Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017
Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.
Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.
Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017
Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.
Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.
Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov