“Rada bi zvišala raven pogovora o invalidih in z invalidi.” Tako pravi Sonja Pungertnik, naša tokratna nočna gostja. Slepa je in, kot tudi pravi, številni nikoli ne bomo zmogli razumeti, kako lahko kljub temu življenju nasproti stopa kot žena, mati, je normalno zaposlena in uspešna na številnih področjih, kot radijska veteranka, ki med drugim vodi šolo odpuščanja in v resnici počne veliko več kot mnogokdo, ki ni invalid. Je slednji vedno hkrati tudi bolnik, jo bomo še vprašali ob svetovnem dnevu bolnikov, pa tudi kaj lahkotnejšega, na primer, zakaj nas toliko misli, da je slepo oseba treba najprej poklicati, saj elektronske pošte tako in tako ne more prebrati … S Sonjo Pungertnik se bo pogovarjala Tina Kralj.

“Rada bi zvišala raven pogovora o invalidih in z invalidi,” pravi Sonja Pungertnik, naša tokratna nočna gostja. Je invalid vedno hkrati tudi bolnik, smo jo vprašali ob svetovnem dnevu bolnikov, pa tudi kaj lahkotnejšega, na primer, zakaj nas toliko misli, da je slepo osebo treba najprej poklicati, saj elektronske pošte tako in tako ne more prebrati. S Sonjo Pungertnik se je pogovarjala Tina Kralj.

Z vidom človek zajame 83 odstotkov vseh informacij, s sluhom 11 odstotkov, preostalih 6 odstotkov z drugimi čutili. Sonja Pungertnik je slepa in, kot sama pravi, številni nikoli ne bomo zmogli razumeti, kako lahko kljub temu življenju nasproti stopa kot žena, mati, je zaposlena in uspešna na številnih področjih, kot radijska veteranka, ki med drugim vodi šolo odpuščanja in v resnici počne veliko več kot marsikdo, ki ni invalid.

“Ta invalidnost je pač del mene in človek se tega navadi. Si pa želim, da bi znali te stvari preseči, da bi nas kdaj v prvi vrsti videli kot ljudi in šele potem kot slepe.”

Ampak Sonja ne bi bila Sonja, če ne bi bila slepa. Vsak človek se na neki točki v življenju znajde pred preizkušnjo.

“Imam srečo, da sem se srečala s takšno preizkušnjo, ki je z menoj rasla in ob kateri se preprosto ni dalo blefirat.”

Sonja se ne sprašuje kakšno bi lahko bilo njeno življenje, če bi videla. To se je nazadnje spraševala v najstniških letih. Njeno življenje spremlja izraz invalid, za katerega pravi, da je grd izraz, ki dobesedno pomeni “neveljaven” – nekdo, ki ni “pravi”. Ljubša ji je beseda hendikep. Hendikeprian je v določeni situaciji lahko vsak, ki nima enakih pogojev, da bi nekaj ustvaril. Vsaj dokler jih ne ustvari okolje ali pa si jih ustvari sam.

“Ena izmed pogostejših zmot o slepih je, da bomo ob spoznavanju pretipali videčo osebo,” pravi Sonja Pungertnik. Mnogi se tega celo bojijo. Ljudje imajo toliko dela s tem kako bi pristopili, kaj bi rekli, kako bi rekli. Pogosto se zgodi, da utihnejo, ko zagledajo slepo osebo. S tem pa nam otežijo prepoznavanje okolja in gibanje v njem.

“Za nas stik s sočlovekom ne pomeni obraz, ne pomeni izgled, zunanji videz, prvi vtis na prvi pogled, ampak pomeni vse kaj drugega. Pomeni glas, pomeni način govora, pomeni stisk roke. Stisk roke pa je res eden izmed tistih dotikov, ki nam zelo veliko pomeni.”

“Ljudje smo navajeni komunicirati z očmi,” še dodaja tokratna nočna sogovornica. Če tega očesnega stika ni, človeku vzamemo tisto, kar je najpomembnejše. Zato mu je težko.