Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!

V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec,  v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.

Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:

“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”

Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.

Fotografija je postala ljubezen in življenje

Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.

“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”

Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.

Od ulične do portretne fotografije

»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.

Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:

“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”

Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.

Moški in ženski pogled

Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:

“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”

Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:

“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”

Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.

Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo

Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.

“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”

Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:

“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”

Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.

Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.

Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.