Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Veliki Britaniji ima ljubiteljska ornitologija precej daljšo tradicijo kot pri nas. Društvo Royal Society for Protection of Birds je nastalo leta 1899 in je danes – z več kot milijon člani – eno največjih ornitoloških društev na svetu. Kako se angleški “tvičerji” razlikujejo od slovenskih “ptičarjev”, kako lahko pticam pomagamo tudi če nismo ornitologi in kako se svobodni svet ptic spreminja zaradi človeka, nam je po polnoči razložil ljubiteljski ornitolog in avtor spletne strani gnezdilnice.si Aleksander Pritekelj z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.
Ptice so simbol svobode
Ljudje ptice od nekdaj povezujemo s svobodo. Morda temu med drugim botruje dejstvo, da lahko ptice počno tisto, česar mi ne moremo – letijo.
“Ptice so bile že od nekdaj simbol svobode za nas v vseh kulturah. Ljudje so zbirali njihova peresa, občudovali njihova gnezda, občudovali njihovo lepo petje, lepo perje. Ali pa hitrost in učinkovitost pri lovu. To so recimo ujede. Tudi udomačene so bile v te namene, da so pomagale pri lovu. Recimo azijska stepska ljudstva še danes lovijo z orli.”
Čeprav afriški noj in novozelandski kivi ne poznata svobode neba, saj ne letita, pa to ne pomeni, da sta manj svobodna. Zelo uspešno sta se namreč prilagodila naravnim razmeram in razvila čudovito sposobnost preživetja v naravi. Največja ptica na svetu ostaja noj, ki lahko v višino doseže 2,7 metra, najmanjša pa čmrlji kolibri iz južnoameriških pragozdov, ki tehta zgolj gram in pol.
Aleksander Pritekelj je svojo ljubezen do opazovanja ptic spoznal zaradi svojih starih staršev, ki so v zimskem času krmili pernata bitja. Otroci so tako zvedavo opazovali sinice, brgleze, šoje in poljske vrabce, ki so se zadrževali na okenskih policah. V hlevu pa je seveda gnezdila nepogrešljiva kmečka lastovka.
Kmečka lastovka buri domišljijo naših poslušalk in poslušalcev
Čeprav živimo v 21. stoletju in lahko rečemo, da o pticah vemo veliko, smo še daleč od tega, da bi vedeli vse. Zanimivo vprašanje, ki ostaja skrivnost in buri domišljijo ornitologov, je: Zakaj kmečka lastovka gnezdi samo v hlevu?
“Kmečka lastovka ne gnezdi več v naravnih gnezdiščih in niti ne vemo, kje so bila in kakšna so bila. Domnevamo, da so bile to skalne stene, tako kot recimo še vedno v naravi gnezdi mestna lastovka. Kdaj se je tako prilagodila človeku, da gnezdi samo v gospodarskih poslopjih … tudi to je skrivnost, ampak vsekakor je to že par tisočletij.”
Poklicala nas je Tatjana iz Stične in nas opozorila na to, da so lastovke dobri starši, saj svoje gnezdo precej goreče varujejo.
Štorklje, mačke in prazne krmilnice
Okoli pol ene ure zjutraj nas je poklical tudi poslušalec Jure in z nami delil svoja razmišljanja o štorkljah. Opozoril je na gnezdo v bližini Ljubljane.
Poklical nas je tudi Brane, ki s pomočjo krmilnice hrani ptice v bližini svojega doma. Zaskrbljen je vprašal zakaj ga od novega leta naprej ptice ne obiskujejo več.
To je le nekaj nočnih utrinkov. Telefonskim klicem, obogatenim z odgovori našega tokratnega sogovornika, lahko prisluhnete v arhivu oddaje Nočni obisk. Ljubiteljski ornitolog Aleksander Pritekelj nam ob tem polaga na srce, da ljudje po navadi veliko neumnosti počnemo nevede, posledice naših dejanj pa se prenašajo na rastline in živali, ki živijo v naravi. Obrnite se na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in se udeležite kakšnega predavanja o pticah, lahko pa se preizkusite v uvajanju za delo ornitologa.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
V Veliki Britaniji ima ljubiteljska ornitologija precej daljšo tradicijo kot pri nas. Društvo Royal Society for Protection of Birds je nastalo leta 1899 in je danes – z več kot milijon člani – eno največjih ornitoloških društev na svetu. Kako se angleški “tvičerji” razlikujejo od slovenskih “ptičarjev”, kako lahko pticam pomagamo tudi če nismo ornitologi in kako se svobodni svet ptic spreminja zaradi človeka, nam je po polnoči razložil ljubiteljski ornitolog in avtor spletne strani gnezdilnice.si Aleksander Pritekelj z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.
Ptice so simbol svobode
Ljudje ptice od nekdaj povezujemo s svobodo. Morda temu med drugim botruje dejstvo, da lahko ptice počno tisto, česar mi ne moremo – letijo.
“Ptice so bile že od nekdaj simbol svobode za nas v vseh kulturah. Ljudje so zbirali njihova peresa, občudovali njihova gnezda, občudovali njihovo lepo petje, lepo perje. Ali pa hitrost in učinkovitost pri lovu. To so recimo ujede. Tudi udomačene so bile v te namene, da so pomagale pri lovu. Recimo azijska stepska ljudstva še danes lovijo z orli.”
Čeprav afriški noj in novozelandski kivi ne poznata svobode neba, saj ne letita, pa to ne pomeni, da sta manj svobodna. Zelo uspešno sta se namreč prilagodila naravnim razmeram in razvila čudovito sposobnost preživetja v naravi. Največja ptica na svetu ostaja noj, ki lahko v višino doseže 2,7 metra, najmanjša pa čmrlji kolibri iz južnoameriških pragozdov, ki tehta zgolj gram in pol.
Aleksander Pritekelj je svojo ljubezen do opazovanja ptic spoznal zaradi svojih starih staršev, ki so v zimskem času krmili pernata bitja. Otroci so tako zvedavo opazovali sinice, brgleze, šoje in poljske vrabce, ki so se zadrževali na okenskih policah. V hlevu pa je seveda gnezdila nepogrešljiva kmečka lastovka.
Kmečka lastovka buri domišljijo naših poslušalk in poslušalcev
Čeprav živimo v 21. stoletju in lahko rečemo, da o pticah vemo veliko, smo še daleč od tega, da bi vedeli vse. Zanimivo vprašanje, ki ostaja skrivnost in buri domišljijo ornitologov, je: Zakaj kmečka lastovka gnezdi samo v hlevu?
“Kmečka lastovka ne gnezdi več v naravnih gnezdiščih in niti ne vemo, kje so bila in kakšna so bila. Domnevamo, da so bile to skalne stene, tako kot recimo še vedno v naravi gnezdi mestna lastovka. Kdaj se je tako prilagodila človeku, da gnezdi samo v gospodarskih poslopjih … tudi to je skrivnost, ampak vsekakor je to že par tisočletij.”
Poklicala nas je Tatjana iz Stične in nas opozorila na to, da so lastovke dobri starši, saj svoje gnezdo precej goreče varujejo.
Štorklje, mačke in prazne krmilnice
Okoli pol ene ure zjutraj nas je poklical tudi poslušalec Jure in z nami delil svoja razmišljanja o štorkljah. Opozoril je na gnezdo v bližini Ljubljane.
Poklical nas je tudi Brane, ki s pomočjo krmilnice hrani ptice v bližini svojega doma. Zaskrbljen je vprašal zakaj ga od novega leta naprej ptice ne obiskujejo več.
To je le nekaj nočnih utrinkov. Telefonskim klicem, obogatenim z odgovori našega tokratnega sogovornika, lahko prisluhnete v arhivu oddaje Nočni obisk. Ljubiteljski ornitolog Aleksander Pritekelj nam ob tem polaga na srce, da ljudje po navadi veliko neumnosti počnemo nevede, posledice naših dejanj pa se prenašajo na rastline in živali, ki živijo v naravi. Obrnite se na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in se udeležite kakšnega predavanja o pticah, lahko pa se preizkusite v uvajanju za delo ornitologa.
Iskanju tartufov se je občasno pridružil že v osnovni šoli, s sedemnajstimi pa je postal takrat najmlajši lovec na tartufe pri nas. V treh desetletjih se je ta dejavnost iz dodatne spremenila v osnovno in danes Dejan Kozlovič ne le išče, ampak tudi predeluje tartufe, pod blagovno znamko Di Kappa Tartufi med drugim nastajajo tartufate, olja in namazi s tartufi. Kako za lov na tartufe izšola pse, zakaj tartufi rastejo le na določenem območju, kakšna je njihova vrednost, so res afrodiziak in kakšna je letošnja sezona tartufov?
Odprimo vrata glasbeni umetnosti in znanosti je bil naslov mednarodnega simpozija, ki so ga konec novembra priredili na ljubljanski akademiji za glasbo. Na njem so različni strokovnjaki predstavili, kako se lahko umetniško raziskovanje različnih glasbenih smeri povezuje z znanstvenim raziskovanjem na področju glasbene pedagogike. O tem bomo govorili tudi v noči s sobote na nedeljo. Na nočni obisk pride prodekanja za znanstveno in umetniško raziskovalno dejavnost na akademiji za glasbo, flavtistka in profesorica Karolina Šantl Zupan. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Kadar beseda nanese na pomoč ljudem v stiski, marsikdo izpostavi Slovensko filantropijo. To je človekoljubna organizacija, pri kateri zagovarjajo solidarnost, spoštovanje soljudi in narave, strpnost, enakopravnost in enake možnosti za vse. Prostovoljstvo, medgeneracijsko sodelovanje, migracije, pro bono ambulanta: lani so s svojimi programi združili in pomagali dvajset tisoč ljudem. Slovenska filantropija deluje po celi Sloveniji: v Črnomlju in Metliki, v Ljubljani in Mariboru, v Žalcu in Logatcu ter v Murski Soboti in Kopru.
Gostja po polnoči bo Ksenija Trs, že trideset let knjižničarka na potujočem bibliobusu Mariborske knjižnice. Pred letom dni je izdala svoj knjižni prvenec, avtobiografijo z naslovom Kdo se boji črnega moža. Njena pripoved je zapisana v preprostem, humornem tonu, ki izžareva optimizem in neizmerno življenjsko energijo, kljub temu, da jo je življenje temeljito preizkušalo.
“Tisto, kar pomaga sodobnemu – tako pogosto tesnobnemu in depresivnemu – posamezniku v kaosu hiperciviliziranega sveta najti novo ravnovesje, ni konzumiranje umetnosti in bildanje telesa, pač pa popotovanja k naravi, ki je (še) vedno polna presenetljivih in čudežnih pojavov ter odprto raziskovanje dosežkov človekovega duha. Za to potrebujemo dve vrsti bukvarn: takih z drevesi in onih s knjigami.” Zavzeto pomaga različne stiske človeka razumeti in blažiti tudi sama s svojim teoretskim in praktičnim delovanjem. Je doktorica ženskih študij in feministične teorije, profesorica pedagogike, magistrica sociologije kulture. Raziskuje porodne kulture v Sloveniji in širše. Pri Združenju Naravni začetki sodeluje kot ustvarjalka in vodja projektov. Pogovor se bo tako več kot le dotaknil številnih tem, ki jih doživljamo in občutimo vsi, vsak na svoj način, sami v sebi in skozi odnose z drugimi.
V Noči šansonov smo se zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Poslušali smo enega od značilnih žanrov tega obdobja, to je domoljubne pesmi, in sicer v izvedbah Henrija Weberja, Bérarda, Jeana Notéja, Dalbreta, Marcellyja, Julesa Wolfa in nekaterih drugih.
Začelo se je, ko so v Muzeju novejše zgodovine dobili v dar uniformo cestninarja z naše prve ga avtocestnega odseka - Vrhnika Postojna - v Sloveniji in hkrati tudi Jugoslaviji. Otvoritev sega v čas pred natanko 50 leti. Najprej je bilo zamišljeno kot fotografska razstava iz bogate fototeke muzeja, toda zgodba se je gradila z živimi pričevalci, fotografijami in predmeti in nastala je ne samo bogata razstava, temveč izjemna publikacija, ki opisuje zgodbo in je dokument o tem, kako se je gradila prva avtocesta, široka štiri pasovnica, za tiste čase razkošna cesta, ki je takrat predstavljala pravi pionirski gradbeniški projekt. Irena Ribič in Monika Močnik pa sta navdušeni sledili zgodbam pričevalcev.
Aldo Zubin je dolgoletni predsednik Obalnega planinskega društva, načelnik enega od njegovih odsekov, vodnik, markacist in predavatelj. Večino prostega časa preživi v naravi. V njenih lepotah uživa kot pohodnik, planinec in kot kolesar, … najraje v družbi, na izletih, pohodih, vzponih ali turnem kolesarjenju. S svojo zagnanostjo, navdušenjem, zgledom in znanjem je okoli sebe zbral ljudi, ki so za naravo pripravljeni tudi kaj storiti. Dela je veliko, zlasti s čiščenjem zaraščenih poti. A najbolj aktivni člani društva se počasi starajo. Svoje obveznosti in funkcije bi radi predali mlajšim, ki pa jih ni ravno veliko.
V studio je prišla prevajalka, kolumnistka, urednica in predvsem pesnica, ki poezijo, ne samo piše ampak tudi živi. Ta hip velja za eno najbolj angažiranih in kritičnih premišljevalk polja kulture in širšega družbenega dogajanja. Njene kolumne in podkast si prizadevajo predvsem sprožiti premislek in kultiviran dialog, skupaj s poezijo pa želi doseči, da bi se kot družba aktivirali, postali močnejši, obudili sposobnost empatije in predvsem ne bi bili več tiho. Sama pravi, da ne želi, da njeno ime deluje kot metafora, zato je njeno ime postalo asociacija za poezijo, knjige, oster jezik in predvsem za kakovostne risoromane. Verjetno je edina urednica, ki ti naročeno knjigo na dom pripelje s svojim kolesom, in edina urednica, ki o novostih poroča s pošiljanjem razglednic.
Na nočni obisk prihaja dr. Vesna Kaloh, specialistka čeljustne in zobne ortopedije, nosilka priznanja Zdravnica 2019 in dvojnega priznanja Štajerska zobozdravnica. Je inovatorka, mama, žena, ljubiteljica narave in strastna bralka knjig. Kljub dolgoletnim izkušnjam, pa tudi sama ne sede rada na zobozdravniški stol.
Na nočni obisk prihaja dr. Vesna Kaloh, specialistka čeljustne in zobne ortopedije, nosilka priznanja Zdravnica 2019 in dvojnega priznanja Štajerska zobozdravnica. Je inovatorka, mama, žena, ljubiteljica narave in strastna bralka knjig. Kljub dolgoletnim izkušnjam, pa tudi sama ne sede rada na zobozdravniški stol.
V studio je prišla igralka svetovnega formata, katere opus gledaliških vlog presega število 120, filmskih pa število 80. Gledalci jo poznajo kot Tončko, Karolino, Meto, Ano in še bi lahko naštevali, njen glavni naziv pa je igralka, umetnica in predvsem ženska. Kakor hitro ugasnejo luči v dvorani, ko se zaljubljeni primejo za roke, osamljeni niso več sami, realisti pa postanejo sanjači, nas ona zapelje ali na platnu ali na odru. Zapelje nas, da skupaj z njo doživljamo vznemirljive zgodbe, ki jih doživljamo kot svoje, se odpravimo v tuje kraje in druge čase ter skupaj z njo odkrivamo svetove, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Prav nič drugače ni bilo danes, ko smo se z njo in njenim glasom odpravili v njen svet.
Kako se stapljajo oblikovanje, pravljičarstvo, uganke in glasba, bo razkril iskriv klepet z nočnim gostom, ki s svojimi nastopi razveseljuje staro in mlado. Če boste pripravljeni na reševanje njegovih ugank, vas bo nagradil s prisrčno zgoščenko, o svojem življenju.
Sašo Šketa, kulinarični vplivnež in avtor številnih kuharskih knjig je sicer najprej končal študij vizualnih komunikacij, nato pa čisto po naključju, prek presne diete prišel do svojega prvega kulinaričnega bloga. Pravi, da so kulinarična raziskovanja in popotovanja brezmejna, v svojem kulinaričnem studiu razvija recepte, fotografira in stilira jedi. Svoje sledilce nagovarja prek družbenih omrežji, a hkrati je prepričan, da dobra, stara, analogna kuharska knjiga nikoli ne bo za staro šaro. O tem, kako nastajajo nove jedi, o začimbah, najboljši sladici za letošnje božično novoletne praznike, pa tudi o psičku Mangu, »hrčkanju« knjig in popolnem odklopu v pogovoru, ko pride na nočni obisk Sašo Šketa.
V prvi uri se bo nocoj voditelj Branko Laginja pogovarjal z zelo zanimivim gostom, ki ne gre za naključje, prihaja iz nogometnega sveta. Bivši profesionalni nogometaš, eden od ključnih igralcev Katančeve selekcije, ki nas je na prelomu tisočletja popeljala na prvo svetovno prvenstvo in začela pisati zgodovino slovenskega nogometa na mednarodni ravni. Zdaj je prevzel pomembno nalogo pri nogometni zvezi Slovenije: Miran Pavlin.
Medicinska sestra iz ljubljanske Pro bono Ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja
Na nočni klepet prihaja Albin Bezjak, ki je oktobra že drugič obiskal Nepal in Himalajo. Povzpeli se bomo nad 5000 metrov in spoznali tamkajšnje zanimivo območje in življenje ljudi, ki je drugačno od tega, kot ga živimo mi.
Glasbeni popotnik po nepopisanih teritorijih, ki odpirajo neskončne možnosti. Raziskovalec ustvarjalnosti skozi zvoke, ki jih kontrolira in se hkrati v njih izgublja. Skozi dih, skozi poslušanje, igranje, osvobojen vnaprejšnjih konceptov in pričakovanj. Zanima ga neposredni učinek, čista čustvena in čutna izkušnja zvoka, subjektivno doživljanje pristnega, iskrenega in intimnega. Raziskovanje notranjih svetov in potovanje onstran vseh oznak. NIMETU je drugo ime za prisotnost vsega, je umetnost in glasbena terapija. Po letih ustvarjanja v t.im. »world music«, se NIMETU zadnja leta posveča bolj žanrski – meditativno-«neo-šamanski« glasbi.
Ljudje smo bitja, ki se lahko tako podpiramo, rastemo in premikamo meje mogočega… hkrati pa smo tudi bitja, ki se lahko tako močno ranimo in ob tem neznosno trpimo. Zato je tako zelo pomembno, da smo v stikanju svetov prizanesljivi en do drugega. Da ne gasimo požarov, ko je prepozno. Krizne situacije in druge žalostne zgodbe v delovnih kolektivih so vsakdan urednice, doktorice Damjane Pondelek, strokovnjakinje za strateški in krizni management, ki pa v procese preobrazb vselej vstopa svetlo in pozitivno. »Razumeti moramo, da ni naloga vodje, da je zvezda, ampak je njegova naloga pomagati sodelavcem, da žarijo.« Ranjenih delovnih kolektivov je resnično preveč, v njih pa se vselej zrcali vodenje organizacije. Zato se jim posveča prednostno. Kako je to početi med vrtiljaki egov in jim nastavljati ogledala? Jim zatem sploh še ostane kaj prostora za hudobnost? Ali mora napočiti čas za spremembo res šele takrat, ko poči? Kako okrepiti vodstva, da bi se lažje soočala z izzivi vodenja, da bi znala, zmogla in ustrezno poskrbela za svoje ljudi? Da bi se vsak čutil spoštovanega, sprejeta in varnega.
Še malo, pa bodo po večjih mestih postavili smreke in prižgali praznične lučke. V hladnejših mesecih ob podražitvah energentov začutimo ledene roke, ki nas stiskajo okoli srca. Skrbi res nikoli ne zmanjka, sploh pa ne v času napadov na Ukrajino. Ampak še zmeraj je v ospredju človek, toplina prijateljeve besede.
Neveljaven email naslov