjem človeku z izjemo majhne škode niso moteče. Zakonsko gledano bi bilo potrebno njihovo število zmanjšati ali jih celo uničiti, vendar praktično to skorajda ni mogoče. Naselile se niso same od sebe, ampak so jih pripeljali rejci, ki so si obetali dobička, zdaj pa, ko ga ni, živali prepuščajo njihovi usodi. In zdaj so tukaj. Več kot o njih vemo, bolje jih lahko razumemo in tudi sami poskrbimo, da bo njihovo sobivanje z domačimi živalmi ter tudi nami mirno in varno. To velja tudi za sprehajalce psov, ki se ponekod bojijo, da bi imela srečanja njihovih ljubljencev z velikimi glodavci lahko posledice.

Kar se tiče naraščanja populacije, narava običajno kar sama poskrbi za ravnotežje in tako se zgodi, da se nekatere vrste brez vmešavanja človeka same, tudi številčno, odzovejo na okolje, v katerem živijo. Kako se bodo južnoameriške priseljenke odzvale na slovensko okolje, je težko napovedati.

Svet nutrij sta v Nedeljski reportaži raziskovala Lea Ogrin in Jure K. Čokl.


28.05.2023

Kranjski rovi

Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.


21.05.2023

Inteligentna nedeljska reportaža

Stroji delajo za nas


14.05.2023

Tehnična in produkcijska ekipa, ki stojita za šansonom

Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.


07.05.2023

Kolesarjenje

Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


27.04.2023

V svetu gramofonskih plošč in ljubezni do glasbe

Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.


23.04.2023

Miren večer s kartami

Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.


16.04.2023

Zavarovani gorski rastlini – blagajev volčin in clusijev svišč

Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.


09.04.2023

Cvetoče rastje velikonočnega časa

Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.


02.04.2023

Kocke, iz katerih se da sestaviti (skoraj) vse

Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.


26.03.2023

Dnevnik, ki ga piše valovanje vode

V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.


19.03.2023

Živali v urbanem

Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


12.03.2023

Knjige na polico

Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.


02.03.2023

Sankanje je doma pod Golico

Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.


26.02.2023

Samooskrbni.net - o posameznikih, ki vedo, kaj imajo na krožniku

Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.


19.02.2023

Paraples

V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.


12.02.2023

Bunker Škrilj

V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


05.02.2023

Skrb za divjad pozimi

Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.


29.01.2023

Navaden večer nenavadnega komediografa

Čez nekaj dni bomo praznovali slovenski kulturni praznik. Kot vsako leto. In bomo ponosni na to »Visoko mašo« slovenske ustvarjalnosti ter počastitev vseh tistih več kot sto tisoč ustvarjalcev in zanesenjakov, ki se v Sloveniji poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s katero od umetnosti ali pa s kulturo v ožjem pomenu besede. Proslave bodo in govori, o katerih bomo vsaj dan ali dva ur debatirali, če bo govornik na državni proslavi oster, tudi polemizirali. V Nedeljski reportaži se spustimo do neposrednih proizvajalcev. Do baze; do kulturnikov, ki so to, kar so, zaradi težko razložljivega hotenja. Ter so zategadelj najčistejši kulturni delavci na Slovenskem …Marko Radmilovič se posveča ustvarjalcu, ki je eden najeminentnejših predstavnikov naše kulture že več kot šest desetletij: Tonetu Partljiču.


22.01.2023

Kaj je leta 1840 Dravi zaupal največji madžarski lirik?

Sándor Petőfi je bil sodobnik Franceta Prešerna, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče, svojo prvo pesem pa je objavil leta 1842. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 v boju tudi umrl. Le malokdo pa ve, da je nekaj dni ali tednov svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj pa, da je tam nastala tudi ena njegovih pesmi.


15.01.2023

Ajdovska jama pri Nemški vasi

Ajdovska jama pri Nemški vasi leži na tako imenovanem otoku osamelega krasa, ki se razteza na površini, dolgi dobrih 10 in široki dobrih 6 kilometrov, na južnem obrobju Krškega hribovja. Gre za posebnost − tam so se namreč razvili kraški pojavi, od manjših kraških polj, dolin, med katerimi je najizrazitejša Podjama, kjer se odpirata dva vhoda v Ajdovsko jamo. To je prava vodna jama, nastala v krednih apnencih, ki jih prekrivajo mlajše kamenine in sedimenti. Jamo je oblikoval manjši vodni tok, to lahko opazimo med sprehodom skozi jamo, dolgo le slabih 140 metrov, pa vendar je največja na tistem območju. Poleg dveh vhodov ima v osrednjem delu večjo podzemsko dvorano, žal pa je nadaljevanje jame zasuto s podornim kamenjem. Kljub temu pa so jamarji spet našli vhod v aktiven vodni rov, pod jamo, kjer si obetajo pomembnih odkritij. Ajdovska jama pri Nemški vasi je namreč izjemna arheološka lokacija, kjer so odkrili ostanke jamskega medveda, neolitsko orodje in grobne površine iz obdobja bakrene dobe. Več pa v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.


Stran 4 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov