Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najbolj prepoznavnih avtoric z območja nekdanje Jugoslavije
Pisala je o padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. Nazadnje je v Ljubljani predstavila svojo deveto knjigo, prevedeno v slovenščino Dora in Minotaver (Beletrina) s podnaslovom Moje življenje s Picassom. Pred večerom predstavitve so v naši prestolnici potekali prvi nasilnejši protesti proti covidnim ukrepom …
"Ne vem, katere bolezni ima Slovenija, a mislim, da gre pri protestih za izraz splošnega nezadovoljstva. Ljudje ne protestirajo le proti cepljenju ali ukrepom proti covidu, pač pa tudi zaradi brezposelnosti, nizkih plač, nezadovoljstva z vlado in zdravstvenim sistemom ... Vse to jih tako frustrira, da gredo na ceste. In v tem ne vidim ničesar slabega. Se mi pa zdi slabo, da se ljudje ne cepijo."
Tudi v slovenščini smo lahko brali njen zapis o tem, kako je prebolela covid. A covid ni edina bolezen, s katero se svet spopada.
"Menim, da je največja in najbolj bistvena razlika med vzhodno in zahodno Evropo, ki je bila in ki še vedno obstaja, korupcija. Seveda, tudi na zahodu poznajo korupcijo, ravno zdaj je bil Sarkozy zaradi nje obsojen na leto dni. Ampak v vzhodnoevropskih državah, v državah, ki so imele v preteklosti komunistične režime, je korupcija sistem."
V kavarni sredi Zagreba se je Nataša Štefe s Slavenko Drakulić pogovarjala tudi o Evropi, o družbenih spremembah, o pasivnosti ljudi ter o pravicah žensk in dejstvu, da te niso nikoli za vedno zagotovljene. Ter tudi o tem, ali ima pisateljsko rutino in ali je mogoče povsem ločiti umetnika od umetnosti, ki jo ustvarja.
In še pripis. Kot je v elektronskem sporočilu napisala Slavenka Drakulić, je njena izbira glasbe zelo "staromodna": Bob Dylan (Blowin' in the Wind), Leonard Cohen (Susan) in The Beatles (Yesterday).
868 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najbolj prepoznavnih avtoric z območja nekdanje Jugoslavije
Pisala je o padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. Nazadnje je v Ljubljani predstavila svojo deveto knjigo, prevedeno v slovenščino Dora in Minotaver (Beletrina) s podnaslovom Moje življenje s Picassom. Pred večerom predstavitve so v naši prestolnici potekali prvi nasilnejši protesti proti covidnim ukrepom …
"Ne vem, katere bolezni ima Slovenija, a mislim, da gre pri protestih za izraz splošnega nezadovoljstva. Ljudje ne protestirajo le proti cepljenju ali ukrepom proti covidu, pač pa tudi zaradi brezposelnosti, nizkih plač, nezadovoljstva z vlado in zdravstvenim sistemom ... Vse to jih tako frustrira, da gredo na ceste. In v tem ne vidim ničesar slabega. Se mi pa zdi slabo, da se ljudje ne cepijo."
Tudi v slovenščini smo lahko brali njen zapis o tem, kako je prebolela covid. A covid ni edina bolezen, s katero se svet spopada.
"Menim, da je največja in najbolj bistvena razlika med vzhodno in zahodno Evropo, ki je bila in ki še vedno obstaja, korupcija. Seveda, tudi na zahodu poznajo korupcijo, ravno zdaj je bil Sarkozy zaradi nje obsojen na leto dni. Ampak v vzhodnoevropskih državah, v državah, ki so imele v preteklosti komunistične režime, je korupcija sistem."
V kavarni sredi Zagreba se je Nataša Štefe s Slavenko Drakulić pogovarjala tudi o Evropi, o družbenih spremembah, o pasivnosti ljudi ter o pravicah žensk in dejstvu, da te niso nikoli za vedno zagotovljene. Ter tudi o tem, ali ima pisateljsko rutino in ali je mogoče povsem ločiti umetnika od umetnosti, ki jo ustvarja.
In še pripis. Kot je v elektronskem sporočilu napisala Slavenka Drakulić, je njena izbira glasbe zelo "staromodna": Bob Dylan (Blowin' in the Wind), Leonard Cohen (Susan) in The Beatles (Yesterday).
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Marko Strle je ravnatelj Centra za korekcijo sluha in govora Portorož. Zaljubljen v življenje, spoštuje voljo do dela, ustvarjalen na več področjih, predvsem pa večen optimist. V kar koli se loti, dá celega sebe. Polovičarstva ne pozna in ga niti noče spoznati. Da bo ubral poti pedagoškega poklica je vedel že v prvem razredu. Ko ga je profesorica v 4. letniku Gimnazije opozorila, da ne gre za službo, ampak za poslanstvo, je bil le še bolj prepričan, da se odpravlja na pravo pot. Defektolog, specialni pedagog, ljubiteljski igralec in popotnik je naš nedeljski gost, s katerim se je pogovarjala Mateja Brežan.
Dr. Anica Mikuš Kos je pri svojih osemdesetih letih kar štiri meseca leta 2015 preživela na misijah po svetu, kjer pomaga otrokom na vojnih območjih. Angažirala se je tudi ob begunski krizi v Sloveniji. Prepričana je, da je v Sloveniji še veliko dobrote, a da sovražni govor žal vse prevečkrat preglasi strpnost in pripravljenost pomagati. Predsednica Slovenske filantropije in upokojena otroška psihiatrinja opaža, da so našo družbo prevzele popolnoma nove vrednote: neuspeh se ne tolerira. Z Anico Mikuš Kos o begunski krizi, filantropiji, strpnosti, vrednotah, starosti, evtanaziji …
Sokrat je filozofijo opredelil za ljubezen do modrosti. Modrost pa ni samo znanje, je tudi etika, iskanje smisla, dobrega in lepega, ki odgovarja na temeljna bivanjska vprašanja. Prav to filozofija pomeni tudi Marku Uršiču. Njegov opus sega na področje logike, iz katere je doktoriral, pa tudi metafizike in filozofije religije, zadnja leta pa se posveča predvsem filozofiji narave. Pravi, da se ljudje velikokrat premalo zavedamo čudovitega dela narave in premalokrat pogledamo v nebo, v zvezde, ki se najlepše vidijo pozimi. Sam jih največkrat opazuje na Krasu, ki je poleg Ljubljane njegov dom. Tam tudi piše. Pisanje mu pomeni razvoj duha in letos je po več kot 15-ih letih pisanja izšla zadnja knjiga iz tetralogije, njegovega življenjskega dela z naslovom Štirje časi. Sam sebe vidi kot pripadnika srečne generacije, generacije 68, ki ji je bil odprt ves svet. O svetu takrat in danes, o času in filozofiji nam bo pripovedoval redni profesor na oddelku za filozofijo filozofske fakultete v Ljubljani Marko Uršič.
David Bedrač, pesnik, učitelj slovenščine na največji osnovni šoli na Ptuju, publicist in literarni mentor.
‘A boste eno kavo?’ – je bilo vprašanje, ki ga pred vsakim pogovorom sogovorniku postavi Vanja Lokar. In lahko ste prepričani, da bo odlična. Kako tudi ne, saj se njegovo življenje že več kot 40 let vrti bolj ali manj okoli kave. S kavo je trgoval večji del svojega življenja, zaradi kave je obredel cel svet, dobički, ki jih je koval s kavo, mu omogočajo, da je strasten zbiralec dragocenega porcelana in drugih umetnin. Zaradi kave imajo na gradu Bogenšperk izvirnik Slave vojvodine Kranjske in ne nazadnje, zaradi kave in Vanje Lokarja imajo Slovenci v Trstu na trgu Oberdan spet slovensko knjigarno: Tržaško knjižno središče. Kako je begunec iz Ajdovščine postal eden najbogatejših Slovencev v Trstu, kako je potekala njegova pot od trgovca z lesom do kavnega mogotca, kdaj se je okužil z zbirateljsko strastjo, zakaj je treba tudi največja umetniška dela kdaj dati na trg, da ga ta ovrednoti in kako skuhati dobro kavo?
Javne radiotelevizije so dosežek demokratičnega razvoja. Zakaj jih javnost potrebuje? Ker je njihovo poslanstvo, da služijo javnosti, da so verodostojne, neodvisne, da profesionalno delajo za vse. Skoraj povsod imajo imajo javni RTV servisi težave. Javne radiotelevizije doživljajo kritike, politične pritiske, klestenje proračunov, nekatere kritike so upravičene, za številnimi pa se skrivajo drugi interesi, predvsem želje po vplivu in podrejanju … Zaradi vsega tega je pomembno, da so javne radiotelevizije povezane v močno organizacijo, EBU, ki jo že šest let vodi generalna direktorica Ingrid Deltenre.
Tridesetletni slovenski režiser, ki snema filme na Češkem. Njegov "Družinski film" je letos odprl 26. festival LIFFe. Olmo Omerzu je bil naš Nedeljski gost.
Pred tedni je kariero končal eden najuspešnejših slovenskih športnikov. Primož Kozmus je v poldrugem desetletju tekmovanj na najvišji ravni med osrednje discipline atletskih tekmovanj v Sloveniji umestil met kladiva. Komplet kolajn s svetovnih prvenstev ter zlato in srebro z olimpijskih iger je zaznamovalo ne le njegovo kariero, temveč celotno slovensko atletiko. Razpet med poškodbami, vrhunskimi rezultati in družino je prvič kariero končal pred petimi leti – vrnil se je s še dvema kolajnama največjih tekmovanj pri 36-tih pa dokončno sklenil bogato športno pot. Nove izzive je našel predvsem v svojem trenažnem centru za mete, kjer želi prenašati izkušnje in znanje na nove rodove.
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr. Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti. Drago Pilsel o svoji poti od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika.
Njen delovnik se v resnici nikoli ne konča, pa tudi, ko ni v službi, jo bolniki lahko pokličejo. Kadarkoli, 24 ur na dan in nepogrešljiv del njenih oblačil je žep za telefon. Mateja Lopuh vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo Splošne bolnišnice Jesenice. Paliativa res pomeni aktivno in celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo, bistvo te pa je tudi iznajdljivost in to, da si ljudje med seboj še vedno znamo pomagati. In te principe Mateja Lopuh iz paliative prenaša tudi na druga področja v življenju. Včasih jo kdo vpraša, ali obstaja še kaka druga stvar, ki jo zanima poleg razvoja paliativne oskrbe v Slovenije. In jo. V vseh teh letih dela z bolniki se je naučila od dela odklopiti, drugače ne gre. Rada ima jezike, njena strast so knjige in je navdušena kolesarka, še iz prejšnjega življenja, pravi, ko je še imela čas. A še vedno ima načrte in na to, da človek ne sme imeti preveč neizpolnjenih želja, jo večkrat opozorijo tudi njeni bolniki.
Košarkar Marko Milič je pri 38-ih letih končal kariero, v kateri je igral v 13-ih klubih od Amerike do Kuvajta, mimogrede pa postal še prvi Slovenec, ki je nastopil v NBA ligi. Navduševal je z atraktivno igro, bil ljubljenec občinstva, v garderobi skrbel za zabavo, pred mikrofonom zgovoren. V Olimpijo se je večkrat vrnil, v slovenski reprezentanci je želja po kolajni ostala neizpolnjena.
Solidno poučeni vedo, da je penologija veda o kazenskih sankcijah, hčer kriminologije in vnučka prava. Z vsemi je povezan dr. Dragan Petrovec, ki za razliko od mnogih naših intelektualcev noče lagodno držati jezika za zobmi, ampak vse sproti pojavljajoče se nepravilnosti v slovenski družbi neprizanesljivo in na mah ošvrkne s kritičnim osebnim pogledom..
Alen Steržaj je basist in kreativni vodja skupine Big Foot Mama, prvih slovenskih rokerjev, ki jim je uspelo razprodati Stožice. Je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Odtise Blaža Peršina, direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki jih pušča v slovenskem kulturnem prostoru, težko spregledamo. Čeprav je pravnik, je z inovativnimi praksami spremenil podobo nekaterih kulturnih ustanov. Prepričan je, da so bili v obdobju, ko še ni bilo interneta in Facebooka, pogovori tista komunikacija, ki je izpostavljala človeka in mu dajala odgovore na vprašanja: zakaj in kako živi v nekem okolju. Se je zato zapisal umetnosti, ker je bil njihov dom vedno odprt za umetnike, ki so obiskovali očeta slikarja, igralce?
Brane Gruban nekdaj gospodarstvenik, zdaj predavatelj, strokovnjak za komuniciranje, je prepričan, da smo si z negativno selekcijo pri izbiri vodilnih v Sloveniji povzročili veliko škodo, da kopici slovenskih menedžerjev ne bi niti avtomobila dal oprati in da bi bili uspešnejši, če bi več podjetji vodile ženske. Tudi o zadovoljstvu in zavzetosti zaposlenih, pa o komunikacijskih zdrsih slovenskega menedžmenta in politike.
Naš tokratni Nedeljski gost je Nemec, generalni direktor Evropske organizacije za jedrske raziskave Rolf-Dieter Heuer. To je tisti, ki je svetu leta 2012 oznanil, da so v Cernu odkrili težko pričakovani Higgsov bozon, delec, ki bi utegnil vplivati na to, da se bo naše dojemanje vesolja močno spremenilo. 67-letni fizik, ki prisega na logiko pri razumevanju ustroja narave in ki se na račun znanosti ne šali, je tudi velik navdušenec nad nogometom.
Študent psihologije, po diplomi menedžmenta, je dobršen del svoje poti preživel v gospodarstvu. Nato se je posvetil gradnji odnosov: ustanovil je Pogajalsko akademijo, Društvo mediatorjev, skupaj z ženo Zavod Mirabi in Društvo za Imago terapijo Slovenije. Nedeljski gost Danile Hradil Kuplen je bil Rudi Tavčar.
Neveljaven email naslov