Mojca Blažej Cirej na drugi strani etra

V dveh urah klepeta sem poslušalce vprašala, kaj mislijo o evtanaziji.

Anton iz Suhe krajine je rekel, da je sosed šestnajst let ležal v domu in da on tega zase že ne bi hotel.

Brigita z Goriške je omenila Indijance, ki na starost sami od sebe odidejo nekam umret.

Olga iz Horjula je poklicala prvič. Pretresla jo je usoda prijateljice, ki je ohromela. Le ležala je, bila pri sebi, govoriti pa ni mogla. Samo solze so ji tekle. Z obiska pri njej je vso pot do doma jokala. Ko prideš v prava leta, razmišljaš tudi o tem. Smrti se ne boji, boji pa se bolečine.

Miha iz Velenja je videl prijateljico, kako težko je umirala. Ko enkrat vidiš človeka, priključenega na žice … da bi to uredil zase, je šel k notarju, a ni nič dosegel.

Milena s Štajerske je dolga leta spremljala težko bolnega moža. Petdeset let sta bila poročena. Bil je pravnik, sprva je celo študiral medicino, tako da je ob izvidih točno vedel, kaj ga čaka. Več kot dvajsetkrat je bil operiran, ledvični bolnik je bil, potem pa je dobil še raka. Čeprav je imel morfij, je trpel je hude bolečine in želel si je evtanazije. Prosil je zdravnike v Zagrebu in pri nas, pomagali pa mu niso. Potem je prosil sina, če bi ga peljal v Švico. Na koncu je obupal in si s tabletami sam vzel življenje, kar jo po desetih letih še vedno zelo boli. Človek mora imeti pravico do dostojanstvene smrti. Milena zelo podpira evtanazijo, zaveda pa se tudi, da je treba biti previden, ker so možne tudi številne zlorabe. Recimo v zvezi z dedovanjem.

Marica iz Slovenj Gradca je lastnoročno napisala, da ne dovoli, da bi ji življenje podaljševali z aparaturami. Odločila se je, da bo svoje telo dala v študijske namene, tako da za njo ne bo nobenega slovesa.

Darja iz okolice Velenja pravi, da bi vsak človek moral imeti pravico umreti dostojanstveno. Pri nas pa to ni dovolj urejeno, pri tem še capljamo vzvratno.

Vida iz Kozine se spomni moževega strica, ki je imel raka v glavi. Star je bil 60 let. Na licu se mu je odprla rana … na onkologiji je hotel skočiti skozi okno, pa potem ni, ker ni hotel narediti sramote družini.

Ko to pišem, se mi zdi ta noč strašljiva, a bila je tako živahna, tako so me zanimale izkušnje in mnenje poslušalcev, da je takrat nisem dojela tako. Če potegnem črto: od petnajstih, ki so poklicali, jih je dvanajst zelo za, dva sta govorila čisto o nečem drugem (ljubezni in duhovih, ki se sprehajajo okoli), eden pa je dvomil. Zdelo se mi je, da ga že sama misel na smrt plaši, da mu je življenje preveč sveto. O evtanaziji se bomo Slovenci očitno še veliko pogovarjali.