So motoristi zares k pretirani hitrosti nagnjeni samomorilci, ki praviloma ne dočakajo visoke starosti? Je motor še zmerom statusni simbol tistih, ki si ne želijo vsakdanjega življenja? Koliko je na naših cestah motoristk? Zakaj se motoristi pozdravljajo, vozniki avtomobilov pa ne? Veliko vprašanj ob črnem začetku letošnje motoristične sezone je v nočnem programu predsedniku Moto Road Racing Kluba Medvode Branetu Vasletu in članu kluba Franciju Vrezku zastavil voditelj Jure K. Čokl.

So motoristi zares k pretirani hitrosti nagnjeni samomorilci, ki praviloma ne dočakajo visoke starosti? Je motor še zmerom statusni simbol tistih, ki si ne želijo vsakdanjega življenja? Koliko je na naših cestah motoristk? Zakaj se motoristi pozdravljajo, vozniki avtomobilov pa ne? Veliko vprašanj ob črnem začetku letošnje motoristične sezone je v nočnem programu predsedniku Moto Road Racing Kluba Medvode Branetu Vasletu in članu kluba Franciju Vrezku zastavil voditelj Jure K. Čokl.

Motoristi so posebni ljudje. Ne toliko zaradi svojega hobija ali v nekaterih primerih kar načina življenja, ampak bolj zaradi njihovega odnosa do življenja. Dobro se zavedajo nevarnosti, ki preži nanje bolj kot na druge udeležence v prometu, vendar pa nikoli ne bi mogli zaradi tega nehati z ježo na jeklenih konjih. Predstavlja jim užitek, svobodo, način sprostitve in še kaj. Vsak najde v taki vožnji nekaj svojega, prvinskega in osebnega. Sploh ni važno, ali gre za cestni motor, ki od 0 do 100 km/h pospeši v nekaj sekundah ali počasnejši chopper, ki nudi povsem drugačne užitke. Ni pomembno, povesta motorista, pod čeladami smo vsi prijatelji.

Morda je prav to razlog, da se motoristi na cesti pozdravljajo. Gosta predvidevata, da ta pozdrav izhaja še iz časov, ko so bili motoristi redkost in so se pozdravljali iz preprostega veselja, da je na cesti še kdo, ki razmišlja ali čuti podobno. Navada je ostala in pozdravljajo jih celo policisti na motorjih. Razumljivo, saj so večinoma motoristi tudi sami, torej tudi takrat, ko ne nosijo uniform.

Brane je predsednik kluba Moto Road Racing Klub Medvode, Franci pa je član – pripravnik. Oba pripadnost klubu jemljeta kot neke vrste doprinos k širjenju motoristične kulture in varnosti na cestah pri nas in po svetu. Kot vsak klub ima tudi ta pravila in obeležja, po katerih so prepoznavni. MRRC Medvode ni velik klub, saj težijo predvsem h kvaliteti in v svoje vrste ne sprejmejo vsakogar. Kakšne naloge ima Franci kot pripravnik, nista želela deliti s poslušalci, saj gre za interna pravila kluba, ki zadevajo zgolj člane. V smehu pa je Brane dodal, da marsičesa Franci še ne ve in zato ne bi bilo prav, da bi mu ob tej priložnosti zaupal prav vse.

Ocenjujeta, da je približno polovica slovenskih voznikov do motoristov tolerantna in jih ne obravnava nič drugače kot ostale udeležence v prometu. Žal pa nekateri še vedno ne pazijo dovolj nanje ali jih celo namerno ovirajo, kar je lahko celo smrtno nevarno. Brane je v svoji karieri sicer doživel dve prometni nesreči. V obeh primerih ni bil kriv, posledice pa je v enem primeru čutil kar leto in pol. Upata, da se bo izboljšalo tudi stanje naših cest, saj so ponekod povsem neprimerne ali celo nevarne. Posebaj sta opozorila na previdnost ob začetku motoristične sezone in na nujnost ureditve dirkaške proge pri nas. Ta bi zanesljivo doprinesla k večji varnosti na naših cestah, saj bi na njej lahko vsi ljubitelji motorjev preizkušali svoje znanje in zmogljivosti motorjev v relativno varnem okolju.

Pogovor sta zaključila v svojem slogu – s pozdravom vsem motoristom in v prepričanju, da sta sožitje in strpnost do vseh udeležencev v prometu nujna. Ter z mislijo, da je lepo čutiti veter v laseh, nasmeh in kakšno mušico v zobeh!