Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na vprašanje, kako bo prenesla nizke temperature na Severnem tečaju, je Nataša Briški že našla odgovor: vse je v glavi. 12članska odprava Evropejk in Arabk, katere članica je, se bo s sanmi in smučmi na Arktiko odpravila aprila. A priprave na to posebno odpravo, ki nosi več sporočil, že potekajo. Prvi stik z ledenikom – na Islandiji - je Nataša že doživela. Nataša Briški, tudi soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista bo gostja Darje Groznik v nočnem programu.
Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članice je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila izbrana v ožji izbor in nato prek intervjuja v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicnih profilov, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša in nanj se že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave se glasi The Woman’s Euro-Arabian North Pole Expedition.
Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na Severni ali Južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o tipičnem raziskovalcu in s tem povezane stereotipe. Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k osveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Feliciy, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, Cipra, Slovenije, iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med samo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.
Prijav je bilo okoli 1000. Kaj je odločilo, da si bila izbrana?
Pravzaprav se ne upam vprašati Felicity … Res je, najprej sem bila izbrana med 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil intervju, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila med končno dvajseterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.
Odprave se bo udeležilo 12 žensk
Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni, 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je potrebno pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne z odmetavanjem snega, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začne se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut pavze, 90 minut hoje, 7 minut pavze in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.
Kako boš prenesla nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo v aprilu. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar »zmrznjen« človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.
Kaj pa na primer opravljanje – za civilizacijo čisto preprostih – fizioloških potreb?
Tudi to smo preskusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se ga zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity … Res je.
Zid - the wall
Kakšne bodo tvoje priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kilogramov težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.
Se ne bojiš medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine polarnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.
Šotorišče med potjo
Kakšni so varnostni mehanizmi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.
Kaj pa finance?
Celoten projekt s trening kampi in načrtovanimi aktivnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj sto tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.
Več v pogovoru z Natašo Briški v Nočnem obisku in na spletni strani metinalista.si.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na vprašanje, kako bo prenesla nizke temperature na Severnem tečaju, je Nataša Briški že našla odgovor: vse je v glavi. 12članska odprava Evropejk in Arabk, katere članica je, se bo s sanmi in smučmi na Arktiko odpravila aprila. A priprave na to posebno odpravo, ki nosi več sporočil, že potekajo. Prvi stik z ledenikom – na Islandiji - je Nataša že doživela. Nataša Briški, tudi soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista bo gostja Darje Groznik v nočnem programu.
Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članice je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila izbrana v ožji izbor in nato prek intervjuja v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicnih profilov, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša in nanj se že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave se glasi The Woman’s Euro-Arabian North Pole Expedition.
Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na Severni ali Južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o tipičnem raziskovalcu in s tem povezane stereotipe. Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k osveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Feliciy, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, Cipra, Slovenije, iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med samo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.
Prijav je bilo okoli 1000. Kaj je odločilo, da si bila izbrana?
Pravzaprav se ne upam vprašati Felicity … Res je, najprej sem bila izbrana med 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil intervju, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila med končno dvajseterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.
Odprave se bo udeležilo 12 žensk
Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni, 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je potrebno pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne z odmetavanjem snega, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začne se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut pavze, 90 minut hoje, 7 minut pavze in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.
Kako boš prenesla nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo v aprilu. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar »zmrznjen« človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.
Kaj pa na primer opravljanje – za civilizacijo čisto preprostih – fizioloških potreb?
Tudi to smo preskusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se ga zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity … Res je.
Zid - the wall
Kakšne bodo tvoje priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kilogramov težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.
Se ne bojiš medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine polarnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.
Šotorišče med potjo
Kakšni so varnostni mehanizmi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.
Kaj pa finance?
Celoten projekt s trening kampi in načrtovanimi aktivnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj sto tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.
Več v pogovoru z Natašo Briški v Nočnem obisku in na spletni strani metinalista.si.
Nočni program tokrat pripravljajo iz koprskega studia. Mojca Klarič je na klepet povabila Stojana Ščuko. V prostem času obiskuje rock koncerte po Evropi, sicer pa je zaljubljen v naravo, zaljubljen je v pasje kosmatince, ukvarja se z botaniko, mikologijo, lovi ribe, sprehaja psa, obrezuje 79 oljk in ogromno najrazličnejših sadnih dreves, je tudi ornitolog. Tretji mandat je na čelu Javnega zavoda park Škocjanske jame. Z Mojco Klarič bosta govorila o projektih, ki tečejo v Parku Škocjanske jame, pa o lastnostih dobrega direktorja in o krasnih sodelavcih. Spomin bo segel v njegovo otroštvo in k sorodnikom na Kras. Odkrito bo direktor parka spregovoril tudi o tistem, česar mu doslej ni uspelo uresničiti.
Na nočni obisk pride 30-letni glasbenik iz Laškega, ki s skupino Dejan Dogaja že več let razveseljuje staro in mlado občinstvo po Sloveniji. S Poskočnimi muzikanti je začel svojo kariero, se preizkusil kot klarinetist in pevec, danes pa ga obožujejo številni mladi poslušalci. Znan je po izraziti irokezi, ki je njegov zaščitni znak. V glasbo in nastopanje je zaljubljen, morda se nekoč loti tudi vodenja otroške razvedrilne oddaje. Dejan Krajnc bo na Prvem nastopil malo po polnoči, ob spremljavi kitarista pa bo zapel tudi nekaj slovenskih popevk. Z njim se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.
V nočnem programu bomo potovali s popotnikoma Stanko in Igorjem Benčevičem, ki sta bila v začetku leta v Mehiki in Braziliji. Ptujčana s svojim ustvarjalnim pristopom že leta sooblikujeta gostinsko, turistično in kulturno podobo najstarejšega slovenskega mesta, z Muzikafejem pa sta ponesla v svet tudi ime našega starodavnega mesta. Z nami bosta delila svoja zelo raznolika doživetja.
Kot otrok je igral kljunasto flavto, potem je presedlal na violončelo, dokler ni pri trinajstih letih našel pravega instrumenta zase – bobnov. Od njih se ni več ločil in kmalu mu je postalo jasno, da bo glasba njegov poklic in njegovo poslanstvo. Navdušil ga je predvsem jazz, s katerim ga je spoznal profesor Adam Klemm. Na KGBL v Ljubljani je vpisal smer jazz bobni, potem pa študij nadaljeval na eminentni CODARTS university v Rotterdamu, kjer je leta 2020 diplomiral. Z magistrskim študijem je nadaljeval na amsterdamskem konservatoriju. Amsterdam je trenutno njegov drugi dom, v njem ustvarja in sodeluje s številnimi glasbeniki, dejaven pa je tudi v programih Inštituta za raziskave umetnosti, kritične misli in filozofije Inštitut.abeceda pod vodstvom Dréja A. Hočevarja. Na letošnjem Jazz festivalu v Ljubljani predstavlja svoj avtorski projekt Introducing Domen Cizej, set petih albumov z različnimi zasedbami. Na nočni pogovor ga je povabila Nada Vodušek.
V Nočnem obisku smo naredili sklep dogajanja na festivalu Parada ponosa. V goste smo povabili Katjo Sešek z Društva Parada ponosa, ki vodi program Varne in vključujoče šole. Sešek aktivno udejanja namero, da bi šole postale bolj prijazen prostor za mlade LGBTIQ+ osebe. Spregovorila je o izzivih uvajanja tovrstnih tematik v šole, o nestrpnem odnosu družbe do raznolikosti in o neodzivnosti ministrstva na pozive k sodelovanju. Ali je boj ene marginalizirane skupnosti boj za pravice vseh? Kako implementacija spremenjenega družinskega zakonika poteka v praksi? Koliko je posvojitev otrok s strani istospolnih parov? Vprašanja je Katji Sešek postavljala voditeljica Eva Lipovšek.
Ne zgodi se pogosto, da mora gost Nočnega obiska predčasno oditi iz službe, da lahko ob polnoči že sedi v našem studiu. In prav to se bo zgodilo nocoj – na poletno noč muzejev. Gost Nočnega obiska bo namreč paleontolog Matija Križnar. Poletno noč muzejev, ko so muzeji in galerije odprti do polnoči, bo podaljšal s pogovorom v živo v etru nočnega programa. Mag. Križnar je zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer skrbi za zbirko najdragocenejših slovenskih fosilov. Vas zanima, kaj se je dogajalo nekoč pri nas? Zato vas Matija Križnar in Iztok Konc vabita, da prvi uri v noči na nedeljo preživite z njima.
V nočnem programu boste slišali pogovor z Izidorjem Simčičem. Prihaja iz Brd, kjer ga skoraj vsi kličejo Dorče. Njegova igra otroških let je bila lepšanje prostorov, kasneje se je odločil za študij arhitekture, izkušnje pa nato pridobival v tujini. Da si Izidor Simčič zasluži posebno mesto v knjigi razvoja Brd, so mu v tem mesecu znova priznali na briški občini, saj je z njegovo pomočjo postala ena pomembnih turističnih destinacij.Pogovor je pripravila Eva Furlan.
Manca Udovič se pred radijski mikrofon vrača v drugačni vlogi, kot je zanjo običajno. Kot gostja nočnega programa in ne kot nastopajoča na koncertu ali radijska novinarka, kar je nekoč že bila. Zdaj je ustvarjalka glasbe, skladateljica in glasbena pedagoginja, ki s svojo zasedbo RoManca nastopa po odrih po vsej državi. Kje išče navdih in kako skuša navdihniti mlajše? Še vedno začuti metuljčke, ko igra na koncertih? In nenazadnje – ali igra klavir tudi takrat, ko ji ga ne bi bilo treba? Med črno-belimi tipkami, ki včasih igrajo vesele, včasih pa bolj resne skladbe, se bo z njo sprehodil njen nekdanji radijski kolega Jure K. Čokl.
V četrtkovem nočnem programu bomo prisluhnili zanimivim pogovorom. Gostili bomo mariborske aktiviste iz Iniciative mestni zbor, ki se že 10 let trudijo, da bi mestna oblast slišala tudi glas običajnih meščanov. Pogovarjali se bomo tudi z dobitnico letošnjega Borštnikovega prstana Natašo Matjašec Rošker. Prisluhnili pa bomo tudi odlični glasbi: domači zasedbi Bomb Shell in pevcu Simonu Vadnjalu. Ob koncu nočnega druženja pa se bomo zazrli tudi v zgodovino.
Morda se zdi, da se človeku, ki se seznani z diagnozo bipolarne duševne motnje, popolnoma podre življenje, da bo moral trajno uživati zdravila, ob pomoči katerih bo sploh lahko normalno deloval. Vendar je resnica lahko tudi drugačna. Tone Vrhovnik Straka živi z diagnozo bipolarne motnje že več kot tri desetletja, in to brez zdravil. Zase pravi, da je le nekoliko nenavaden v tem, da je v čustvovanju bolj ekstremen, da ga včasih bolj nagiba na en, včasih pa na drugi konec lestvice. In če se človek kdaj zatakne na enem koncu, velja, da se je treba zdraviti z zdravili na recept. Obstajajo pa tudi alternative. Naš gost je kljub bipolarni motnji uspešen v svojem poklicu, dejaven v društvu Poglej in v številnih drugih dejavnostih. V sodelovanju s civilno družbo in stroko si prizadeva za spremembo zakonodaje in pogleda na psihiatrično oskrbo. V trenutkih, ko zdrsnemo na spodnji konec lestvice, v depresijo, najbolj potrebujemo nekoga, ki si bo vzel čas in se z nami pogovarjal.
Na tokratnem Nočnem obisku se nam je pridružil gledališki in televizijski igralec Matej Zemljič. Kljub temu da je predstavnik mlade generacije igralcev, je širši slovenski javnosti že dobro znan. V preteklosti je nastopal v mnogih slovenskih gledališčih, veliko pozornosti pa je pritegnil tudi z vlogami pred kamero. Med večjimi uspehi je vsekakor vloga Andreja v celovečernem filmu Posledice. Čeprav mineva že pet let od njegovega izida, film ob vsakem ponovnem predvajanju vzbudi pozornost gledalcev in gledalk. Z Matejem Zemljičem se je pogovarjal Rene Markič.
Z namenom, da bi imeli bolni otroci tudi v bolnišnici v Ljubljani šolo, je bila leta 1951 ustanovljena Bolnišnična šola. Ta ohranja in krepi življenjsko perspektivo in osmišlja dneve bolnih otrok. Ob šolskem delu pa izven bolnišničnih zidov nastaja še več drugih vsebin, med njimi so tabori sonca in radosti in bolnišnične olimpijske igre. Več o poslanstvu in delovanju šole bo v noči s sobote na nedeljo povedala profesorica Manja Žugman, vodja bolnišničnih šolskih oddelkov Osnovne šole Ledina. Na Nočni obisk po polnoči jo je povabila voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Zveza prijateljev mladine Slovenije letos obeležuje 70 let. Njena prva skrb so otroci, mladi in družine. S številnimi programi in akcijami si prizadeva, da bi jim pomagala, zastopala njihove interese in ščitila njihove pravice. Breda Krašna že vrsto let dela kot generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije, že prej pa je sodelovala z njimi kot prostovoljka. Njena profesionalna pot je pisana, seznam vseh ostalih dejavnosti dolg, saj je Ankarančanka Breda Krašna ena tistih, ki ne znajo sedeti križem rok. K pogovoru jo je povabila Nataša Ugrin Tomšič.
V studio je prišel doktor filozofije in komparativist, predvsem pa – kot diplomirani slikar – stripar in ilustrator. Njegovi stripi že več kot 20 let izhajajo tako v digitalnih kot v tiskanih medijih ter v knjižni obliki. Ustvaril je več stripovskih albumov, ilustriral knjige za otroke in mladino ter poskrbel, da je inteligentni in duhoviti strip redno izhajal v časopisu. Velja za enega glavnih in najbolj aktivnih zagovornikov stripa ter risoromanov pri nas. Je soustanovitelj in soorganizator mednarodnega festivala Tinta, na Poljanski ulici v Ljubljani pa je odprl knjigarno Stripolis, ki presega meje prodajnega prostora, saj deluje tudi kot atelje in zavod za gojenje stripovske kulture. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Izarja Lunačka.
Gostja nočnega programa bo Petra Bašl, optičarka, ki za svoj poklic pravi, da je to poklic preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V to delo se je zaljubila že v otroštvu, ko je opazovala optiko v soseščini. Se ljudje zavedamo pomembnost oči? Na kaj moramo paziti pri nakupu očal? Naši gostji, ki je poslovna ženska, izzivi niso tuji, sprostitev in mir pa poišče v naravi, saj z družino živi na Pohorju? Prisluhnite malo po polnoči.
Pogovor z nekom, ki odhaja. Slovo prijateljev. A tega drugega ni na odru. Njegov stol je prazen. Očitno je že odšel. In tisti, ki je ostal, sam pri sebi preigrava slovo. Pripoveduje nam, ki se morda ob tem spomnimo svojih sloves, svojih monologov, izgovorjenih v bolečo tišino. Predstava Disco inferno je avtorski projekt igralca Luke Bokšana, v katerem skozi skoraj prazno, minimalistično scenografijo oder reže notranje trenje. Z zadržano igro brez poudarjenih gest in s sijajnim gibalnim koncem – "plesom" z dvema barskima stoloma gledalca ves čas drži v napetosti. Z monodramo, eno najzahtevnejših igralskih nalog, je pravkar magistriral na AGRFT v Ljubljani. O njegovi dozdajšnji igralski poti, o gledališču in umetnosti, o željah in prihodnosti se z Luko Bokšanom pogovarja Nada Vodušek.
Obnovitveno kmetovanje bi lahko razložili tudi kot inteligentno kmetovanje, posvečeno mikroskopskim organizmom , ki jih s prostim očesom ne moremo videti, zato si težko predstavljamo, kako bogato je lahko življenje pod našimi nogami. Pri Curkovih na Kmetiji Zeleni pašnik na Griču so doma mnogi. Ne le Klara in Miha, še zelo mladi gonilni sili kmetije, tam sta še otroka, Ema in Tine, kunci, piščanci, kokoši, ovce, krava cika Rozi, Sultan - čuvaj, muca, deževniki in mnogi ostali, neomenjeni, ki pričajo o tem, kako živa, rodovitna in bogata so lahko tla, če zanje ustrezno in trajnostno skrbimo. V simbiozi. Živali, rastline in ljudje. Temeljni vidik takšnega, revolucionarnega načina kmetovanja, je tudi zadovoljevanje potreb po prvovrstni hrani. Kako lahko in tudi podjetno je pravzaprav zemljišča bogatiti z obilico organske snovi, skrbeti za njihovo ravnovesje, s tem zaslužiti in naravi vračati, kar nam da, boste poslušali po polnoči, ko bosta naša gosta Klara in Miha Curk, ki živita in ustvarjata drugače od večine slovenskih kmetov. Napredna? Še kako.
Vstop v nedeljo bo zelo glasbeno obarvan – pokukali bomo namreč v življenjsko zgodbo in v 50 let petja opernega pevca in pevca zabavne glasbe. Leta 1977 je na mednarodnem tekmovanju mladih opernih pevcev v Trevisu dobil nagrado za najobetavnejšega mladega opernega pevca, je dvakratni zmagovalec festivala Melodije morja in sonca – prvič v duetu s Heleno. Ja, zdaj že veste, da bo gost nočnega programa Nace Junkar. Veliko pesmi v njegovi izvedbi bogati naš arhiv, a gostiteljico Lucijo Grm bodo predvsem zanimale zgodbe, ki jih je pisalo njegovo bogato glasbeno ustvarjanje.
V tokratni oddaji Nočni obisk vas vabimo v svet glasbe. Faraoni, legendarna skupina iz Izole, ki je bila ustanovljena leta 1967, gre po desetih letih spet skupaj na oder portoroškega Avditorija. Pred koncertom, ki bo 24 junija, so medije povabili na srečanje. Nelfi Depangher, Piero Pocecco, Tulio Furlanič, Marjan Malikovič in Slavko Ivančič so Nataši Benčič pripovedali zgodbe, ki jih je pisala njihovo življenje in njihova glasba.
Tokratna Noč šansonov bo v znamenju šaljivih, parodičnoh, satiričnih, celo posmehljivih šansonov dvajsetih let 20. stoletja. Začeli bomo v družbi pevca, ki so ga poznali kot Dreana, večino časa pa bomo poslušali Georgiusa, čigar opus je pravo razpiranje vseh mogočih odtenkov posmehljivosti in družbenega dogajanja, pa tudi značajskih lastnosti, ob katere se umetnik lahko obregne. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Neveljaven email naslov