Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017
Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.
Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.
Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017
Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.
Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.
Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov