Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Uroš Planinc je že leta 2006 zašel na samostojno glasbeno pot. Z UPG - Uroš Planinc Group je izdal dva instrumentalna albuma, ki predstavljata edinstvena izdelka v slovenskem glasbenem prostoru. Leta je 2009 je bil v tujini izbran za najboljšega kitarista, leta 2012 pa je postal eden redkih Slovencev, ki ga je svetovno znano podjetje Magneto guitars urvrstilo med svoje artiste, kar ga postavlja ob bok kitaristom svetovnega slovesa, kot so ERIC GALES, ANDY G JONES, ANDY GILL. Uroš Planinc. Roker. Kitarist. Glasbenik. Smučar. Inženir z umetniško dušo in nočni gost voditeljice Tadeja Bizilj.
Mariborski urar Jože Vidovič že v četrti generaciji nadaljuje družinsko tradicijo, ki jo je leta 1876 začel njegov prastric. Čeprav ta poklic spada med tiste, na katere počasi pozabljamo, mu dela in izzivov ne zmanjka. Pravi, da bodo ure obstajale, dokler bo tekel čas. Včasih so bile bolj ali manj pripomoček, danes pa so neke vrste statusni simbol. Na klepet, prepleten z zgodovino in sedanjostjo, ga je povabil Robert Zajšek.
Kmalu bomo vsi državljanke in državljani Republike Slovenije dobili vavčerje, s katerimi bomo lahko plačali določene turistične storitve. Kaj boste z vavčerjem naredili vi? Komu bi ga, če bi ga lahko, podarili? Kaj naj naredijo tisti, ki bi ga z veseljem porabili, pa si ne morejo privoščiti niti plačanih položnic? Takoj po polnoči voditelj Jure K. Čokl v živo na telefonski številki 01/475 22 22 s poslušalkami in poslušalci rešuje turistično socialne zagate, ki bi jih lahko povzročil 200 EUR vreden kos papirja.
Časovne in krajevne razdalje preči tudi digitalna tehnologija. Te se s pridom poslužujejo tudi v Ameriško slovenski izobraževalni fundaciji, kjer je v odboru direktorjev tudi prof. dr. Jure Leskovec, profesor računalništva na sloviti Univerzi Stanford v Kaliforniji. Seveda je svetovna pandemija posegla tudi v njihove načrte in aktivnosti, a zmotili bi se, če bi mislili, da v ASEFu ne delajo s polno paro tudi v tem času.
Kaj datum - 25. maj - pomeni znanim Slovenkam in Slovencem, katero oziroma kakšno glasbo povezujejo s tem datumom in kakšne spomine imajo na nekdanji Dan mladosti in tudi, zakaj je 25.maj dandanes svetovni dan brisače, bo razkril nočni program. Sogovornice in sogovornice je izbrala in poklicala voditeljica Lucija Grm.
Lena je prikupna svetlolaska in odlična pevka, ki je nase opozorila že kot študentka igralstva na AGRFT. Z igralcem in televizijskim voditeljem Nikom Škrlecem sta bila sošolca in danes sta tudi par. Nika v teh dneh videvamo na nacionalni televiziji kot voditelja oddaje Izodrom, ki v času spremenjenega življenja zaradi koronavirusa otrokom krajša čas, jih osvešča, zabava in izobražuje. Kaj počneta Lena in Nik v gledališču, kako o njem razmišljata in kaj jima bogati prosti čas, po polnoči.
Jabolko ne pade daleč od drevesa je pregovor, na katerega se pogosto spomnimo, ko nanese beseda na družinsko tradicijo. Včasih se zdi samoumevno, da otroci v poklicnem življenju nasledijo svoje starše, še več, mnogi naredijo korak dlje in jih prekosijo. To velja tudi za zgodbo družine Faganelj iz Vrtojbe na Goriškem – očetu Valterju je v kabino športnih letal sledil sin Nejc, ki je veselje do letenja nadgradil v poklic in postal testni pilot. Na nočni obisk ju je povabil Sandi Škvarč.
Vsi imamo radi Butalce. Marsikatera od njihovih prigod in domislic nam lahko pove veliko o nas samih. A sčasoma se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nihče ne ve natanko kako in zakaj, a počasi so se Butalci začeli spreminjati. Bolje ko jim je šlo, bolj so postajali nezadovoljni. Sprli so se s sosedi in okoli sebe začeli postavljati zidove, ograje, tehnične ovire in nazadnje je prišla še korona. In tako so Butalci nekako izginili, namesto njih pa so se pojavili Brutalci. Kako? Kaj se je zgodilo? Aktualna politična satira, ki pridrži zrcalo družbenemu, kulturnemu in političnemu dogajanju in se ponorčuje iz njenih vidnih predstavnikov, nocoj, takoj po polnoči. Brutalce nam predstavita Urban Logar in Jaka Andrej Vojevec.
Danilo Burnač je magister ekonomskih in poslovnih ved, ki se ukvarja se z okoljsko problematiko gospodarskih javnih služb vodooskrbe, odpadkov, odvajanja in čiščenja voda in z zakonodajo s tega področja. Me drugim bo pojasnil, zakaj goji odgovoren odnos do okolja, zakaj se Slovenci ne zavedamo vodnega bogastva pred domačim pragom, zakaj je voda temelj in nuja za preživetje človeštva. Pred mikrofon ga je povabil Teodor Bostič.
Lani smo se na festivalu Vzkrik s slušalkami na ušesih premikali skozi njeno igro-instalacijo-performans. Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, izkušnja številnih kombinacij prizorov je bila tako nova in drugačna, da je močno odmevala. Za svoje dramsko besedilo je pravkar prejela nagrado za mlado dramatičarko v okviru Tedna slovenske drame, ki ga letos ni bilo. A dialog se nadaljuje. In gledališče bo znova zaživelo v nevirtualnih prostorih. Varjo Hrvatin je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
V studio prihaja izvrstna vokalistka Ana Soklič. Zadnja dva meseca bi morala miniti v znamenju priprav in večurnih vaj za nastop na evrovizijskem odru, vendar je ta letos zaradi pandemije sameval. Vseeno v tem času Ana ni počivala. S sproščenim klepetom ob spremljavi glasbe se bomo sprehodili po njeni ustvarjalni poti, ki jo je vodila do pesmi Voda in zmage na nacionalnem tekmovanju, dvomesečni karanteni in načrtih po njej. Nikakor ne bomo mogli mimo vprašanja, kako bi izgledal evrovizijski nastop, če bi se ta zgodil. Ano Soklič je na pogovor povabil Sandi Horvat.
Tokrat na nočni obisk prihaja glasbena skupina, ki že nekaj let bogati slovensko glasbeno sceno. S skladbami: Jaz in nebo; Ti ne poznaš konjev; Zahodno dekle, slovenskim poslušalcem v zadnjem času predstavlja alternativno kantri glasbo. Nedavno izdajo EP-ja je skupina pospremila s turnejo po državi, a sta jo ustavili epidemija in vzpostavitev karantene. Ali so izredne razmere morda nova priložnost za ustvarjanje glasbenih umetnikov in ali je glasba še vedno rešiteljica pred vsemi tegobami in dvomi tega sveta, boste izvedeli s skupino Fed Horses.
V nočnem programu smo se pogovarjali o spremenjenih načinih konzumiranja medijskih vsebin, novi monetizaciji kulture, plehkosti socialnih omrežij ter o pričakovanih in nepričakovanih družbenih posledicah epidemije koronavirusa tako doma kot po svetu. Več kot očitno je današnja stvarnost odličen razlog za poglobljen pogovor s pisateljem in kolumnistom dr. Miho Mazzinijem. Z njim se je pogovarjal Blaž Maljevac.
Na nočni obisk prihaja doc. dr. Roman Globokar, ki je v Rimu doktoriral na področju človekove odgovornosti do narave. 12 let je bil direktor Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani in pod njegovim vodstvom so poleg gimnazije in dijaškega doma razširili dejavnost še na osnovno šolo in vrtec. Je predstojnik katedre za moralno teologijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, na kateri predava predmete, povezane z etiko. Spremlja tri študentske skupine, v katerih se pogovarjajo o različnih življenjskih in verskih vprašanjih, ki zanimajo mlade. Sodeluje v številnih mednarodnih združenjih s področja etike in šolstva, je pa tudi član državne Komisije za medicinsko etiko in Strokovnega sveta za splošno izobraževanje. V slovenščini je izdal knjigi Teološka etika in Vzgojni izzivi v digitalni dobi. V prostem času najraje hodi v hribe, da si nabere novih moči za izzive. Rad ima delo z mladimi, ker se vedno odpirajo nove poti do odgovora, kako živeti življenje čim bolj izpolnjeno. Z doc. dr. Romanom Globokarjem se bo malo po polnoči pogovarjala novinarka Petra Medved.
Jana Fak je ilustratorka, grafična oblikovalka in umetnica, ki je v času pandemije vsak dan risala pobarvanke, da bi bile otrokom in staršem v sprostitev v teh nenavadnih dneh. Ustvarila je imenitno motivacijsko knjigo Živalski dnevi ali Ko dan pričneš popolnoma drugače. Pred mikrofon jo je povabila Darinka Čobec.
Soul glasbo ima rad že od otroštva. Zadnja leta jo ustvarja tudi sam. Komponira, igra, poje in producira. V njegovem delovanju pa so ves čas prisotni tudi jazz, hip hop in sodobna elektronika. Z užitkom se podaja v različne glasbene svetove. V odkrivanje in reinterpretiranje glasbene zapuščine. Globoko in predano, z dušo in srcem. A tudi z razmislekom in temeljitim raziskovanjem. Pozavnist, skladatelj in producent Žiga Murko bo nočni gost Nade Vodušek.
»Glasba mora napolniti dušo, to je njeno bistvo,« pravi Ditka, mlada kantavtorica, pevka, kitaristka in skladateljica s Prevalj na Koroškem. In Ditka res »z dušo« poje in igra pesmi, ki imajo dušo. Vsi jo poznamo po uglasbeni poeziji Ferija Lainščka, le malokdo pa ve, da 26-letnica ustvarja tudi avtorsko glasbo v angleškem jeziku, da je po izobrazbi delovna terapevtka in da je tudi članica Songwriting Academy iz Velike Britanije. Po polnoči bo povedala tudi, kako preživlja čas epidemije, ki je glasbenike »obsodil« na spletne koncerte od doma.
Na stičišču Severnega Atlantika in Severnega ledenega morja se nahaja otok, ki s svojo drugačnostjo, presunljivim naravnim bogastvom in zanimivo zgodovino mnoge navduši. Gospa Helena Dejak je na islandska tla prvič stopila v začetku decembra leta 1974. Na ta otok jo je odpeljala ljubezen in tam je ostala. Leta 1988 je tam ustanovila turistično podjetje. Skozi desetletja je vseskozi ostala tesno v stiku z rodno domovino, kjer je tudi v teh majskih dnevih. Mojca Delač je Heleno Dejak povabila na nedeljski nočni obisk, v katerem se bosta potepali po deželi gejzirjev in vulkanov, vmes pa seveda zavijeta tudi na Grenlandijo, ki jo nočna gostja odlično pozna, pa o oblikovanju srebrnega nakita in drugih ljubeznih navdih, ki polnijo njeno življenje. Se slišimo v nedeljo, malo po polnoči.
Zvonka Radojevič, direktorica Centra za kulturo, šport in prireditve Izola, je obalna in priobalna kulturna aktivistka. Bila je vodja tako izolske kot tudi koprske izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti in vseskozi strastna gledališka ustvarjalka. Med prijatelji je nastala njena gledališka skupina Steps, iz katere sta izšla igralca Mojca Fatur in Gašper Tič. Številne nagrade, priznanja in mednarodna gostovanja potrjujejo, da je Zvonka Radojevič tudi domiselna in uspešna režiserka. Pred mikrofon jo je povabil Armando Šturman.
Novi koronavirus bo spremenil tudi naše počitniške navade. Zato vas bomo poslušalke in poslušalce po polnoči vprašali, kakšni so vaši letošnji dopustniški načrti. Boste obiskali katerega izmed slovenskih krajev, ali boste kljub vsemu skušali oditi v tujino? Koliko boste pripravljeni odšteti za različne usluge in kako boste dopuste skušali prilagoditi situacijam, ki se bodo še pojavljale. Bomo sploh še kdaj počitnikovali tako, kot si želimo? Na telefonski številki 01 475 22 22 bo vaš klic pričakoval voditelj nočnega programa Aleš Ogrin.
Neveljaven email naslov