Tjaša Gračner, soustanoviteljica projekta Vintage Vikend, je po petih letih organizacije nostalgično obarvanih dogodkov in promocije vintage kulture v Sloveniji, skupaj s soprogom Tonijem Matuslovićem spakirala kovčke in na Hrvaškem odprla prvo pravo trgovino z vintage oblačili, modnimi dodatki in predmeti za opremo doma. Trgovino, ki je platforma za povezovanje zbirateljev, ljubiteljev mode in ustvarjalce, sta poimenovala Vintage Getaway. Pravi, da je za uspeh potrebno veliko poguma, (samo)discipline, ljubezni do dela in pa partner, ki mu lahko zaupaš. Selitev v tujino, s nekaj tisočaki v žepu, ki so bili namenjeni zagonu novega podjetja, brez mreže prijateljev in novi poklic so bili za Tjašo Gračner precejšen izziv, ki ga je uspešno obvladala. Na nočnem obisku jo bo gostila Tina Lamovšek.

Tjaša Gračner, soustanoviteljica projekta Vintage Vikend, je po petih letih organizacije nostalgično obarvanih dogodkov in promocije vintage kulture v Sloveniji, skupaj s soprogom Tonijem Matuslovićem spakirala kovčke in na Hrvaškem odprla prvo pravo trgovino z vintage oblačili, modnimi dodatki in predmeti za opremo doma. Trgovino, ki je platforma za povezovanje zbirateljev, ljubiteljev mode in ustvarjalce, sta poimenovala Vintage Getaway.

Pravi, da je za uspeh potrebno veliko poguma, (samo)discipline, ljubezni do dela in pa partner, ki mu lahko zaupaš. Selitev v tujino, s nekaj tisočaki v žepu, ki so bili namenjeni zagonu novega podjetja, brez mreže prijateljev in novi poklic so bili za Tjašo Gračner precejšen izziv, ki ga je uspešno obvladala.

 “Bolj kot se dan bliža večeru, slabša je moja hrvaščina,” v smehu doda Tjaša o svojem znanju jezika naših južnih sosedov.

Čeprav so nekateri že dobri poznavalci vintage scene, pa posamezniki še zmeraj ne razlikujejo med izrazi vintage, second hand, antično in retro.

Tjašo so že od nekdaj privlačile stare stvari, a moda, priznava, ne. Ljubezen do starih oblačil se je razvila skozi projekt Vintage Vikend, kar pa ne pomeni, da jim tudi v mladosti ni dala priložnosti: “Če zdaj pomislim, sem imela vintage oblačilo na svoji valeti. Moja babica je bila šivilja in mi prikrojila mamino staro obleko.”

“Vintage oblekam sem se dolgo časa upirala. Moja mati je sicer shranjevala obleke iz svoje mladosti, da bi jih potem predala naprej meni že v osnovni šoli, kar je pa nekaj najhujšega, kar ti starši lahko storijo,” se z nasmehom na ustih spominja Tjaša.

Nekateri kosi so tako odšli iz njene garderobe in življenja, drugi so se vrnili. Ji je za kateri kos oblačila žal, da ga nima več na razpolago? “Spomnim se majice, ki je imela potisk dveh angelčkov. Če se ne motim, sta ta angelčka celo spuščala zvoke, ko si ju stisnil. Ja, kičasto, a zdaj ko pomislim… mi je žal, da je moja mati to stran vrgla.”

Ljubljančanke so se hitro navadile na vintidž. Kaj pa Hrvatice? “Glede na to, da je Reka periferija v primerjavi z Zagrebom, priznam, da je to izziv,” in nadaljuje, da mlada dekleta in ženske, ki potujejo, poznajo razliko med second handom in vintidžem. Starejše ženske pa malce manj: “Veliko več je takih, ki pridejo in bi mi rade prodale, kot pa kupile. Ja, imamo veliko prodajalcev.”

“Stranka v moji glava je bila mlada punca v začetku 20-ih, trendi, malce hipsterka… a resnica je drugača: največ kupujejo ženske v poznih 20-ih do 40ih, ko iščejo tisti poseben kos, ki bo dal neko dodatno težo celotni opravi.“

Večino ljudi, ki vstopi v trgovino, seveda pričakajo oblačila, obstaja pa še kotiček z vintage predmeti, ki ga ureja Tjašin soprog Toni. Stranke predmete kupijo za dekoracijo ali darilo, jih pa imajo tudi za praktično rabo. Še kaj? “Imam primer, ko je mamica pripeljala svoje otroke gledat vintage predmete, skratka stvari iz njene mladosti. Ker otroci tega seveda niso videli, jih je pripeljala do našega kotička, mene pa prosila, da naj njenemu sinu pojasnim. Navsezadnje otroci niso videli stacionarnega telefona s krožno številčnico. Tu sem uporabila svoje znanje muzejskega vodiča. Otroci so bili tako navdušeni, kot da bi jih peljala v živalski vrt.”

Ko je delala pri Vintage Vikendu, je velikokrat izvedela o zgodbi, ki se skriva za določenim kosom oblačila, a zdaj, ko imata s Tonijem trgovino, je malce težje. “Ko imaš trgovino, potrebuješ resnega dobavitelja in težko veš kaj o njihovi konkretni zgodovini. So samo anekdote, ki si jih sama ustvarim v glavi.”

“Šuškave trenirke nikakor ne razumem.” Tjaša o tem, kateri slog, stil ali modni trend iz preteklosti ji ni pri srcu.

Čeprav se na Reki počutita domače, pa tam nista oziroma ne bosta pognala korenin. “Sva kot cigana, nikjer ne zdrživa dolgo,” svoj nomadski duh opiše Tjaša. Trgovino na Reki vidita zgolj kot odskočno desko za naprej. Kje bo torej naslednji Vintage Getaway? “Kam bova pobegnila, težko rečem. Naslednji logični korak bi bil Zagreb, ampak midva rada sanjava veliko. Upava, da bo VG osvojil celo Evropo!” 

V svetu vintidža je Tjaša že kar nekaj let, zato je njeno oko izurjeno in prepoznava razliko med vintidžem in second handom.

Razlika se opazi v materialu, izdelavi, kroju, etiketah – večina vintidž stvari je narejena v državah, iz katerih prihaja. “Ne piše na primer “made in China”, ampak made in France, Germany.” Stvari, ki so starejše od 40 let, nimajo etiket  z oznakami materiala, nimajo oznak za vzdrževanje, saj takrat tega še ni bilo. Je pa minus pri vintidžu  sintetika – očitno so bili navdušeni nad poliestrom in viskozo. “Mislim, da je stvar v tem, da če je bila kakšna stvar bombažna, se je veliko prej uničila kot sintetična oblačila. Posledično se seveda tudi ni ohranila tako dolgo,” razmišlja Tjaša.

Ko se Tjaša loti stvari, ki jo zanimajo, se jih loti tudi na teoretičnem nivoju. V letu, ko sta s Tonijem postavljala temelje trgovine, je kupila veliko knjig na temo vintidža, kjer je proučila vse: različne kroje, kako razlikovati obdobja in materiale. Toni se je podučil o starinah, kako oceniti starost, na primer. “Je pa tudi splet dobro orodje. In izkušnje, seveda,” kot piko na i doda Tjaša.