Medtem ko v mestnih središčih kot gobe po dežju nastajajo urejeni urbani prostori in na obrobju mest rastejo visoke poslovne stavbe, se v urbanističnih načrtih tu in tam pojavi siva pega v obliki propadajoče hiše. Stene starih, zapuščenih, osamljenih in žalostnih stavb šepetajo številne zgodbe, ki pa jim znajo prisluhniti le redki. Mednje sodi svobodna umetnica in fotografinja Viktorija Rozman Bitenc, ki s svojimi fotografijami odkriva pozabljeni svet, ki se skriva za zaraslim vrtom, propadajočimi lesenimi vrati ali razbitim okenskim steklom. Razkrila nam ga bo v Nočnem obisku, kmalu po polnoči. Z njo se bo pogovarjala Darja Pograjc.

Nočni pogovor s fotografinjo in svobodno umetnico Viktorijo Rozman Bitenc

“Vstop v samo zgradbo, sam objekt zelo velikokrat ni ravno najbolj enostavna zadeva, saj je pogosto treba plezati, se plaziti. Včasih je zelo dobro, da si kondicijsko pripravljen, ker nikoli ne veš, kaj te bo doletelo. Včasih je to odveč, ker so vrata ali okno že odprta, ampak mene v bistvu bolj privlači tisto, kar ni dostopno vsakomur.”

Viktorija Rozman Bitenc je zaradi otroštva, ki ni bilo rožnato, in zaradi družbene nesprejetosti, pogosto iskala svoj prostor pod soncem. Mir, ki ga drugačni najstnici družba ni mogla ponuditi, je Viktorija našla v zapuščenih stavbah.

“Zapuščene zgradbe so bile dostikrat moje zatočišče, ko sem bežala stran od doma oz. v svoj svet. Tako, da v bistvu zapolnjujejo praznino, ki je nastala v meni.”

Viktorija želi propadajoče stavbe zaščititi, zato njihovih lokacij ne razkriva. Kljub temu, da so stavbe pogosto precej dotrajane, jih želi obvarovati pred potencialnim vandalizmom in poškodbami notranjosti, ki so posledice človeške objestnosti.

Vsak dan na ulici je borba za preživetje

V času, ki ga je Viktorija preživela na ulici, je spoznala mnogo ljudi in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Kljub temu pa neprestani strah in dvom v lastno preživetje naredita svoje.

“Ulica te preprosto prisili v to, da ali zapadeš v drogo ali zapadeš v alkohol ali preprosto zapadeš v katerokoli drugo odvisnost.”

“V zapuščenih zgradbah velikokrat srečam ljudi z roba, ki imajo sto in eno različno zgodbo življenja,” pripoveduje 22-letnica. Ker so bili brezdomci prvi ljudje, ki so jo sprejeli brez predsodkov, težko sprejme omejenost, s katero mimoidoči gledajo na ljudi z ulice, do katerih usoda ni bila prijazna.

Sem žena fanta, ki je že osem let na ulici

Ko je Viktorijin mož beračil na ulici, je k njemu pristopila starejša gospa in mu rekla, naj vendar izgine domov. Ko ji je fant povedal, da nima doma, je gospa izustila še žaljivko. “Fant, ki se je več ur trudil za to, da bi preživel dva, ki je že osem let na ulici, da mu starejša oseba, ki bi morala biti situirana, modra … da si privošči takšen žaljivi pristop do osebe, ki nima doma namesto, da bi ga poslušala, poslušala samo zgodbo, se meni zdi žalostno,” pripoveduje Viktorija.

“Kljub temu, da sam ni imel volje, ambicij, ciljev, za katere bi se trudil, dopolnjujeva in rešujeva drug drugega. Sam njegov pojav, njegova drugačnost, njegov način življenja je isti kot moj.”

Prav v mesecu aprilu sta Damjan in Viktorija Rozman Bitenc praznovala drugo obletnico poroke.

Zemljevid Ljubljane iz leta 1742/43 in zlati Rolls Royce

V stavbe vstopa kot obiskovalka, ne plenilka, zato svojega pohajkovanja po praznih sobah ne razume kot vdor. Stavbe skrivajo številne zgodbe v obliki črno-belih razglednic, zemljevidov Ljubljane in starega Rolls Royca zlate barve. Zgodovino hiše in avtomobila je Viktoriji razkril brezdomec, ki je tam prebival.

“Na tem podstrešju sem odkrila skrinjo, ki je bila nekoč last tržnega inšpektorja v Ljubljani. V času, ko je v Ljubljani bil župan gospod Ivan Hribar.”

V Nočnem obisku, ki mu lahko v celoti prisluhnete na zgornji povezavi, smo se podali v svet, ki je po navadi skrit našim očem. Pa ne zato, ker bi sam iskal temne kotičke, v katere bi se potuhnil, ampak ker se mi odločimo, da ne obstaja več. Morda tudi vas, ko hitite od doma do dela ali pa po svojih opravkih, pot vodi mimo zapuščene, osamljene, propadajoče hiše, ki je pravzaprav sploh ne opazite. Opazi pa jih fotografinja in svobodna umetnica Viktorija Rozman Bitenc, ki jim namenja spodnje verze.

Zapuščene zgradbe – Ljubezen
“Zapuščene zgradbe so moja ljubezen, so moj drugi dom.
So stvar, ki me dopolnjuje in mi daje energijo.
Četudi so le 4 prazne stene imajo svojo zgodovino in energijo.
V njih nisem le zaradi fotografije, a tudi zaradi praznine, energije.
Niso stvar, s katero bi želela služiti, dobiti slavo, le pokazati to, kar je očem neznano.
So moja ljubezen, težko razumljiva, ne le moje delo, moje dopolnilo.”

Deklica iz cunj je album, ki Viktorijo najbolje pooseblja. Fotografije je posnel njen mož Damjan.