Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017
Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.
Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.
Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017
Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.
Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.
Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov